Po državi potekajo protesti. Zastopnike oblasti grabi panika, saj ne morejo določiti, kdo stoji za njimi, zato krčevito in obupno iščejo »storilca«. Oziroma dogajanje poskušajo prevesti v bolj domače in udomačene teme: protestniki naj bi bili podkrepljeni s strani opozicije trenutni vladi; skratka zgodbo, ki jo oblastniki ne znajo (ali ne upajo) razlagati drugače, razlagajo z znano vižo: protest kot način strankarskega boja za oblast.

Minister Hojs je tako pomodroval, da so protesti povezani s prihajajočimi volitvami za predsednika republike in da naj bi jih nekdo uporabljal kot sredstvo, s katerim poskuša vplivati na volilni izid. Vendar pa »razlaga« obrambnega ministra o protestih še najbolj spominja na neko obrambno držo: v trenutku, ko jo sprejmemo, se lahko zavarujemo pred možnostjo nekega uvida, ki bi bilo zanj in za njegove somišljenike nemara šokantno. Kaj pa če za protesti ni nikogar od znanih fac s politične scene? V tem primeru obstaja samo še ta možnost, da gre za upor ljudi, ki jim je preprosto dovolj represije in cinizma, soliranja in kilavega »vodenja« države, ki so ga uprizarjali oblastniki iz dneva v dan in pri tem pričakovali, da jih bodo ljudje v nedogled tolerirali.

Ljudje so zmožni samoorganiziranja. To je aksiom. Ne bi bilo prvič v zgodovini, da se ljudje prepoznavajo v boju za neko skupno dobro. Na nacionalnem programu radia smo ob poročanju o dogodkih lahko slišali neko zanimivo in nadvse pomenljivo primerjavo. Poročevalec je dogajanje po Sloveniji primerjal s protesti na trgu Tahrir in tudi širše z dogodkom, poimenovanim arabska pomlad. Zakaj je ta primerjava pomenljiva? Ena od ključnih idej, ki je bila izražena v protestih zoper diktatorski režim, je bila zahteva po demokraciji. Predolgo je bilo obdobje, ko ljudje niso imeli praktično nobene možnosti, da bi sodelovali pri upravljanju oziroma odločanju o skupnih zadevah. Vladajoči režim je brutalno izkoriščal ljudi za doseganje ciljev, od katerih so imeli korist samo pripadniki elite. Ljudje so postajali vedno bolj pogrešljivi – potrebni zgolj še kot sredstvo, da je mašina lahko nemoteno delovala – in to tako, da je na eni strani ustvarjala privilegije izbrancem, na drugi strani pa ljudi in njihova življenja strla in izpljunila kot izmeček. Primerjava zato nikakor ni pretirana. Tudi v tej državi vladajo ljudje, ki se do državljanov in državljank vedejo popolnoma brezbrižno in cinično. Grozijo jim in jih dajejo v nič. Zahteve protestnikov so zato zelo razumne. Zahteve po pravičnosti, solidarnosti in spoštovanju človekovega dostojanstva.

Ker je v njih nekaj dobrega, moramo narediti vse, da bi protesti ohranili svoj emancipatorni potencial. Moč je še vedno na strani ljudi in ne oblastnikov, kot je nekoč pripomnil David Hume – oblastniki si zato z vsemi sredstvi prizadevajo, da bi to temeljno dejstvo prikrili in popačili (ideologija kot način, kako se ustvari vtis, da »imajo« oblastniki dejansko moč v svojih rokah).

Moč je natanko v zmožnosti ljudi, da vztrajajo. Kapitalizem danes ne prenese natanko vztrajanja, denimo pri neki ideji. Kapitalizem potrebuje plastičnost ljudi, njihovo prilagojenost, fleksibilnost. Da bi ljudje ostali nadzorovani, mora njihova zavest ostajati nenehno zamotena – novi izdelki, ki jih ponuja trg, so zlasti način, kako se poskuša odvračati pozornost ljudi. Danes je za kapitalizem neznosna zlasti pozornost, osredotočenost in vztrajanje pri neki ideji. Tega se zastopniki kapitala bojijo kot hudič križa: oblikovanja novih idej in trmastega ter nepopustljivega vztrajanja pri njih. Ljudje, ki sodelujemo v boju za emancipacijo, se moramo zavzemati torej natanko za to. Treba je misliti nove ideje o tem, kako živeti skupaj, kako tvoriti nova občestva; treba je odpirati prostore svobodne razprave, v katerih bo tekla beseda o pravičnosti in dobrem (življenju). Javna raba uma je najučinkovitejše orožje v tem prizadevanju. Ta je edino možno nadaljevanje protestov, ki so se začeli.

