JJ se je seveda pričakovano in skladno z vnaprejšnjim scenarijem cinično odzval na sobotne demonstracije, češ da ne bodo privabile nobenega investitorja. Za osvežitev spomina povejmo, da bi lahko pred mnogimi leti, ko smo stali na Roški in vzneseno vzklikali njegovo ime, medtem ko je čepel v zaporu, lepo, mirno, udobno ležali v kakšni senci, se predajali radostim življenja in si mislili, da se bo JJ že kako znašel in se rešil iz zapora; navsezadnje bi si lahko celo mislili, da je sam kriv, da se je znašel tam, saj ni lepo krasti uradnih dokumentov. Pa nismo tako razmišljali. Imeli smo prav, ko smo se odločili za protest. Enako imamo prav tudi danes.

Takrat je bila njegova aretacija pomemben dogodek v vrsti drugih dogodkov, ki so privedli do rojstva samostojne Slovenije. Zdajšnje demonstracije so prav tako pomemben dogodek, ki bo nekega dne privedel do gradnje boljšega sistema življenja, kot je kapitalizem, pa če ga ima JJ še tako rad.

Njegova izjava, s katero je komentiral proteste, dokazuje, da ljubi kapitalizem, kar pomeni, da ljubi tudi kapitaliste, ki so kajpak najboljši vlagatelji ali investitorji. Ali bi imeli slovenski delavci kaj od takih vlagateljev? Nekateri bi morda celo začasno dobili delo, ker bi jih vlagatelji poceni kupili na svobodnem trgu kot delovno silo, večina pa ne bi dobila ničesar, če odštejemo novo blago na trgu, ki pa ga delavci tako ali tako ne morejo kupiti, ker jim je vlada vzela skoraj ves denar. Kaj bi torej rad JJ?

Odgovoru na zapisano vprašanje se približamo, če potegnemo nekoliko nenavadno vzporednico. Nekoč je na križu umrl JK. Tretjega dne se je vrnil med ljudi in se jim prikazal. Alain Badiou pokaže na predavanjih, da je vrnitev Jezusa Kristusa tretji dan poseben dogodek, ki mu moramo posvetiti kar se da veliko pozornosti. JK namreč ne umre na križu po naključju in tudi njegova vrnitev je natančno določljiva.

Umre kot upornik. Ni mu treba v Jeruzalem, lahko bi poležaval o oljčnem gaju, se senčil, pridigal in sem in tja koga ozdravil. Če bi to storil, danes v glavnem ne bi nihče niti vedel zanj. JK se namesto tega odloči za radikalno potezo, ker preprosto ve, da se  mora človek kdaj pa kdaj v življenju tudi dvigniti iz naslonjača in potegniti kako odločilno potezo.

Potegniti veliko potezo nikakor ni lahko. Ni niti približno enostavno. JK ni po naključju na koncu vzkliknil k očetu in ga vprašal, zakaj ga je zapustil. Vse to je zelo človeško.

Pa vendar je mogoče misliti velike ideje in vleči pomembne poteze. Lahko sicer vse življenje visimo pred zasloni in se sončimo, toda tako življenje ni vredno piškavega oreha. Lahko čakamo tudi na zasebne investitorje, lahko jih celo milo prosimo, naj pridejo v našo prelepo podalpsko sredino in odvežejo mošnjiček, toda življenje ni kapitalistični objekt, v katerega bi na vse pretege investirali. Jezusova smrt na križu je prav gotovo tesno prepletena s tragičnim občutenjem življenja, čeprav to ne pomeni, da je depresivna.

JK je človek, je sin človekov, vendar je tudi Bog v človeški obleki. Ko umre na križu, umre tudi Bog. Na tem je nekaj tragičnega, vendar Badiou opozarja, da gre za povsem novo obliko tragedije, ki je ne smemo mešati s klasično grško tragedijo. Za kaj torej gre?

Razlika je v tem, da je na koncu tragedije, tretji dan, na vrsti vstajenje. Konec tragedije torej ni uničenje, smrt ali kazen za predrzno in nemogoče dejanje, temveč je vstajenje. Nekoliko drugače rečeno: človek, JK, ni kaznovan za to, ker je segel k neskončnemu. Iz tega bi se moral JJ kaj naučiti, kajti zase verjame, da lahko kaznuje vsakogar, ki bi si drznil seči onkraj tega, kar zastopa in zagovarja.  

JK torej seže onstran meja končnega, tuzemskega, vendar za svojo potezo plača visoko ceno. Bistveno pri tem pa je, da jo je voljan plačati. Podobno se ljudje upirajo oblasti in so pripravljeni za svoj upor plačati visoko ceno, zato jim je čisto vseeno, s čim jim grozi JJ ali kaj si misli o njihovih potezah.

Ko JK v odločilnem trenutku nagovori očeta, verjame, da ga je ta zapustil, verjame, da se je pretrgala vez med njim in očetom, vez med tuzemskim in neskončnim. A v resnici se ni pretrgala, le da v tem trenutku tega ne ve.

JK ne želi moči, kot jo želi JJ, ne želi oblasti, ne želi biti vojak, ki bi zavzemal teritorij. JK ni avtoritaren. Ravno nasprotno. Na križu dokončno izkusi, kaj pomeni biti bedno človeško bitje, povsem nemočno bitje, ki ga drugi ljudje zasramujejo, pljuvajo vanj in se norčujejo iz njega. Dejstvo je, da JK umre sramotne smrti kot kak okorel, zanikrn zločinec.

Govorim o trenutku največje šibkosti, nemoči, golote, ranljivosti in odprtosti človeškega bitja. Iz tega se ne bi smeli norčevati, kot se norčuje JJ. Preprosto se ne bi smeli in amen.

JK se tretjega dne vrne. Njegova vrnitev je šokantna, kajti zastopa samo univerzalno oziroma možnost človeškega bitja, da seže k neskončnemu, v imenu katerega lahko ustvarja, kreira novo življenje.

To pa je čisto nekaj drugega kot privabljanje kapitalističnih investitorjev, da bi vlagali v blago in kovali dobičke zase. Ne moremo se vrniti v končni svet, v katerem je edina pomembna zadeva investiranje kapitala v proizvodnjo blaga. Živimo v svetu, v katerem ne odločajo kralji ali vrači ali guruji, temveč ljudje, ki se med seboj pogovarjajo, kar je nekaj čisto drugega. Torej se bodo dogovorili, v kakšnem svetu hočejo živeti – za nasvet ne bodo vprašali niti JJ-ja.

Badiou zato poudarja, da danes nimamo nobene druge možnosti, kot je naravnavanje k neskončnemu. Napor, da bi končni svet naredili čim bolj popoln, je namreč zelo nevaren in nas lahko uniči.

Demonstracije in proteste ljudi moramo zato razumeti kot poskus potrjevanja tega, kar je značilno za eksistenco, ki se vse bolj krči na blago. Ali drugače rečeno: ljudje hočejo drugačno življenje, in jim je trenutno za investitorje čisto vseeno. JJ tega noče ali ne more razumeti, zato je zgolj ciničen in konservativen. Iz izkušnje pa vemo, da je v času nastajanja novega prvi refleks ljudi, kot je JJ, ravno nostalgija ali pa krčevito oklepanje tega, kar mora sicer na smetišče zgodovine.