Zelo lahko je moralistično s prstom kazati na domnevno primitivne in napol artikulirane izgrednike, provokatorje, izzivalce, nestrpneže, hrupneže, rogovileže, razgreteže, zlikovce, zločince in druge nedorasle ljudi, ki škodljivo vplivajo na vrednote, javni red in mir, blaginjo ljudi, demokracijo in vse drugo, mečejo granitne kocke in se tudi sicer obnašajo napol živalsko, namesto da bi protestirali uglajeno, elegantno in prefinjeno kot kakšni intelektualci, menedžerji, filozofi, piarovci ali politiki. Veliko teže in intelektualno zahtevnejše pa je pokazati, kako deluje to, kar je Schumpeter imenoval kreativna destruktivnost kapitalizma. Prav je, da v pravni državi vsakdo, ki krši zakon, stopi pred sodnika, toda enako prav je, da ljudje prepoznavajo kreativno destruktivnost kapitalizma in se ji upirajo v imenu resnice in pravičnosti; če bosta resnica in pravičnost zgolj za retorični okras, bomo vsi elegantno in prefinjeno izgubljeni.   

Kreativna destruktivnost kapitalizma, ki pomeni razkrajanje, razdiranje in uničevanje, da bi na novo ustvarjali in proizvajali, zajema številne skoraj nevidne strategije delovanja, ki počasi in sistematično razgrajujejo občestveno življenje ljudi in ga celo resno postavljajo pod vprašaj, zato nad njim ne bi smeli biti pretirano navdušeni.

Za sodobni korporativni kapitalizem je na primer zmanjševanje javne porabe nujna strategija, medtem ko so milijoni brezposelnih ljudi, uničene družine, duševne bolečine, socialni nemiri zgolj kolateralna škoda. Kapitalizmu je čisto vseeno, če privatni lastniki ustavijo proizvodnjo in jo preselijo v Afriko ali kam drugam, kjer je cenejša delovna sila, za seboj pa pustijo pogorišče, saj lokalni delavci pač ne morejo z njimi, kajti pomembno je zgolj ohranjanje in povečevanje stopenj profitov.

Družbena dislokacija, kot jo imenujemo, je inherentna kapitalizmu, zato so socialni in družbeni nemiri nujnost, ne pa občasna in zlahka rešljiva težavica. Do njih ne pride zaradi provokatorjev, nogometnih navijačev ali zato, ker so nekateri ljudje nenormalni, neartikulirani in primitivni, pač pa zato, ker je sam kapitalizem nestabilen. Prav zato kapitalisti v zadnjih desetletjih pospešeno in za velik denar najemajo usposobljene strokovnjake, da prek piarovcev skušajo vplivati na ljudi, da bodo čim bolj mirni, pokorni in brezbrižni. Najnovejša strategija je tako risk management, upravljanje s tveganji. Naloga vrhunskih strokovnjakov, kot so genetiki, kemiki, farmacevti, psihologi, psihiatri, sociologi in drugi družboslovci, je preprosta: ugotoviti, kdaj in kje se lahko ljudje vznemirijo, nato pa s preventivnimi ukrepi preprečiti morebitne nemire.

Logično nujna reforma visokega šolstva je sedaj povsem razumljiva: korporativni kapitalizem potrebuje veliko na hitro usposobljenih strokovnjakov, magistrov in doktorjev znanosti, industrijo uporabnega znanja in znanosti, da ga ljudje ne bodo po nepotrebnem motili v njegovem delovanju, saj s svojim vznemirjenjem in z ne povsem prištevnim vedenjem zgolj zmanjšujejo njegovo učinkovitost.

Večina je bila zato v zgodovini vselej manjvredna. Predstavljala je nepismeno, zarukano in neizobraženo množico, zbegano čredo, ki potrebuje voditelja ali voditelje. Elita je bila zato vselej izobražena, usposobljena, inteligentna in seveda zmožna voditi zbegano čredo tja, kamor jo je bilo po njenem mnenju pač treba voditi. Pripadniki elit nikoli niso hoteli slišati o enakih pravicah, enakosti in zmožnosti ljudi za demokracijo, o pravičnosti in resnici družbenega življenja, kar je vsekakor pomenljivo.

