Lovci na glave (Hodejegerne, Morten Tyldum, 2011)

Film Lovci na glave je zelo hiter, dinamičen, v takem ritmu pa ne popusti do konca. Vedno znova nas zato presenetijo obrati, ki jih nismo pričakovali, zato se gotovo ne dolgočasimo. A vse to za ta film niti ni pomembno.

Zares pomembno je nekaj drugega. Roger Brown (Axel Hennie) je lovec na glave za veliko korporacijo. Uživa sloves, kot pravi sam, in dodaja, da je sloves zelo pomemben ne le za uspeh v življenju, temveč tudi za samo življenje. Ni pomembno, da je nizke rasti, meri namreč manj kot meter sedemdeset, pomembno je, da želi njegova soproga Diana Brown (Synnøve Macody Lund), ki meri v višino več kot meter osemdeset, otroka z njim. Sam ga ne želi, toda njegovo življenje se v kratkem času radikalno spremeni, zato se bo spremenil tudi sam, kar je precej logično, ni pa nujno.

V njegovo življenje namreč vstopi nekoliko skrivnostni in že na pogled nevarni Clas Greve (Nikolaj Coster-Waldau), ki je tudi lovec na glave, vendar povsem drugačne vrste kot Roger, ki verjame, da ima vse niti v svojih rokah, a jih v resnici nima, le da tega še ne ve.

Povezuje ju domnevno originalna Rubensova slika, ki naj bi bila v stanovanju, ki ga je podedoval Clas. Roger namreč tudi krade dragocene slike in jih nadomešča s ponaredki, zato je to dejstvo zanj izjemno pomembno, saj bi mu slika navrgla neverjetne količine denarja. Slika seveda po hitrem postopku pristane v njegovih rokah, toda nič ni tako, kot se sprva zdi, da je.

Roger odkrije, da ga Diana vara s Clasom, spozna, da Rubensova slika sploh ni originalna, kar pomeni, da je ukradel ponaredek, jasno pa mu tudi postaja, da je Clas lovec na njegovo glavo, kar pomeni, da ga bo ubil, če ne bo storil česa korenitega.

Res potegne nekaj radikalnih potez, zaradi katerih dobiva film izjemne razsežnosti, sporoča pa nam, da zaverovanost v kontinuiranost življenja ni vedno najboljša.

Toda film prav zaradi tega ni zabava za vsega dinamičnega vajene gledalce, temveč je etična lekcija brez primere. V filozofiji jo imenujemo univerzalnost etike.

Kaj je univerzalna etika brez sentimentov in brez psihologiziranja, ki je danes sicer povsod? Najprej je nekaj, kar potrebuje današnji svet bolj kot karkoli drugega, kajti pogreza se v sentimentalnost, vraževerje in vulgarno psihologijo, zaradi česar postajajo ljudje le še simulirane sence sebe. Etika brez sentimenta je radikalna in neosebna, zato je tudi tako potrebna, kajti človek kot lastna simulacija nima dostojanstva, kar zlasti pomeni, da je lahek plen v rokah drugih.

Prav za plenjenje gre. Ali kot vidimo v filmu: za lov na glave.

Etika brez sentimenta zlasti pomeni človekovo zmožnost, da preseže psihološko poudarjanje potrebe po prijaznosti, empatičnosti in vživljanju v drugega človeka, trud, da bi bil ves čas prijazen do vseh ljudi, ki jih sreča, da bi imel rad vse in da bi nenehno skrbel za to, da se ne bi zgodilo kaj neprijetnega, nepredvidenega ali celo hudega. Tako psihologiziranje namreč predvsem povečuje občutke krivde, ki jih imajo ljudje že tako preveč, kajti nikoli ne morejo biti prepričani, da so že dovolj prijazni, vljudni in ponižni do drugih ljudi, kar je najboljši vzvod za delovanje oblasti in učinkovito manipuliranje z množicami. Edina rešitev je zato etika brez morale.

V tem smislu ima Roger celo prav, ko trdi, da je vse igra. Res je vse igra, vendar moramo zapisano razumeti na ustrezen način.

Če me nekdo sreča na ulici in vpraša, kako sem, preprosto odgovorim, da sem dobro, se zahvalim za vprašanje in grem dalje; enako pričakujem od drugega človeka. Ko pa srečam slepega človeka, ki ne more čez cesto, mu brez odlašanja pomagam in ne grem brezbrižno mimo njega. Zakaj? Ker očitno potrebuje pomoč.

