JJ je oni dan rekel, da aktivni državljani zaslužijo priznanje. Neaktivni oziroma pasivni ga torej ne zaslužijo. Metalci granitnih kock tudi ne. In kaj pomeni biti aktivni državljan, na katerega očitno računa tudi JJ, ki, opogumljen, že predlaga politične spremembe, za katere preprosto ne verjamem, da bodo v prid državljanom in državljankam?

Ko se občestvo znajde na razpotju, ko ljudje čutijo, da se nekaj dogaja, ko rečejo, da se končno nekaj premika, ko očitno niso zadovoljni z elito, ki jih vodi, saj nezadovoljstvo nad njo zelo jasno izražajo, je treba biti zelo pozoren. Dobro se je učiti tudi iz zgodovine. Oktobra leta 1923 je Hitlerjev občudovalec takole pisal v pismu kasnejšemu nemškemu diktatorju: Niti približno niste taki, kot vas opisujejo. Niste fanatik, kajti fanatiki razpihujejo um, vi pa ogrejete srce. Poznano vam je Goethejevo razlikovanje med silo in silo. Obstaja sila, ki izhaja iz kaosa in tja tudi vodi, obstaja pa tudi sila, ki oblikuje vesolje. 

Hitler je po mnenju teh, ki so se navduševali zanj, ogreval srca ljudi, veljal pa je tudi za ljubljenca žensk – v času svojega cvetja je bil najbolj zaželen samec v Nemčiji. Preden torej opletamo z izrazi norec, psihopat, brezsrčnež, zločinec, je dobro premisliti zapisano. Zakaj je to pomembno? Pomembno je zato, ker ljudje praviloma narobe razumejo dialektiko srca in razuma, aktivnosti in pasivnosti.

Kot rečeno: dobro se je učiti iz zgodovine. Na primer. Z razvojem kapitalizma v Angliji in ZDA v 18. stoletju se je razvijalo tudi prepričanje, da je demokracija zelo dobra za ljudi, ki so svobodni po naravi in imajo enake pravice do iskanja lastnega uspeha v življenju, kar je pomenilo, da se od njih celo pričakuje, da bodo aktivni državljani. V vsakdanjem življenju je zato veljalo, da ima vsak človek svoje interese, te pa lahko tudi uresničuje tako, da poskrbi za biznis oziroma za lastno preživetje, razvoj in napredek.

Vse lepo in prav. Ali pa tudi ne, kajti obenem je veljalo prepričanje, kot poudarja Wolin, da se ljudje nikakor ne smejo politično organizirati in se vtikati v interese države oziroma v interese, ki zastopajo javno oziroma obče dobro. Preprosteje rečeno: ljudje naj aktivno skrbijo vsak zase, za svoje interese, državo in politiko pa naj pustijo pri miru, da bo skrbela za javno dobro. Aktivni državljani so namreč podjetniki, delovni ljudje, ki imajo mnenja, plačujejo davke in skrbijo za svoje družine, državo pa vodijo sposobni, izobraženi pripadniki elit.

Izkazalo pa se je, da ljudje niso bili prav zadovoljni s takim načinom razmišljanja. In ko je začela sicer sposobna elita kopičiti bogastvo, potem pa ga je ob koncu 20. stoletja nakopičila do neba, da so vsem drugim ostale le še drobtinice ali pa še te ne, je postalo jasno, da se mora nekaj korenito spremeniti. Sicer aktivni državljani so začeli razmišljati, da bi morda postali še bolj aktivni, kajti spoznali so, da so sposobni pripadniki elit sposobni predvsem – skrbeti zase.

Z razvojem neoliberalizma se je življenje zares začelo korenito spreminjati. Rojevala se je nova oblika demokracije, ki jo imenujemo upravljana demokracija. Z demokracijo so tako menedžerji začeli upravljati, podobno kot upravljajo s podjetji.

Vendar ne sme biti nobene pomote: menedžerji v taki demokraciji ne upravljajo z ljudmi kot s pasivnimi  lutkami, ne manipulirajo z njimi in jih ne vlečejo za nos. Daleč od tega. Menedžerji iskreno delajo nekaj povsem drugega, saj so zelo sposobni.

