Nič se ne bo zgodilo, le kaj bi se lahko zgodilo! Tako je mnenje številnih Slovencev in Slovenk, ki imajo preprosto dovolj politikov, njihovega besedičenja in zlorab moči, potem ko smo dobili novega predsednika; za resnične spremembe bodo morda poskrbeli šele ljudje, ne politiki, saj ni razloga, da bi se nenadoma začeli obnašati bistveno drugače, kot so se doslej.

V obdobju radikaliziranja sveta se zdi, da je zelo pomembno, kako se organizirajo in povezujejo ljudje, ne politiki. Slovenci in Slovenke smo včeraj izbrali novega predsednika, za katerega nekateri politični komentatorji trdijo, da povezuje vse Slovence in Slovenke, pa tudi sam pravi, da bo njegovo delovanje povezovalno, saj naj bi v tem trenutku po njegovem mnenju zelo potrebovali poenoteno politiko.

Zopet so pomembne številke. Na volitve je odšlo manj kot 42 % upravičencev, za Boruta Pahorja sta glasovala dva od treh – skupaj je zanj glasovalo manj kot 30 % Slovencev in Slovenk. Je torej razumno trditi, da je Pahor že v tem trenutku predsednik VSEH Slovencev?

Kaj torej dela, verjame in snuje več kot 70 % odraslih Slovencev in Slovenk, ki niso podprli Pahorja ali pa sploh niso odšli na volitve? Vprašanje je v tem trenutku pomembnejše, kot se zdi. Kriza kapitalizma  je namreč tudi stvar politike. Ne politikov, da se ne bi kdo prehitro potolažil, temveč politike. Ta se nanaša na vse ljudi, ne le na politike, zato je vse več ljudi na cestah, sebe pa razumejo kot antikapitaliste. Kljub temu ima Alex Callinicos verjetno prav, ko trdi, da si danes le redko kdo upa zase reči, da je leninist. In kaj bi pomenilo reči, da je nekdo leninist?

Najprej bi pomenilo, da razmišlja o oblikovanju avantgarde oziroma partije. Ljudje imajo seveda več kot dovolj (komunistične) partije, zato bi bili najprej šokirani, saj nočejo še ene partije. Vendar pa se moramo ob ideji kljub vsemu še nekoliko ustaviti, kajti zadnjih dvajset let je zelo očitno, da sodobne stranke, ki so na oblasti, niso dosti boljše od nekdanje partije ali pa so celo slabše. Prav te dni ljudje po vsej Sloveniji zelo jasno izražajo mnenje, da so imeli politiki dvajset let dovolj časa, da nekaj naredijo, sedaj pa je čas, da odidejo. Na njihovo izpraznjeno mesto bodo seveda prišli drugi. Kdo?

Vprašanje je politično. Čisto vseeno je, kdo si ga zastavlja. Odgovor nanj mora biti politične narave in tudi bo. Vprašanje je, kdo ga bo ponudil.

Lenin je pred dobrimi stotimi leti vedel, da ekonomija ni neodvisna od politike. Vedel je, da to ni znanost, ki objektivno razume gospodarstvo in daje predloge, kako ga še izboljšati. Danes je njegovo razmišljanje vnovič zelo pomembno: ljudje, ki čutijo, da ekonomija ne dela v njihov prid, saj dela le za dobro enega odstotka bogatih, ipso facto čutijo, da je nastopil čas za politično delovanje, saj nekakšno reševanje krize ni nič drugega kot sprenevedanje, češ da je ekonomija stvar znanosti, okoli katere se skušajo s svojimi mnenji in predlogi poenotiti vsi politiki.

Danes namreč nihče ne ve, kako reševati strukturne zagate kapitalizma, saj se soočamo s problemi, ki preprosto nimajo enoznačnih rešitev, obenem pa zgodovina ne more ponuditi rešitev, saj so problemi bolj kompleksni, kot so bili nekoč.