To je preprosta, elementarna lekcija etike brez sentimenta: človeku pomagam, ker pač potrebuje pomoč. Nobena navlaka pri tem ni potrebna: pomagam mu, ker se mi trga srce, ko ga gledam, vsega nemočnega; pomagam mu, ker se mi smili; pomagam mu, ker vem, da bi tudi jaz lahko oslepel in bi si želel pomoči. Vse to je čisto nakladanje: pomagam mu preprosto zato, ker potrebuje pomoč, in to je vse.

Etika brez sentimenta pomeni svojevrstno omejevanje človeškega bitja v odnosu do drugih človeških bitij in v odnosu do sveta, zato ravno ne prenese brezmejnega širjenja, nenehne rasti, neskončne proizvodnje in potrošnje dobrin v obliki blaga. V tej perspektivi kapitalizem ni le neetičen, temveč je tudi destruktiven, saj na končni, omejeni Zemlji ni možna neskončna, neomejena rast vsega.

Prav tega se je bati, kajti korporativni besednjak je že zdavnaj posrkal humanističnega in ga priredil za svoje potrebe, zato danes ljudje tako rekoč ne ločijo več med enim in drugim. Prav zaradi tega se rade volje podrejajo korporacijam, misleč, da sledijo humanističnim idealom dobrega, lepega in pravičnega, resničnega in egalitarnega. V resnici se bridko motijo, toda ker ne razmišljajo kritično, so po vsej verjetnosti že izgubljeni.

Roger se na koncu izvleče in se odloči za otroka, nam pa ostane vprašanje, kaj smo pripravljeni storiti za svojo prihodnost, kajti zgolj nadaljevanje sedanjosti še ni prihodnost.

Prihodnost je mogoča zato, ker je v vsaki partikularnosti možnost univerzalnega. Kaj to pomeni?

Najprej pomeni, da vselej obstaja izjema. Ne obstaja zaprta kultura, ne obstaja zaprto občestvo, ne obstaja zaprt svet brez izjeme. Ne more obstajati. To je univerzalno res, zato lahko vselej konstruiramo resnico natanko s sklicevanjem na univerzalno.

Alain Badiou izjemo imenuje imanentna izjema. Zaradi nje lahko človeško bitje v konkretnem partikularnem svetu konstruira nekaj, česar ni mogoče reducirati ali skrčiti na samo partikularnost. Proizvede torej presežek oziroma konkretno izjemo, ki štrli iz partikularnosti. Ustvari tudi razliko, razloček, zaradi katerega svet ni več tak, kot je domnevno bil pred to novo izjemo.

Izjema v svet ne vdre od zunaj, temveč nastaja znotraj njega, medtem ko jo zavest doživlja in razume kot vdor zunanjega, zato se navadno tudi paranoidno brani pred njo.

V tem je velik problem. Univerzalno je namreč za vsak subjekt, kot pravi Badiou, ne pa za vsakega psihološkega človeka. Ta se nujno brani pred univerzalnim in ga doživlja kot grožnjo, ki v radikalnem smislu tudi zares je grožnja njegovi psihologizirani identiteti.

Izjema je torej imanentna, zato je tak tudi subjekt. To pomeni, da se človek lahko preobrazi v nekaj, kar je svetu imanentno. Če torej obstaja smisel prilagajanja svetu, potem je natanko v tem, da se človek prilagodi in postane subjekt.

Svoboda subjekta ni v nobenem nasprotju z determiniranostjo ali določenostjo sveta, kajti tudi v določenem svetu obstaja imanentna izjema (prav zaradi nje je svet v resnici nedoločljiv), zaradi katere je človek lahko subjekt in lahko svobodno ustvari nekaj, kar je nereduktibilno oziroma nezvedljivo na sam svet, to pa pomeni, da je izjema.

Izjema torej ustvarja izjemo; človek je lahko subjekt, ki ustvarja sebe, to je izjemo. Končna usoda človeškega bitja torej ne more biti popolna prilagojenost svetu, temveč je lahko le prilagojenost logiki izjeme, ki je v vsakem možnem svetu singularnost.