Notranji minister je včeraj izjavil, da so bile demonstracije v Mariboru proti tamkajšnjemu županu ilegalne, neprijavljene in nedovoljene. Minister je še dodal, da so ljudje, ki so protestirali, večinoma zlorabljeni. Kako razumeti ministrovo izjavljanje?

Morda je vse, kar je povedal, čista, neomadeževana resnica, podobna jutranji rosi. Prav tako je smiselno trditi, da bi morali ljudje svoje nezadovoljstvo izražati na miren način in skladno z zakoni, saj vendar živimo v pravni državi (sic!). A iz katerega zornega kota je tako razmišljanje videti smiselno? Kaj se namreč dogaja?

Za popolno razumevanje ministrovih besed potrebujemo nekoliko širši pogled, ki seže dlje od domnevno neomadeževanih resnic, vsakdanjega žargona in političnih puhlic.

Ena najpomembnejših koordinat sodobnega družbenega življenja ljudi je prav gotovo tale. Že veliko časa je minilo od začetnega spreminjanja vsakdanjih načinov političnega življenja in delovanja ljudi. Sociologi in politični filozofi, kakršen je na primer Sheldon Wolin, že dolgo opozarjajo, da se ljudje, državljani, desetletja postopno spreminjajo v virtualne državljane, ki ne sodelujejo pri oblasti in moči. Mariborski župan s svojimi izjavami dokazuje zapisano. Potem ko deset tisoč ljudi iz njegovega mesta, ki sicer šteje manj kot sto tisoč ljudi, zahteva njegov odstop, mirno reče, da ni nobenega razloga, da bi odstopil. Zanj je očitno deset tisoč ljudi čisti ništrc, popolni nič.

Virtualni državljani torej vse manj sodelujejo pri oblasti in imajo vse manj moči. Namesto tega so boljši ali slabši potrošniki, ki na veliko komunicirajo, dovoljeno pa jim je tudi, kot poudarja Wolin, imeti mnenja. To so merljivi odgovori na merljiva vprašanja, ki jih sestavljajo merilci tako imenovanega javnega mnenja. Ljudje, ki imajo mnenja, so seveda povsem obvladljivi, saj vsako mnenje sodi v vnaprej določeno kategorijo, zato imajo politiki navadno o njihovih mnenjih še svoja mnenja, kar ne pomeni ničesar drugega kot to, da imajo pač zadnjo besedo.

Vse to nima popolnoma nobene zveze z demokracijo, ki je o enakosti ljudi. In ko govorimo o enakosti, govorimo tudi o enakosti v odnosih do oblasti in moči, ne le o enakosti v supermarketih, pred sodnikom, o čemer so ljudje v tej državi sicer vse manj prepričani, ali pred bogom. Ko ne moremo več govoriti o enakosti, ne moremo govoriti o demokraciji, zato sedanja apatičnost ljudi ni le učinek posedanja pred televizijskimi in drugimi zasloni, kot bi radi verjeli merilci javnega mnenja in druge lepe duše, temveč je predvsem učinek zatona demokracije.

V morju apatije je zato nemogoče pričakovati celo to, da bodo ljudje dobri potrošniki, saj imajo vse manj denarja, tega menjalnega sredstva, ki morda ni neposredno povezano s srečo, je pa zelo povezano s tem, kar damo na krožnik. Tu nastopijo humanitarci in dušebrižniki, ki skušajo z različnimi prijemi mobilizirati ljudi, jih spremeniti v aktivne državljane in dobre potrošnike. Psihologija komuniciranja, pozitivnega odzivanja na vse okoli sebe, motivacije, vesoljskih energij in čustev je zato dobesedno na vsakem koraku, ljudje pa se na seminarjih in delavnicah marljivo učijo pogojnih odzivov na pogojne dražljaje. Zavedajo se, da morajo biti lepi, zdravi, mladi in močni, zato se trudijo ugoditi novim gospodarjem, saj se upravičeno bojijo, da bodo v nasprotnem primeru v trenutku na smetišču.    