Zastopniki oblasti so se zavili v molk – v glavnem sploh ne komentirajo dogajanja. Predsednik vlade je na spletu objavil nek zapis, v katerem je povsem predvidljivo ponovno iskal v ozadju dogajanja neko instanco, ki stoji za vsem tem in na skrivaj vleče niti (da bi njemu, ki se sicer tako nadvse trudi potegniti državo iz krize, odnesel stolček in mu odvzel mesto). Ponovno je poskušal s ustaljeno svojo taktiko »ad hominem«, vendar je imel tokrat precej več težav, saj ni mogel preprosto pokazati na nekoga – denimo na sindikalnega »kolovodjo« (kot je po nedavnih protestih imenoval Branimirja Štruklja). (Argument »ad hominem« je sicer ena od zmot v argumentaciji, ki se jo običajno nekdo posluži, ker mu ne uspe oblikovati nasprotnih argumentov in raje poskuša z diskreditacijo nasprotnika – ta »metoda« je torej predvsem znak intelektualne impotence ali nemoči.)

Dialog pa je v svojem bistvu pogovor med sogovorcema, ki sprejemata egalitarnost kot pogoj vsake izmenjave stališč, mnenj oziroma idej. Ni dialoga, če sogovorca ne vztrajata v enakosti. Dialog ima zato lahko svoje mesto samo med enakimi. Dialog z oblastniki je zato že vnaprej obsojen na neuspeh. Vsak poskus oblastnikom povedati resnico ali končno jih z argumenti prepričati v svoj prav na koncu izpade patetično in neproduktivno, saj je jasno, da le-tem za resnico dol visi, ob argumentih pa le brezbrižno zamahujejo z rokami.

Mnogo bolj prepričljive od vsakega oblastnega nagovora so besede Emme Goldman, ki jih je zapisala davnega leta 1940 v članku z naslovom Posameznik, družba in država. O njih velja ponovno razmisliti. Še zlasti v tem času, ko se rojevajo nove ideje o pravičnosti in solidarnosti.

»Človekova resnična osvoboditev (individualna in kolektivna) je v njegovi emancipaciji od avtoritet in od verjetja v te. Celotni razvoj človeštva je bil boj v tej smeri in za dosego tega cilja. Človek si prizadeva doseči širši spekter človeških relacij, ki jih lahko zagotovi samo svoboda. Resnična svoboda namreč ni zgolj na kosu papirja, ki se mu reče »ustava« ali »zakonita pravica« ali »zakon«. Ni abstrakcija, pridobljena iz nerealne stvari, znane pod imenom »država«. Ni neka negativna stvar, ko naj bi bili svobodni od nečesa, saj s tako razumljeno svobodo človek lahko strada tudi do smrti. Prava svoboda, resnična svoboda je pozitivna: je svoboda do nečesa; je svoboda biti, delati; skratka, je svoboda aktualne in dejavne priložnosti.

Takšna svoboda ni podarjena: je naravna človekova pravica, pravica slehernika. Ne more biti dana: ne more je podeliti niti kak zakon niti vlada. Potreba po njej, hrepenenje po njej je notranja posamezniku kot takšnemu. Neposlušnost vsaki obliki prisile je njen naraven izraz. Upor in revolucija sta bolj ali manj zavestni poskus, da bi jo dosegli. Ti pojavi, na ravni posameznikov in skupnosti, so bistveno izrazi človekovih vrednot.«

Med včerajšnjimi protesti je eden od udeležencev izjavil tole: »To ni revolucija, ampak logika.« Vsak avtentičen upor se zgodi sledeč logiki, v imenu logike. Logike, ki jo lahko artikuliramo denimo takole: za ljudi je dostojanstvo izjemnega pomena, zato bo vsakdo, ki jih tepta in daje v nič, prej ali slej naletel na odpor in mu ne bo moglo uspevati v njegovem prizadevanju. Vsaj ne na dolgi rok.