Kot večina človeških dejavnosti se tudi suženjstvo skozi čas razvija in izpopolnjuje. Občasno spremeni ime in videz. Sužnje (pa ne le njih, ampak tudi učenjake) to tako očara, da potrebujejo stoletja, preden jim pride do zavesti, da gre za isto dobro staro suženjstvo. A bolj kot težnja ljudi po zasužnjevanju drugih je osupljiva težnja ljudi po tem, da bi bili zasužnjeni. Začelo se je z za silo preskrbljenimi sužnji, vkovanimi v verige, da ne bi pobegnili. Danes imamo 'svobodne' sužnje, ki se malodane z verigami priklepajo na gospodarje, da bi jim ti dali možnost delati – zastonj.

Kateri so osnovni pogoji, da lahko odnosu rečemo suženjstvo? Prvič, suženj mora biti gospodarjeva last, in drugič, njegovo delo mora zagotavljati preživetje tako njemu kot gospodarju.

Iz meni neznanega razloga je s strani sužnjev prvo pravilo že ves čas deležno dosti večjega odpora kot drugo. Zato v primitivnih oblikah suženjstva gospodarji kar naprej skrbijo ne le za zanesljivost verig, ampak tudi svojih ključavnic. Sužnje morajo nadzorovati, ustrahovati in kaznovati, kar je za oboje neprijetno, poleg tega pa še energijsko in časovno potratno.

Tovrstno suženjstvo kot vsesplošen civilizacijski ustroj ni prenehalo s koncem 'starega veka' in njegovega 'sužnjelastniškega družbenega reda' 4. 9. 476, kot so nas učili v šoli. Nadaljevalo se je skozi ves srednji in večino novega veka. In tu ne govorim o podtalnih, prikritih in prepovedanih oblikah suženjstva oz. prisilnega dela, kot so kurbanje, prosjačenje, kradenje in izdelovanje reči v zasebnih ječah. Govorim o suženjstvu kot zakonitem ustroju družbe, kjer je možno sužnje javno kupovati, prodajati in z njimi prosto razpolagati.

Suženjstvo in tlačanstvo sta sobivala, in ko se je tlačanstvo končalo, se je suženjstvo še kar nadaljevalo. V evropskih državah so ga pričeli uradno prepovedovati v 1. polovici 19. st. (na Švedskem npr. 1847), vendar le na ozemlju teh držav. Naslednjih 100 let so ga počasi ukinjali tudi v kolonijah, šele globoko v 20. st. pa so s tem zatežili grdim grdim zaostalim neevropskim državam, ki so ga še uporabljale (kot zadnja Mavretanija do l. 1981).

Tlačanstvo je malenkost naprednejša oblika suženjstva. Tlačani niso priklenjeni z verigo, ampak s pogodbo. Poleg dela za gospodarja lahko delajo tudi zase in z zaslužkom prosto razpolagajo. Za razliko od sužnjev, ki so v večini primerov postali svobodni le, če se je tako odločil gospodar, so se tlačani v večini primerov odkupili, ker so se tako odločili sami.

Sicer pa tlačanstvo (suženjstvo 2.0) ni nič manj kratkega veka kot suženjstvo (1.0). Oba sta stalna spremljevalca poljedelskih družb od začetka kmetovanja dalje. Špartanci so se lahko cele dneve igrali partizane in Nemce samo zato, ker so jih z vsem potrebnim za življenje oskrbovali heloti, na katerih so v zahvalo vadili pobijanje civilistov. Tudi srednjeveški tlačani niso padli z neba, ampak so se nadaljevali iz starorimskih kolonov.

Koloni so bili sprva svobodni ljudje, lahko bi jim rekli delavci, ki so delali na gospodarjevi zemlji in plačevali dajatve. Gospodarji so jih počasi stiskali in v spregi z zakonodajo pehali v odvisnost, dokler jim ni država v 4. st. pr. n. št. dokončno predpisala verig. Zveni znano?

Srednjeveški razmah je tlačanstvo v Zahodni Evropi doživelo od 10. st. dalje. Takrat je prišlo do enega izmed mnogih koncev sveta: Karolinško cesarstvo je razpadlo. V kaosu, ki je nastal, so se lahko kmetje pred neprestanim plenjenjem raznoraznih razbojnikov zaščitili le tako, da so se enemu od njih prodali. Potem jim je jemal samo ta, razen kadar so bile vojne.

Tlačanstvo je pričelo na zahodu upadati v 15. in 16. st., na vzhodu pa se je takrat šele razmahnilo; torej ni izpuhtelo 12. 10. 1492, kot je soditi po zgodovinskih učbenikih. Upad in dokončno odpravo v 18. in 19. st. (nazadnje v Rusiji l. 1861) so povzročile spremembe v rabi zemlje. Bolj dobičkonosno je bilo obdelovati velike njive in gojiti živino na velikih pašnikih; vrtički posameznih tlačanov niso bili več konkurenčni. Povečana raba denarja je privedla do ugotovitve, da je manj potratno plačevati delavce za večinoma sezonska opravila, kot ohranjati tlačane pri življenju ves čas, torej tudi takrat, ko ni dela ali ne morejo delati (otroci, bolniki, starci). Zveni znano?