Politika tudi ni okno, skozi katerega pogledamo, da bi videli, kaj se dogaja v ekonomiji, poudarja Callinicos. Politika je namreč nekaj drugega. Je kraj, kjer se koncentrirajo vsa nasprotja ekonomije, vse njene kontradikcije, vsa njena notranja nekonsistentnost. Ves predsednikov besednjak o skupnem dobrem, o poenotenju politike, o skupnem nastopanju je zato zelo problematičen.

Iz zapisanega sledi precej preprosto spoznanje, zaradi katerega Callinicos upravičeno povezuje Freudovo razumevanje sanj in simptomov z načini, kako se v politiki realna družbena razmerja in njihova vsakokratna konkretna resnica popačijo, kondenzirajo, šifrirajo. Šifre seveda potrebujejo dešifriranje, to pa nikoli ne more biti enotno.

Če torej hočemo vedeti, kaj se resnično dogaja v političnem polju, za pojasnilo ne prosimo poenotenih politikov, saj ti tega ravno ne vedo. Šifer ne znajo dešifrirati, zato moramo vprašati koga drugega, ki jih zna.

Kdo jih zna dešifrirati?

Dešifrirati jih zna vsakdo, ki ni del oblastnih oziroma etabliranih struktur in ima v rokah vsaj nekaj teoretskih konceptov, kakršne je imel na primer Lenin, ki je med drugim tudi izjemno natančno pojasnil potek revolucije. Najprej je poudaril, da se revolucija ne zgodi tako, da si nasproti stopita dve različni in morda celo sovražni stranki, se udarita in ena revolucionarno premaga drugo. Revolucija nastaja iz dneva v dan, določajo pa jo številni dejavniki kapitalističnega vsakdanjega življenja.

Iz orisanega zornega kota je videti, kako pomembna so dejanja, za katera se odločajo ljudje. Vsako dejanje šteje in postavlja nove mejnike prihodnosti; v Sloveniji se v zadnjih dneh dogaja natanko to, zato skušajo oblastniki prikazati demonstracije kot nepomemben, obstranski dogodek. Spontanost je zato pomembna, vendar ne na dolgi rok. Dolgoročno se je treba organizirati. Natanko o tem je govoril Lenin.

Organiziranje je nujno tudi zato, ker današnja kapitalistična proizvodnja ne pomeni samo izdelovanja dobrin oziroma blaga, temveč pomeni predvsem izdelovanje socialnega in družbenega življenja ljudi. Bolj kot materialna produkcija je danes pomembna nematerialna.

Zanjo skrbijo predvsem intelektualci in menedžerji, lastniki bank in drugi ljudje, ki se ukvarjajo z idejami, z znanjem, z njegovo proizvodnjo. To so dobro plačani profesionalci, pripadniki srednjega družbenega razreda, ki jamčijo za mir in stabilnost. Niso proletarci, se pa bojijo, da bi postali – zlasti v času krize.

Spoznanje je pomembno, kajti bankirji, menedžerji in intelektualci lahko v imenu znanosti in tehnološkega napredka povsem zatrejo demokracijo. Oblikovanje partije, za katero poskrbijo proletarci, je zato neizogibno, če sploh še hočemo demokracijo.

Na današnjih demonstracijah se očitno odloča o prihodnosti demokracije in o možnostih emancipacije. Predsednik Pahor se je močno nagnil v desno, zato slavi tudi JJ. Resnične izbire zato sploh ni: navadni ljudje nimajo nobene izbire, saj med Pahorjem in Janšo ni nobene omembe vredne razlike.

Prav zato je še bolj pomembno to, o čemer morda že ta hip razmišlja 70 % Slovencev in Slovenk, prav zato so pomembne demonstracije, na katerih bodo morda ljudje postavil kak temelj nove demokratične in emancipatorične perspektive onkraj žargona o skupnem delovanju, obče dobrem, dialogih, povezovanju in ostalem, kar je iz reda romantičnega.  

Oblast je kajpak panična, ker sluti, da bi se to lahko zgodilo. Ko bodo imeli ljudje na voljo resnično izbiro, bodo seveda na zelo resni preizkušnji, kakršne zadnjih 20 let ta država ni premogla.