2.12.2012 se je začela zadnja faza kraje slovenske države. V naslednjih 2-3 letih nam bodo pred nosom demontirali in nato na naše stroške odnesli še vse tisto, kar je od Slovenije danes ostalo. Ne verjamete?

Ljudje so na ulicah, kričijo, protestirajo, razbijajo, zahtevajo, da jih začne oblast poslušati; da se začnejo stvari spreminjati. No, vse kaže, da jim bo oblast zahteve izpolnila, vendar na način, da se ona sama ne bo spremenila. Kaj je dejal Janez Janša takoj po izvolitvi Boruta Pahorja? Da bo potrebno ukiniti nedotakljive poslanske, županske in še kake mandate.

No, predstavljajte si, kaj bo ostalo od mariborskega gibanja Gotof si, ko bo mogoče Kanglerja enostavno in legalno odstraniti s funkcije. Brez dvoma se bo gibanje tako po obsegu, kot tudi po divjosti močno zmanjšano. Vsako gibanje »proti« mora imeti nekega sovražnika, če naj obstaja. Janša bo torej ljudstvu izpolnil željo po odstranitvi neprijetnih politikov (seveda ne sebe) in s tem utišal upor, preden bi ta ušel popolnoma izpod nadzora (in morda predstavil lasten alternativni program), hkrati pa bo ustvaril vtis, da si sprememb dejansko želi, da so ga državljani s svojimi mirnimi demonstracijami dejansko prisilili k sodelovanju. In nato bo vse bo enako kot prej, samo lokalni šerifi se bodo menjali.

Malo pred Janšo je na televiziji spregovoril naš novoizvoljeni predsednik. Velikokrat je ponovil da bo delal za skupno dobro, da bo povezoval in predvsem, da bo sklepal kompromise za izhod iz krize. Ljudje trenutno niso pri volji za kompromise, pa tudi tretja pot a lá Blair jim ne sedi najbolj, toda upoštevati je treba, da je Pahor uspel pobrati prav vse položaje, kar jih premore nacionalna politika še pred abrahamom in to pogosto potem, ko so ga že odpisali ali pa v prisotnosti nevarnih političnih tekmecev. Pahorjeva vlada je neslavno propadla, toda skoraj takoj po njenem koncu so začeli njegovi rejtingi spet naraščati in danes je še do nedavno Pahorjeva SD edina stranka tiste vlade, ki še ohranja javno prisotnost in ugled. Pahor je torej neverjetno učinkovit javni komunikator in kot kažejo zgodovinske izkušnje se takih politikov neredko drži nesreča, saj se zunanja podoba prekriva tegobe in razpoke notranjosti. Povsem možno je, da bo torej Pahor s svojimi govorniškimi spretnostmi uspešno »zradiral« dejstvo, da se da kompromise in dogovore delati le med poštenimi, stanovitnimi ljudmi, medtem, ko predstavniki naše oblasti niso ne stanovitni, ne pošteni. Če bo Pahor torej res začel »povezovati« bo s tem odprl vrata tistemu politiku, ki bo znal ostale partnerje najbolj opehariti in zmanipulirati. To je tudi razlog, zakaj tretja pot socialne demokracije ne deluje: ko daš skupaj pošteno in nepošteno idejo ter pričakuješ, da bosta pošteno sodelovali bo nepoštena vedno zmagala. Želja našega predsednika povabiti vse k pogovoru je sicer plemenita, želja po skupnem sodelovanju tudi, toda politični program, če naj deluje, mora imeti neko notranjo koherenco in torej ne more biti neka eklektična mešanica. Kdo bo torej tisti, ki bo skupnemu dogovoru dejansko dal obliko in vsebino? Tisti, ki se zna najbolje pogajati, ki zna najbolje manipulirati, neformalno vplivati, morda tudi izsiljevati, nikakor pa tisti, ki je dejansko najpametnejši ali najbolj pošten. 

Tu imamo še staro idejo o nemško-francoskem vlaku, ki jo je bodoči predsednik v volilni kampaniji recikliral kot propagiranje neke nove evropske povezave, ki naj bi nastala iz EU in v katero mora Slovenija priti za vsako ceno, saj lahko le tako preživi. Če upoštevate, da je to »zdravo jedro« od enega do drugega konca prepojeno s kapitalizmom in tudi glavni izvor današnje varčevalne ideologije je jasno, da se ta Pahorjeva ideja že pošteno prekriva z Janševimi načrti za večno rezanje, sekanje, trebljenje, sekljanje in krčenje; vse seveda v interesu preživetju slovenskega naroda in njegovega napredka med najbolj razvite. No, ko bo Pahorjeva prepričljivost enkrat vprežena Janšev idejni voz (vse v interesu naroda, kakopak) bomo res imeli težave.

