Izjava, da je JJ krizni menedžer, ni niti nepričakovana niti izvirna. Že precej česa je povsem jasno, da JJ zastopa logiko menedžmenta, neoliberalizma in vsega drugega, kar pač sodi zraven, jasno pa je tudi, da s takim delovanjem ne bo rešil nikogar in ničesar; seveda niti tako imenovana tehnična vlada ne bi rešila ničesar, zato je pozivanje k njenemu oblikovanju povsem zgrešeno. Znano in zastarelo ugotavljanje o naravi in funkciji menedžmenta ter reševanju kriz je zato nepomembno kot lanski sneg, čeprav je čisto na dosegu roke in je zelo privlačno. Pomembno je namreč nekaj drugega.

Najprej je pomembno spoznanje, da ljudje v glavnem še vedno ne prepoznajo logike simbolnega kraja, na katerem deluje JJ, in ne prepoznajo logike simbolnih krajev, kamor jih potiska njegova vlada. Sprejemajo logiko, čeprav je ne poznajo, ali pa se ji upirajo, čeprav ne vedo natančno, čemu se upirajo, toda ne prva ne druga drža ni produktivna. Taka je šele tretja, afirmativna drža, ki pa nima nobene resne zveze niti z menedžmentom niti z metanjem granitnih kock, zato pa je zelo tesno povezana z besedovanjem in razmišljanjem.  

Menedžment je namreč pozitivistične narave, metanje kock pa tudi. To preprosto pomeni, da menedžerje zanimajo zlasti številke, grafi in matematični algoritmi, s katerimi domnevno objektivno in znanstveno korektno opisujejo realni svet. S tem seveda ni nič narobe, problem nastane šele, ko postanejo prepričani, da je človekovo eksistenco mogoče skrčiti na merljive podatke, opisljive in določljive identitete, kategorije in klasifikacije objektivnega sveta. Enako velja za metalce kock, ki pozitivistično verjamejo, da bo problem rešen, ko bodo na prava mesta stopili pravi ljudje.

Ko postanejo menedžerji, ki imajo v rokah oblast, prepričani, da je človek self interested animal, nekoliko bolj zapleten racionalni stroj, čigar delovanje v objektivnem svetu je mogoče objektivno matematično opisati, imamo resne probleme. Življenje je namreč neprimerno bolj zapleteno, kot znajo misliti matematiki, in je bistveno drugačno, kot mislijo menedžerji.

Življenje v krizi, s katerim upravljajo menedžerji ali pravi ljudje na pravih mestih, lahko vodi le v katastrofo, kajti natančno razumevanje trenutne krize kapitalizma nam hitro postreže s spoznanjem, da kapitalistično uničevanje že dolgo destabilizira družbe, kar preprosto pomeni, da danes ne gre za nekakšno finančno krizo ali ekonomsko krizo, saj gre za družbeno krizo – pod vprašajem je samo družbeno življenje, kakršnega poznamo. In to nikakor ni naloga za krizne menedžerje.

Obstaja globoka strukturna logika tega, kar imenujejo kriza, je pred tednom dni v Berlinu poudarila na predavanju o naravi kapitalistične krize Nancy Fraser. Neoliberalizem namreč ne pomeni, da zlobni kapitalisti izkoriščajo naivne in nemočne ljudi, saj pomeni, da zastopajo strukturno logiko družbenega življenja, po kateri je mogoče vse zamenjati za blago in prodajati na svobodnem trgu – torej neposredno ne izkoriščajo nikogar.

Še več. Na delu je velika transformacija, o kateri je nekoč spregovoril Karl Polanyi, ne pa kriza, ki jo rešujejo menedžerji in pripadniki elit. Niti eni niti drugi je ne morejo rešiti, ker so na strani neoliberalizma. In ker velika transformacija ni kriza, je njihovo delovanje povsem zgrešeno, saj varujejo investiranje, bančnike in kreditodajalce, kar pa ni isto kot reševanje krize.