Pripadniki elit so se imeli vselej za poklicane, da vodijo čredo, zato so tudi vselej hoteli imeti v rokah moč oziroma oblast. Zadeva je bila vedno povsem jasna: oblast imajo pripadniki elite, čreda je nima, saj ni sposobna upravljati z njo, upravljati pa ne zna zaradi pomanjkljivega menedžerskega znanja.

Z oblastjo oziroma z močjo danes zato upravljajo menedžerji, voditelji, organizatorji, pripadniki elit, politiki, ki domnevno vedo, kako se zadevi streže, saj imajo ob sebi lojalne intelektualce, akademike, znanstvenike in raziskovalce, da jim sproti dobavljajo ustrezno uporabno in koristno znanje. Ljudje so namreč gnetljivi, z njimi je mogoče upravljati, je govoril in pisal Machiavelli pred petimi stoletji. Lojalna inteligenca je zato danes kot naročena, kajti korporativni kapitalizem hoče upravljati z množicami bolj, kot si je Machiavelli kdajkoli predstavljal.

Vendar moramo manipuliranje ustrezno razumeti. Manipuliranje ne poteka neposredno z ljudmi, temveč zajema oblikovanje simbolnih in imaginarnih družbenih krajev, kamor se postavljajo ljudje, da bi oblikovali svoje identitete, osebnosti, se razvijali, rasli in bili srečni. V tem je nekaj neprepoznanega, kajti logika prostorov, v katerih živijo ljudje, ni očitna, zato je ljudje zlepa ne prepoznajo.

Intelektualci so še bolj gnetljivi kot zbegana čreda, saj so dobro plačani in dovolj inteligentni, da vedo, kako se prilagajati, da bodo še bolje plačani in nagrajeni za zvestobo. Objektivno delujejo proti demokraciji, vendar svojega delovanja ne prepoznajo in ne razumejo tako. Zaslepljeni so torej oboji: navadni ljudje, ki ne prepoznajo logike krajev, kjer živijo, in intelektualci, ki pomagajo ohranjati isto logiko pri življenju, svojo vlogo pri tem pa razumejo kot humanitarno in hvalevredno.

Dejstvo je, da današnji korporativni kapitalizem vse bolj podpira zamisel, ki na številnih koncih sveta že učinkovito deluje: danes potrebujemo manj demokracije, in ne več. Kitajska je vzor in primer, ki dokazuje učinkovitost take zamisli, vendar ni edina država, kjer demokracije dokazano ne potrebujejo za gladko delovanje kapitalizma.

Kako pa je v Sloveniji? Zdi se, da gre tudi ta država po poti Kitajske in da je socialna država stvar preteklosti, kot je oni dan izjavil politični gost iz Madžarske. Čisto mogoče je, da se rojeva obdobje postdemokratičnega in postsocialnega življenja. To bo življenje, v katerem bodo korporacije skupaj z državo neposredno upravljale z ljudmi, sklicujoč se na znanost in tehnologijo. Navadni ljudje bodo še naprej zbegana čreda, s katero bodo upravljali z znanstveno natančnostjo, da bo vse manj zbegana in vse bolj poenotena, mirna, krotka in pohlevna.

Nihče se ne bo upiral, saj bodo z genskim inženiringom vsem ljudem popravili genome tako, da bodo imeli samo tiste gene, ki vplivajo na pridnost, ne pa onih za upornost, metanje granitnih kock, svojeglavost, kritično mišljenje in filozofiranje. In kdo jim bo povedal, kateri geni so pravi? Biologi, psihologi in vsi drugi, ki se spoznajo na take zadeve. Za novce, seveda, za zelo velike novce.