Gospa, ki je izjavila pred kamerami, kar je zapisano v naslovu, je bila pri tem vidno ganjena in iskreno pretresena. Kot številne druge ljudi jo je pred dnevi prizadela vodna ujma. Ljudje so nemudoma pokazali, kaj je solidarnost, zato so v kratkem času zbrali malo manj kot milijon evrov – zanje, ne zase. Ne vemo, koliko so darovali parlamentarci in prvaki strank, ne vemo, koliko je daroval JJ, ne vemo, koliko sta darovala predsednik države in Borut, ki sta sicer zelo za skupno dobro. Prav tako ne vemo, koliko so darovali slovenski milijonarji, bankirji in menedžerji, piarovci in drugi, a to niti ni pomembno. Pomembno je, da so darovali navadni ljudje, ljudje, ki jim vlada jemlje, kjer le more, a se kljub vsemu ne dajo zlahka.

Akcija, ki so jo sprožili na nacionalnem mediju, ni le vredna vse hvale, temveč je tudi vzorčni primer tega, o čemer sicer nenehno govorijo politiki, ko trdijo, da so za skupno dobro, a so pri tem povsem neuspešni in jih ljudje kratko malo ne jemljejo več resno. Navadni ljudje malokrat govorijo, kot govorijo politiki, zato pa v ključnih trenutkih veliko naredijo. Takrat postane jasno, da lahko spreminjajo tokove družbenega življenja le navadni ljudje, ne politiki. Ti bi sicer lahko potegnili kako smelo potezo, saj vse preveč govorijo, vendar se tudi preveč identificirajo z močjo, zato so praviloma preveč narcisoidni in zaverovani vase. Poveličujejo sami sebe in se zdijo pomembni (le komu?), čeprav bi bili zares pomembni šele, ko bi naredili kak korak, s katerim bi povsem izstopili iz kloake žargonskega in obrabljenega ter prispevali k obče dobremu. A zdi se, da od slovenskih politikov ta hip še ne moremo pričakovati česa podobnega, saj za to preprosto niso zmožni.

Zato pa lahko pričakujemo od navadnih ljudi, ki že sami od sebe dokazujejo, da lahko naredijo nekaj drug za drugega. To nekaj je dobro. Ideja o njem je čisto preprosta. Da bi človek naredil nekaj dobrega, ne potrebuje velikih besed in nastopanja v javnosti, razkazovanja, prepričevanja in dokazovanja, ne potrebuje kamer in ne potrebuje nobenega medija. Dobra dejanja so tudi v ostrem nasprotju z vedenjem, ki ga lahko spremljamo v zadnjem času, ko se razni župani, sodniki in celo zlikovci s pomočjo pravnih strokovnjakov spretno izmikajo roki pravice in se obenem šopirijo, da bodo kazensko ovadili koga, če jih bo še naprej silil, da razmislijo o lastnih hudodelstvih in napakah, ki so jih storili in jih še vedno delajo.

Dobra dejanja so preprosto onkraj takega nastopaštva. Ljudje, ki se odločajo, da bodo naredili kaj dobrega, so na dobri poti, da uveljavijo v občestvu, česar ne morejo uveljaviti politiki – skromnost, enakost, darežljivost, širokogrudnost, solidarnost.

Lahko pa naredijo še veliko več, kajti ideja dobrega je od nekdaj povezana z idejo lepega in resničnega. Nobenega razloga ni, da ne bi obudili idealov in zanje tudi živeli. Morda je prav zdaj čas, da dokažemo, da so verjetno glavni krivci za depresijo, v kateri smo se znašli, politiki in strici iz ozadja, ljudje, za katere je najbolje, da končno odidejo v zgodovino in prepustijo vodenje države novim ljudem.