Velika transformacija terja organizirana in cela institucionalizirana družbena gibanja – taka je zgodovinska lekcija. Sedanji fragmenti družbenih gibanj so seveda še preslabotni, da bi predstavljali resno alternativo, a k njenemu oblikovanju ne prispeva niti moralistično zgražanje nad temi, ki mečejo granitne kocke. Velika transformacija, o kateri je pisal Polanyi, je namreč zares velika in zadeva čisto vse ljudi, ne le nogometnih navijačev in nekaterih na margino potisnjenih teoretikov družbenega življenja: krčenje človeka ne delovno silo, ki se prodaja na trgu, ter krčenje naravnega okolja na material za obdelavo in spreminjanje le-tega v blago, ki se ravno tako prodaja na trgu, je namreč že pred časom dodobra spremenilo tudi občestva in kulture, ne zgolj ljudi, med katerimi je vse več takih, ki ne morejo postati niti blago, da bi se lahko prodajalo na svobodnih trgih, kjer nakupujejo kapitalisti, in bilo izkoriščano.  

Prav zato se zastavlja zelo resno zgodovinsko vprašanje: Zakaj ljudje še vedno naivno verjamejo, da bodo menedžerji rešili krizo? Zakaj ne nastane veliko družbeno gibanje, ki bi zajelo obstoječe fragmente takega gibanja, da ne bi obtičali pri občasnem metanju granita?

V Sloveniji je JJ nesposoben spregovoriti o kakršni koli alternativi ali pa o njej preprosto noče niti slišati. Toda ne gre za pomanjkanje karizmatičnih voditeljev ali revnost njihovih kognitivnih zmožnosti. Na delu je nekaj drugega. S psihologijo osebnosti pač ne moremo pojasnjevati družbenih gibanj, njihovega nastajanja in razvoja.

Sodobni neoliberalni kapitalizem je bistveno drugačen kakor kapitalizem z začetka 20. stoletja. Mehanizmi družbenega reproduciranja ljudi in gospostva so drugačni, občestva so drugačna, sovražnik je drugačen.

Vse to terja drugačen način razmišljanja, organiziranja in delovanja. Metanje granitnih kock je seveda prekratko, toda obenem ni videti, kaj bi sploh lahko povezalo ljudi med seboj, da bi se skupaj varovali pred kreativno destruktivnostjo kapitalizma ali pa celo mislili alternative.

Morda je najpomembnejši izraz v orisani perspektivi natanko varnost, zaščita pred gospostvom in prevladujočim vplivom kapitala, zaradi katerega nastaja vtis, da je mogoče vse spremeniti v blago, prodati in kupiti. Ali so ljudje na svobodnih trgih sploh zaščiteni? So občestva zaščitena? Kakšno vlogo ima pri tem država, ki je nastala natanko zato, da bi ščitila državljane?

Odgovor na vsa zapisana vprašanja je tako rekoč na dlani: kapitalizem ne bo nikoli poskrbel za vse ljudi – razmišljanje, da bo poskrbel za vse, je povsem utopično –, saj od nekdaj skrbi le za peščico, kar je menda že dovolj očitno, zato ga bo morala večina končno omejiti in resno postaviti pod vprašaj. Nova družbena gibanja, ki bodo nastajala v prihodnosti, bodo zato temeljila zlasti na ideji emancipacije ljudi onkraj svobodnih trgov in državnih ustanov.

Morda nastajajo že danes, zato upravičeno pričakujemo, da bo beseda vse pogosteje tekla o naravi pravičnosti, solidarnosti in emancipacije, o takem družbenem življenju, ki ne bo poznalo izkoriščanja in vladavine elit. Besede so namreč boljše in močnejše kakor granitne kocke,  vendar morajo biti dobro artikulirane. Obstajajo namreč tudi besede, ki naredijo več škode kot koristi in celo več škode kot granitne kocke.