Industrijska revolucija je večino dela, ki so ga prej opravljali ljudje in živali, nadomestila z neprimerno cenejšimi in učinkovitejšimi stroji. Ljudje so postali odveč … zato so začeli delati več in bolj kot kdajkoli prej …

In kje je tu logika? Na mestu; ljudje naenkrat niso več konkurirali drug drugemu ampak strojem. Zemlje niso imeli, proizvodnih sredstev niso imeli, in če so hoteli kaj zaslužiti, so morali biti cenejši in učinkovitejši od strojev. 'Kaj zaslužiti' seveda ne pomeni tudi 'dovolj zaslužiti' …

In takrat je prišlo do velikega preobrata v glavah gospodarjev. Naenkrat so se namesto pred četico lenih in nevarnih sužnjev, ki jih je bilo treba popolnoma preskrbeti, znašli pred množico zagnanih svobodnjakov, ki so stali malo več kot nič in jih je bilo možno po uporabi zavreči. Če so jih kdaj potrebovali več, jih niso rabili kupiti, ampak so prišli sami. Ko so jih spet potrebovali manj, jih niso rabili prodati, ampak zgolj nagnati.

Prvi pogoj za suženjstvo, namreč da mora biti suženj gospodarjeva last, je odpadel. Gospodarji so se nehali spopadati med seboj in drug drugega ropati. Namesto tega so se povezali in ustvarili družbo, v kateri so sužnji skupna last vseh in se po potrebi selijo od enega do drugega. Nastalo je suženjstvo 3.0 – najcenejše in najučinkovitejše suženjstvo vseh časov …

Ta novi družbeni red je v 20. st. sužnjem za kratek čas omogočil zmerno blagostanje. Do tega je prišlo po zaslugi izobrazbe. Sužnje je usposobila za opravljanje mnogih novih del in navrgla nekaj koristnih janičarjev. Njena slabost je bila, da je dosti ljudi usposobila tudi za širše gledanje na svet in iskanje odgovorov na vprašanja. Kot vemo iz izkušenj, to nikoli ni bil namen izobrazbe, ampak njen stranski učinek, ki pa je imel rušilne posledice za obvladovanje brezpravnih množic … Nepismen suženj je neuporaben, pismen pa nevaren.

Mnogi gospodarji so to težavo uspešno popravili z izobrazbo, ki je ustvarjala versko ali ideološko zagrizene narodnjake in deloholične fahidiote. Pri tem so bili najuspešnejši Nemci med obema vojnama ter Severni Korejci in Združenodržavčani po 2. sv. v., a tudi ostali narodi nismo zaostajali. Da jim niso bili nevarni, so morali gospodarji narodnjaškim sužnjem zagotavljati stalen dotok vojn ter zunanjih in notranjih sovražnikov, fahidiotskim pa čimveč dela.

Tako so nastali vsi veliki in mali -izmi 19. in 20. st. (suženjstvo 3.1). Nekatere so izumili gospodarji, druge (filozofske in umetniške) pa sami sužnji, ki so se z njimi hranili, kadar ni bilo pri roki prave hrane. Tekma med najpomembnejšima -izmoma je zagrizence zaposlovala z notranjimi sovražniki, fahidiote pa s pretirano proizvodnjo. Svobodomiselnih sužnjev ni bilo več treba ustrahovati, ker so jih ustrahovali drugi sužnji, niti siliti v delo, ker so se gnali sami. Bolj so se gnali, več pretirane proizvodnje so si lahko navlekli domov. Delo za gospodarje je postalo vrednota samo po sebi, vedno bolj neodvisna od zaslužka. Sužnje je bilo treba le naučiti, da se temu reče svoboda.

Ko je eden od obeh glavnih -izmov odpadel, so preostalega razdelili na dva, ki lahko delujeta na skupnem ozemlju. Enemu so dali predpono liberal-, drugemu pa konzervativ-. Uvedli so še nekaj ekonomskih prilagoditev, ki so jih medtem preizkusili v državah tretjega sveta. Dobili smo suženjstvo 3.2, ki vedno bolj sliši na ime neoliberalizem, in je danes v veljavi.

Ta različica je manj učinkovita od prejšnje, ker zahteva trume brezposelnih izobraženih sužnjev. Samo suženjstvo pa je v njej doseglo svoj vrh – danes imamo trume sužnjev ki zagnano opravljajo dela, za katera ne le niso plačani, ampak si celo sami plačajo zavarovanje, potne stroške, prehrano, po potrebi bivanje in včasih celo kotizacijo ali prispevek. Imenujejo se prostovoljci.

Trume prostovoljcev se npr. razdajajo pod okriljem (mednarodnih) dobrodelnih društev. A ste že kdaj naleteli na koga iz vodstva teh društev, ki bi delal to, kar delajo oni? A ste že kdaj naleteli na koga iz vodstva teh društev, ki bi bil reven?

Kljub prostovoljstvu pa je danes ogromno ljudi, ki imajo ves čas na svetu misliti in nobenega drugega izhoda kot upirati se. Imenujejo se brezposelni. Verige bodo počasi spet prišle v modo in tekla bo kri …

Kaj bo sledilo, bomo videli kmalu. Različica 3.3 verjetno ne, kajti neoliberalizem poganja nafta, ki je bo kmalu zmanjkalo. Verjetno bo sledil nekajdesetletni konec sveta, potem pa različica 4.0.

… Razen če se nam, dragi sosužnji, ob vsej silni izobrazbi, informiranosti in prisilni brezdelnosti končno posveti ne le to, da si noben človek ne sme nikogar lastiti, ampak tudi to, da nihče ne sme od nikogar zahtevati, da dela namesto njega. Potem bomo lahko svobodno družbo končno premaknili s točke, kjer se je njen razvoj ustavil – namreč ko so se naši lovsko-nabiralski predniki pustili zasužnjiti poljedelskim –, in ustvarili različico 2.0.

Smrt suženjstvu, svoboda vsem!