V demokraciji, s katero upravljajo, saj so prepričani, da so prav poklicani, da to delajo, so ljudje aktivni svobodni podjetniki, spoštovanja vredni posamezniki in posameznice, ki imajo interese, za katere hočejo skrbeti. Čudovito.

Malo manj čudovito pa je dejstvo, da menedžerji upravljajo z ljudmi tako, da jim pomagajo razložiti njihove prave interese. Vedejo se torej po načelu: ljudje ne vedo, kateri so njihovi pravi interesi, torej ne vedo, kaj v resnici hočejo, zato potrebujejo svetovalce, strokovnjake, ki jim pri tem pomagajo.

Menedžerji so po novem svetovalci, guruji, modreci, coachi, visoko izobraženi strokovnjaki, eksperti, celo znanstveniki, saj ima marsikdo izmed njih znanstveni naziv. Torej predstavljajo čisti vrh izobražene in zelo sposobne elite. In če oni ne vedo, kateri so pravi interesi ljudi, potem ne ve nihče.

Nenadoma je zato videti, da je neoliberalno občestvo velikanski prostor, v katerem poteka življenje pod nadzorom znanstvenikov, svetovalcev, ekspertov. Toda vprašanje, ki se je pojavilo že pred časom, je presenetilo čisto vse. Ali navadni ljudje, sicer bolj ali manj aktivni državljani, res želijo živeti v taki matrici?

Menedžerji so se zmedli, znanstveniki so se začeli praskati za ušesi. Zadeva nikakor ni bila jasna. Pripadniki elit so trdili, da hočejo zgolj pomagati ljudem kot aktivnim državljanom, da bodo laže in hitreje uresničevali svoje prave želje in sledili lastnim resničnim interesom. Kaj je v takem razmišljanju narobe, kaj ljudem ni jasno?

Narobe je, da njim nekaj ni jasno, saj niso dojeli, da obstajata še vsaj dve koordinati vsakdanjega življenja navadnih ljudi kot aktivnih državljanov: potencialna politična moč in materialni interesi.

Pogosto nastaja vtis, da ljudje nimajo političnih interesov, če pa jih že plaho izražajo, jim politiki takoj očitajo boj za oblast! Prav tako navadni ljudje ne bi smeli imeti materialnih interesov, saj denar ni vse. Politične interese imajo torej lahko – politiki. In denarne interese imajo lahko – kapitalisti. Za vse druge ljudi pa se ne spodobi (sic!) niti prvo niti drugo. Tako prepričanje prevladuje še danes, čeprav izvira iz davnega 18. stoletja.

Vsi drugi naj gledajo televizijo, uporabljajo pametne naprave, nakupujejo, komunicirajo, urejajo svoje medmrežne profile, blogajo, twitajo in tekajo po zelenih livadah, da ne bodo prekmalu umrli, lahko pa se tudi izobražujejo, še najraje vseživljenjsko, in berejo knjige, a ne pretežkih. Aja, pa tudi v muzeje lahko hodijo in v kino, pa na pasje procesije, decembra pa lahko norijo in čakajo na najdaljšo noč v letu, da si bodo zaželeli – še več istega.

Toda nič od naštetega ne more spremeniti preprostega dejstva, da je življenje v takem svetu negotovo in da so ljudje zaskrbljeni, kajti nihče ne more nikoli vedeti, kdaj bo izgubil službo, ali bo še lahko odplačeval kredite, ali bo službo sploh dobil, če je še nima, ali bo obdržal s hipotekarnim kreditom obremenjeni dom. V svetu nenehnega tekmovanja z drugimi ljudmi je negotovost stalnica, ki počasi najeda tudi duševno zdravje ljudi.

Kaj torej storiti?

Ljudje se morajo vnovič naučiti, kako biti politični ljudje ali demos. Danes to preprosto pomeni, da razvijajo zavest o lastni moči, o moči večine, ki postane politični dejavnik. Čisto preprosto to pomeni, da morajo ljudje na novo razviti občutek o svojih eksistencah, ki jih ni mogoče skrčiti na posedanje pred televizijo, dvigovanje uteži, negovanje pričesk in vsega drugega. Ekonomska, kapitalska, politična moč mora dobiti dostojnega nasprotnika, ki bo znal artikulirati ekonomsko neenakost, izkoriščanje in nepravičnost.