Čaka nas torej nekakšna doktrina antišoka. Prvi predsednik nas po prepričeval (in verjetno tudi prepričal, saj je mojster za take stvari), da nas čaka bleščeča prihodnost, če le stopimo skupaj in se (za nekaj trenutkov) potrudimo, delamo več in se čemu odrečemo. Ponujal bo dogovore ljudem, katerim je monolog edini način izražanja in kompromis ljudem, ki druge resnice, kot svoje, ne poznajo. Hkrati bo drugi predsednik izvajal to, kar Pahorjev kompromis pomeni v praksi. Sindikatom bo dal kako leto »popusta« pri pokojninski reformi in sindikati bodo tiho. Lokalnim demonstrantom bo odstranil nadležne župane in demonstranti bodo tiho. Upokojenci bodo morda dobili kak bonusek in bodo tiho. Tožilstvo je že pod nadzorom sedanje oblasti in tudi med nekdanjimi voditelji študentskih organizacij je kar nekaj simpatizerjev sedaj vladajoče opcije. Ne eni, ne drugi ne bodo kaj prida glasni. Potem še morajo samo univerze dobiti svojih nekaj bombončkov in bodo tiho še one. Omamljeni od vznesenih govorov prvega predsednika in podkupljeni od drugega se bomo torej nekoč zbudili in ugotovili, da ni nič več ostalo. Da na vsakem položaju sedijo ljudje, ki imajo usta zamašena bodisi s strahom, bodisi z indoktrinacijo. Da je sodelovanje in povezovanje ustvarilo le eno politično opcijo in da bo nasprotovanje le-tej takoj označeno kot nasprotovanje kompromisu, odpiranje ideoloških tem, oviranje skupne prihodnosti, javnega blagra itd. Skratka, brez vojne, brez državnega udara, bomo dobili enopartijski režim v pravem pomenu besede.

Kaj naj storimo? Prvo orožje zoper tak razvoj so velike, na videz celo nore zahteve. Več ko hočeš, težje te podkupijo in če želimo preprečiti, da bi nam oblast z nekaj malimi spremembami zaprla usta, je od nje potrebno zahtevati popolno izpolnitev tega, kar naj bi visokodoneče besede slovenske ustave pomenile: 35 ur dela na teden mora na najslabše plačanem delovnem mestu zadostovati za preživetje delavca in njegove družine, izobrazba mora biti na vseh stopnjah zastonj in kakovostna, državljani morajo imeti na razpolago primerna in poceni stanovanja, zdravstvena oskrba mora biti dostopna vsem brez razlik in izjem, gospodarsko delovanje mora biti prosto monopolov in mora vsebovati tudi socialno funkcijo. Dokler z vso resnostjo in trdnostjo zahtevamo vse to, nam še taka prepričljivost in nenadno zavedanje politikov, da je »že čas za spremembe« ne moreta nič.

Druga možnost je seveda vzpostavitev nove politične stranke. Glede na število deprivilegiranih skupin v Sloveniji in možnosti, ki nam jih dajejo sodobne metode komunikacije ne bi bilo prav nič težko ustanoviti stranke ali serije strank, ki ne bi bile usmerjene ideološko, temveč interesno. Res je, da smo imeli z desusom, ki naj bi bil ustanovljen na teh principih slabe izkušnje, toda iz te izkušnje se lahko tudi nekaj naučimo in ustroj novih strank ustrezno prilagodimo. Če bo Janša res uspel s svojo idejo večinskega volilnega sistema, ni nemogoče, da bodo lahko nove stranke, kakršnekoli že bodo, od tega iztržile kako korist. Za novo stranko, brez znanih političnih obrazov je volilni prag 4% skoraj nedosegljiv, toda v večinskem volilne sistemu se lahko stranka osredotoči na le en ali dva volilna okraja in tako morda doseže kako poslansko mesto, kar lahko nato uporabi za nadaljnji razvoj. In mogoče bomo lahko končno prišli do ljudske oblasti v pravem pomenu besede.