Če se ozremo okrog sebe in zares dobro pogledamo, lahko med drugim opazimo eno res bistveno stvar: živimo sredi množice neizkoriščenih potencialov. Skoraj na vsakem koraku je namreč kaj, kar bi se dalo urediti, spraviti v delovanje ali zgolj izboljšati s kako, včasih precej očitno inovacijo ali celo le "inovacijo". Težava ponavadi nastopi na točki, ko se je treba »dogovoriti« med seboj ali pa tistim, ki so odgovorni, to ali ono "dopovedati".

Za nekatere od projektov, ki bi prinesli razvoj, delovna mesta ali pa vsaj nekaj, kar bi preseglo obstoječe okvirje in s čimer bi se lahko ukvarjali izven svojega zasebnega kroga bližnjih, se da morda kandidirati za sredstva evropskih skladov, za druge bi bilo več kot dovolj že, če bi stopili skupaj in se preprosto lotili dela. "Če se ne bomo mi, se bo pa nekoč nekdo drug, ne?" – bi rekli naivni idealisti, ki jim očitno nikoli ne zmanjka volje.

No, ampak bodimo raje realni in poglejmo, kaj se nam dogaja par stopničk višje. Medtem ko se očitno vse bolj zavedamo, da nam gre za nohte, z nejevero opazujemo, kako tisti, ki so vodilni v tej državi, na vseh ravneh, od vlade pa vse do najmanjše vaške skupnosti, nimajo prav nobene razvojne vizije. Mogoče pa bi nam kaj pomagalo, če bi bolje razumeli mehanizme, ki ženejo te ljudi.

Če torej pogledamo v svet povprečnega šefa ali šefiča, ne glede na to, kako visoko je stopnička, na kateri bomo naleteli nanj, lahko vidimo, kako ima na videz na razpolago izjemen manevrski prostor in kako velika je zato lahko njegova samovolja. Zdi se, da nad temi ljudmi ni nobenega nadzora več. Nevarnost, vsaj omembe vredna, jim večinoma ne grozi s strani nadrejenih ali podrejenih, pa različnih inšpekcijskih služb in nadzornih institucij vseh vrst in barv, ki ponavadi itak ne delujejo, prav tako tudi ne od ogorčenih navadnih smrtnikov.

Vendar pa ima, ravno v zahvalo tistim, ki so mu dali ključe vrtička, človek na položaju manj manevrskega prostora kot se zdi. Ves čas ima namreč opraviti z zapleteno pajkovo mrežo njihovih višjih interesov, slediti mora številnim med seboj prepletenim lepljivim nitim medsebojnih lojalnosti in spretno krmariti med njimi. Za razliko od položajev, ljudje na njih niso nedotakljivi. To, kar jim utrjuje položaj, jim pogosto tudi jemlje vso kontrolo.

V takih razmerah se idealistu kaj lahko zruši svet, razumnemu zamegli presoja, natančnemu in doslednemu sistem razsuje na prafaktorje, zagnanemu pa poide sapa. Tam, kjer si lahko privoščiš vse, a zaradi nekih višjih interesov ne moreš narediti reda v vrtičku, ki ti je zaupan, še najbolje uspevajo tisti, ki so za kaj takega itak nesposobni in so jim eksotične lastnosti, kot so pozitivna naravnanost, ustvarjalnost, senzibilnost in kultiviranost, povsem tuje.

Na vrhu je seveda zrak vedno redek in ta zgodba je stara toliko kot svet, a hkrati se zdi, da je tudi na vrhu zadnje čase vse večja gneča. Odkar imajo naši vodilni na razpolago svojo lastno državo, ki jo najpogosteje dojemajo v stilu "moja država / podjetje / urad / ustanova / zavod / društvo – to sem jaz!" (se še kdo spomni na Ludvika XIV., sončnega kralja?), pa odkar imamo več kot 220 občin in karierni ideal službe v javni upravi, je vodilnih vse več, povsod kamor seže pogled.

Takšnim, kot pač so, pa jim seveda ni do urejenosti, preglednosti, razvojnih vizij, strategij in izhodov iz krize. Kriza itak ne doleti njih, ampak vedno koga drugega. Vsaj tako naj bi bilo. Vendar pa se od preobloženosti v navezi s silo težnosti lahko marsikaj sesede. Morda sicer ne vse, kar imamo, in ne čisto do vrha, a v majhni državici brez lastne samooskrbe se nikoli ne ve ...

Kaj v teh razmerah preostane vsem naivnim in dobromislečim idealistom? Skušati tem ljudem »dopovedati« določene stvari, preden bo prepozno? Morda. No, pa končajmo tale zapis raje z nogami na trdnih tleh in se vprašajmo tisto tipično "karierno" vprašanje: kje vidimo sebe čez toliko in toliko časa – takrat, ko se bodo podirale domine?