Dovolj je že neoliberalnega besednjaka, ki premore zgolj interese, profite, vlaganja, tekmovanje, izkoriščanje, vojne in spopadanje na svobodnih trgih, borzne indekse in vse drugo, kar je iz reda kapitalskega oziroma izkoriščevalskega, ideološke nagovore in prepričanje v neskončno rast vsega.

Dobro namreč ni povezano z ponavljanjem istega in s kopičenjem, temveč z novim, s povsem drugačnim. Izkušnja solidarnosti je zato tudi izkušnja, ki nas zares prepriča, kajti to je empirična izkušnja, zaradi katere se človek dobro počuti, čeprav je dal nekaj od sebe, se je nečemu odrekel, da bi bilo drugemu človeku bolje. In prav taka izkušnja je danes potrebna bolj kot včasih, kajti odpira tretjo pot, ki je onkraj kapitalističnega kopičenja in onkraj vladnega jemanja, da bi odplačevali nekakšne dolgove. Tretja pot je pot darovanja, obenem pa je tudi pot odrekanja. Ne žrtvovanja in patološkega odrekanja, temveč odrekanja, ki ga tako dobro ponazarja človekova odgovornost do drugega človeka.

Take izkušnje so tudi onkraj tega, kar nam te dni že ponujajo kapitalistični krošnjarji, češ da se približuje čas obdarovanj. Obdarovanja, ki jih zmorejo navadni ljudje, so daleč onkraj tega, kar se bo dogajalo ves naslednji mesec.

Onkraj so preprosto zato, in to je morda najpomembnejše sporočilo akcije, s katero so ljudje zbirali denar za sotrpine, ker je življenje v kapitalizmu vse bolj samotno oziroma osamljeno. Velika Freudova lekcija, ki bo v bližnji prihodnosti prav zato vse pomembnejša, je namreč tale: za človeka kot simbolno, duhovno bitje je daleč najhujša izkušnja na tem svetu, ko se zave, da njegovega sporočila nihče ne sliši, da ni okoli njega nikogar, s katerim bi se zares lahko pogovarjal o tem, kar je zanj najpomembnejše. In seveda je osnovno sporočilo drugemu človeku tole: jaz obstajam, tu sem. Če ni odziva na to sporočilo, je vsega konec, potem ne pomagajo niti polaganje rok, niti komuniciranje, pošiljanje sporočil prek pametnih naprav, niti kupovanje dobrin oziroma blaga. Takrat pomaga le najbolj elementarna človekova drža, ki pomeni sprejemanje človeka takega, kakršen je, brez moraliziranja, brez ovinkarjenja, brez sprenevedanja, brez ugotavljanja, kdo je naš in kdo je vaš, kam kdo spada, kakšen je in koliko ima pod palcem. V tem preprostem smislu smo vsi enaki, smo vsi subjekti zgodb, pripovedi, za katere želimo, da bi jih drugi slišali.

Najpomembnejše so kajpak zgodbe o trpljenju, najpomembneje je, da jih lahko nekomu povemo, in daleč najpomembneje je, da jim drugi prisluhne. Danes je na žalost zelo očitno, da slovenski politiki, z vlado na čelu, preprosto niso zmožni prisluhniti takim zgodbam, ampak še prispevajo k trpljenju. To pomeni, da s svojim delovanjem zapirajo prostor, v katerem bi imele zgodbe pomen in smisel. Prav tak prostor odpirajo akcije, med katerimi je tudi ta, o kateri teče beseda. Ne gre namreč za preprosto psihologijo komuniciranja, ki je zelo modna, ampak za odpiranje prostora, kar je nekaj povsem drugega. Pripovedovanje zgodb ni isto kot komuniciranje in pošiljanje znakov, signalov oziroma sporočil, pripovedovanje zgod o trpljenju je odpiranje novega eksistencialnega prostora, prostora za potrjevanje eksistence ljudi. In če ima govorjenje o napredku, razvoju in rasti sploh še kak smisel, potem ga ima le znotraj takih prostorov.