Sistem življenja postaja zato vse bolj racionalen, obvladljiv in merljiv. Psihologi in drugi duhoslovci so zmagoslavni, menedžerji pa tudi. Industrija znanja cveti in raste ter prispeva k BDP-ju, politiki pa v zboru nenehno poudarjajo, kako pomembno je za vse nas, da se zavedamo življenja v družbi znanja. Pomembno vlogo pri tem ima lojalna inteligenca, ki zajema tudi univerzitetne profesorje, akademike in mlade raziskovalce, povsem integrirane v delovanje sistema.

Bolj ko so integrirani, bolj so uporabni in koristni. Ljudem prinašajo natančno določeno znanje in nikomur ne pade na misel, da je vse del igre, ki naj umiri vsako mogočo pregreto glavo in prepreči kritično misel. Poudarjajo sicer potrebo po kritičnem mišljenju, a tudi to mora potekati znotraj okvirov, kar pomeni, da načelno lahko razmišljate o čemerkoli, le o samem okviru, v katerem živite, ne smete. The Academy, pravi Wolin, had become self-pacifying.

V takih koordinatah družbenega življenja je le še vprašanje časa, kdaj bodo globalni menedžerji ali upravitelji prinesli upanje demokracije v vse kotičke sveta, kdaj bodo vse države razvite, kdaj bodo vsi trgi svobodni in kdaj bo prosta trgovina razširjena po vsej zemeljski obli.

V orisanem svetu se ljudje ne bi smeli vznemirjati, saj vznemirjanje ni dobro niti za zdravje niti za lepoto, zato ima minister Gorenak povsem prav: mirno naj se pripravljajo na nori december, namesto da nasedajo provokatorjem; če že morajo demonstrirati, naj to naredijo skladno z zakonom, še bolje pa bi bilo, da dvakrat kritično premislijo, ali so demonstracije sploh potrebne; lahko izražajo mnenja, saj se to od njih tudi pričakuje, vendar naj jih izražajo tako, da ne bodo nikogar vznemirili, saj je nori december namenjen norenju, zasebnemu uživanju in politični pasivnosti, ne pa vznemirjanju in filozofiranju. Sodobna identiteta ljudi se ne poda neprijavljenim pouličnim protestom, žvižganju in metanju kamnov, zato bi bilo morda provokatorje, ki vplivajo na večino Mariborčanov, dobro poslati ne le k sodniku za prekrške, temveč tudi h kakemu privatnemu psihoterapevtu. Korporativna demokracija namreč potrebuje dobro delujočo totaliteto občestev, v katerih je čim manj ljudi, ki se ne znajo vesti, kot je treba.

Ljudi lahko iz bede potegneta le svobodna trgovina in svobodni globalni trg, zato naj osebki ubogljivo čakajo, da se bo to tudi zgodilo, saj mora biti izhod iz bede v njihovem interesu. Ljudje morajo biti odgovorni in racionalni, tisti, ki že imajo moč, pa morajo imeti še proste roke, saj drugače projekt osvobajanja ne bo uspel.

Če torej Mariborčani ne marajo lastnega župana, je z njimi nekaj narobe. Še bolj je z njimi nekaj narobe zato, ker je župan zanje naredil veliko dobrega. Kako je torej mogoče, da se ljudje obračajo zoper lastnega dobrotnika? Bili so zavedeni, zato jim je treba odpreti oči.

Kaj pa, če ljudje le niso tako neumni, kot bi jih radi prikazali politiki? Demokracija je namreč zelo zanimiva zadeva, kot nas uči zgodovina: ljudje se niso kaj dosti ozirali na mnenja duhovnikov, psihologov, piarovcev in razumnikov, ko so se na primer odločili, da bodo grad kratko malo zažgali, graščaka pa obesili na prvo drevo. Morda bi kdo porekel, da so bili zavedeni, primitivni in nekoliko čez les, a to ne bi spremenilo zgodovinskih dejstev, kajti tako je bilo; taki so ljudje.