Oblastniki so zmedeni. Kdo je njihov nasprotnik? Kdo je organizator nedavnih protestov v Mariboru, Ljubljani, na Jesenicah, v Kranju...? Sindikati niso, društva ne, niti stranke, celo “strici iz ozadja” ne…? Institucije imajo vodjo, glavnega sekretarja ali vsaj svoju predstavnika. In te je lahko diskreditirati, obsoditi, umazati.

Zdajšnji protesti, ki so se začeli v Mariboru, pa dejansko nimajo organizatorjev (četudi bi jih oblast rada ustvarila). Imajo morda pobudnike, ne pa organizatorjev in voditeljev. Zato nihče ne prijavi protestov. Protesti se začnejo kot pobuda na spletnih omrežjih. Nekdo zapiše uro in kraj in to je vsa organizacija. Za tega prvega pobudnika ali skupino pobudnikov sploh ni potrebno, da pridejo na same proteste. Ljudje pobudo lahko sprejmejo, ali pa tudi ne. Lahko pride kdorkoli, tudi minister ali predsednik vlade. Nihče nikogar ne sili, nihče nič ne zahteva. Odziv je v resnici spontan. Ni zvestobe neki organizaciji, ki bi kogarkoli zavezovala.

V resnici ima oblast nasproti sebi “kogarkoli” oziroma še huje - “kdorkoli” je v resnici ljudstvo. Tega pa je groza vsake oblasti. Lahko jih zapre 100, 1.000, 10.000, med njimi tudi pobudnike, a protesti se zaradi tega ne bodo končali. Za oblast je mnogo lažje, če pride protestirat 30.000 ljudi, ki jih vodijo sindikati, kot pa če jih pride 300, a teh ne vodi nihče. Teh 300 so “kdorkoli” in z njimi se lahko identificira kdorkoli. Zato se njihovo sporočilo širi mnogo hitreje.

Avtoritarna struktura oblasti se bori s širokim družbenim oziroma socialnim omrežjem. Sodobne tehnologije so omogočile izjemno širitev družbenih omrežij, ki sicer obstajajo že od nekdaj. Družbena omrežja so stara natanko toliko kot človeštvo. Družina je na primer takšnega (najosnovnejšega) družbenega omrežja. Družba kot celota je dejansko “omrežje socialnih omrežij”, tako kot je inter-net med-mrežje oziroma “omrežje (digitalnih) omrežij”. Za vsako oblast je najbolje, če so ljudje čim bolj nepovezani, atomizirani, če so individualni potrošniki, ki vsak zase zadovoljujejo svoje individualne potrebe in želje; za “potrebe” družbe pa “poskrbijo” politični in ekonomski oblastniki.

Kapitalizem v spregi s politično elito je skušal ustvariti takšno “idealno” družbo, a zdaj mu njegovi najbriljantnejši produkti (mobilni telefoni, ipadi, iphoni, računalniki itd.) rušijo koncept atomizirane, individualizirane družbe posameznikov. Glej ga zlomka, ljudje so se začeli povezovati v obsegu, ki mu nismo bili priče nikoli prej v zgodovini in to s pripomočki, ki bi jim morali služiti kvečjemu za zabavo in čvekanje. Vladati posameznikom je lahko, vladati povezanim ljudem pa vsekakor ne. Zato panika, strah. Kje so pridni potrošniki, ki jih zanimajo samo božična darila? Zakaj se celo v času prazničnih nakupov ljudje začenjajo upirati?

Oblastniki ne razumejo, da so popolnoma sami krivi, saj so ljudem pobrali vse. Ne samo možnosti, da nakupujejo božična darila, celo hrane nekateri ne morejo več kupovati. A vendarle ne gre samo za izgubljeno možnost nakupovanja, še zdaleč ne. Ljudem preprosto ne moreš več prodati karkoli. Sploh pa ne neumnih ideoloških pravljic in strahovite nepravičnosti, ki jo v izobilju proizvajajo politične in ekonomske elite. Ljudje niso (več) samo potrošniki in ubogljivi volilci, pač pa razumna in sočutna bitja, ki jim ni vseeno za druge ljudi.

In kar je najhuje: namesto, da bi ljudje informacije in dobrine konzumirali vsak zase v svojih domovih, so si jih začeli množično deliti preko družbenih omrežij. To pa je nočna mora kapitalistične industrije. Ljudje morajo vendarle samo nakupovati - informacije, kulturo, filme, knjige (zato so zaščitene s “pravicami” intelektualne lastnine) in druge materialne dobrine itd. Če si jih delijo, kapitalisti dobijo le malo ali pa nič. Kapitalizem in politiki ne marajo medsebojne delitve dobrin, kamor spadajo tudi informacije. Še slišati nočejo zanjo.

Zato, dragi oblastniki - politični in ekonomski (kapitalistični), danes imate nasproti barikad ljudi, ki jim je mar za pravičnost, skupno dobro, medsebojno delitev in svobodo. Tega pa se s silo ne da zatreti. In še nekaj: med vami in ljudstvom so samo še represivni organi, ki so dejansko mnogo bližje ljudstvu, kot pa vam. Kajti tudi njim ste vsilili “vitko državo”. Nekega dne se lahko preprosto umaknejo na stran; to smo že videli, na primer v egiptovski “pomladi”.

Zdajšnji protesti so torej mnogo resnejši, kot se marsikomu zdi. Družba se je namreč zelo spremenila. Če se ji politični in ekonomski voditelji ne prilagodijo, potem lahko pospravijo kovčke ali z drugimi besedami: gotofi so; fertik je; ejga, konc je.