Ne razumem, zakaj govorniki na množičnih zborovanjih proti oblasti tako kričijo. Prav, jezni so; vodenje države, občine ali podjetja jim ni všeč in bi radi, da bi bilo drugačno. Zato kričijo. In kaj kričijo? Tudi vsebina kričanja se mi zdi čudna; kričijo namreč na voditelje-ljudi, ki jih ni zraven, zborovalce, ki so, pa zgolj včasih omenijo v tretji osebi. Kot da govorijo oddaljenemu psu ter pričakujejo, da jih bo poslušal in se zaradi njihovega kričanja odzval kot človek … Pes na takšne jesiharje gleda s čudenjem in posmehom in prav nič ne dvomim, da oblastni trdobučneži počnejo takisto …

In kaj bi ti mnenjski voditelji ljudstva po mojem morali početi? Za začetek bi si morali ohladiti glavo. Če obupane in besne množice, ki derejo po ulicah, vodi le srce, nikjer pa ni nobene glave, posledice nikakor ne morejo biti dobre. Tudi če se zgodi ulica, ima neprimerno večji učinek, če jo vodi glava …

Kaj je treba storiti, ko razvoj dogodkov pripelje do zborovanja proti oblasti? Če bi se oblastniki strinjali, da je njihovo vodenje slabo za ljudi, bi ga spremenili ali odstopili. Zborovanje proti oblasti je znak, da niso pripravljeni storiti ne enega ne drugega. Kaj je torej treba storiti; kričati ali jih zamenjati?

Točno, treba jih je zamenjati. Sami ne bodo odstopili, pa tudi če bi, bi spet kandidirali … In bili izvoljeni.

Najlažje jih je zamenjati z volitvami, rednimi ali izrednimi. Pa ne gre le za to, da se volitev udeležimo, ampak da na njih tudi nastopamo. Težava večine volitev je, da oblastnike kvečjemu premešajo. Zamenjajo jih bolj malo, pa še v teh primerih gre ponavadi za napredovanje mlajših članov istih tolp. Za mnoge pomembne položaje, npr. predsednika vlade in parlamenta, ministre in sekretarje, člane državnega sveta, ustavne sodnike, vodje vladnih uradov in vodje podjetij volitev niti ni. Vodje izbirajo vodje iz svojih vrst.

Prvi krivec za to je denar. Peščica vodij ga lahko v kampanjo za izvoljive položaje vrže več kot preostalih 99 % ljudstva skupaj. Drugi krivec so novinarji, ki največ pozornosti posvečajo najbogatejšim kandidatom. Tretji krivec pa smo volilci.

Iz vrst ljudstva kandidirajo skoraj izključno tisti, ki v tem vohajo denar in moč. Prav zato, ker v njih vidi slabšo različico obstoječih oblastnikov, jih ljudstvo skoraj nikoli ne izvoli (in ima prav). V najboljšem primeru obkrožimo številko pred imenom znanca, če ta zastopa 'izvoljivo' stranko ali listo, torej stranko ali listo bogatašev. Ne pade pa nam na kraj pameti, da bi v pomanjakanju ustreznih kandidatov kandidirali sami, kandidirali zato, da bi omogočili boljše življenje ne le sorodnikom in prijateljem, ampak tudi neznancem …

Kričači se vsi po vrsti spravljajo na prvega krivca – na bogataše in denar –, torej točno na tistega, ki se ne bo spremenil, če se ne bosta najprej ostala dva, novinarji in ljudstvo. Ta dva pa zgolj kričita …

Ljubo ljudstvo, če nočeš kandidirati na volitvah, če te 'neizvoljive' stranke in liste ne zanimajo in nočeš izvoliti ljudi, ki niso zlizani z bogataši, potem ti preostane le še ulica. Ulica je hitra in učinkovita, njena slabost je le velikanska kolateralna škoda. Ulica odplavi mnoge oblastnike in prinese nove – tiste, ki imajo znanje, vpliv in sredstva, da jo usmerjajo. To nikoli niso reveži; to so 'zmerni' bogataši, ki znajo izkoristiti priložnost, da prenehajo biti zmerni. To so ljudje, ki ne kričijo. Kričijo namreč tisti, ki boj izgubljajo …

Tretja možnost je selitev v tujino. Migranti tudi ne kričijo, sploh če imajo možnost delati nekaj koristnega in to celo dobiti plačano.