Nedavno se je v javnosti pojavilo nekaj komentarjev glede protestov sindikatov, povezanih z napovedmi novih paketov t. i. varčevalnih ukrepov. Komentarji so prišli zlasti iz vrst ministrov. Zunanji minister je na primer lakonično pripomnil, da so protesti povsem pričakovani. (Kaj naj bi to pomenilo? Da se morda tudi sam zaveda, da so nesprejemljivi za vsako zdravo pamet? Se bo torej minister Erjavec pridružil protestnikom? V primeru, da se ne bo, je njegova izjava pač zgolj cinična.) Še bolj v oči pa je zbodla (čeprav ni posebno presenetila) izjava finančnega ministra Šušteršiča, ki je rekel, da ljudje lahko sicer protestirajo, toda protesti tako ali tako ne bodo ničesar spremenili. Izjava nikakor ni nedolžna in ni takšna, da bi jo lahko kar tako prezrli. Zakaj ne?

Z njo minister namreč sporoča to, da se bo politika, ki jo izvaja vlada, katere del je on sam, uveljavila, pa naj ljudje menijo o njej, kar pač hočejo. Tudi če bodo ljudje menili, da so predlagani ukrepi nesprejemljivi, ker jim bodo škodovali, in bodo zaradi tega odšli na ulice, na oblastnike, kakršen je finančni minister, to preprosto ne bo vplivalo. Njihove odločitve bodo ostale enake ne glede na to, kaj si bo o njih mislilo ljudstvo. Takšno vedenje priča o tem, da imajo trenutni oblastniki v tej državi mentaliteto despotov ali samodržcev. Njihov interes nikakor ni služiti državi (če državo tvorijo zlasti državljani ali državljanke, se pravi ljudje, ki živijo znotraj neke politične skupnosti), pa naj imajo sami še tako polna usta patriotizma in zavezanosti slovenski samostojnosti. Priča pa tudi o popolnem preziru, ki ga s svojimi besedami in dejanji izraža minister Šušteršič do svojih sodržavljank in sodržavljanov (kolikor ti ne spadajo v isto kasto kot on in kolikor torej z njim ne delijo istih ambicij). Za ministra in njemu podobne so ljudje pač preveč zabiti, da bi lahko vedeli, kaj je v njihovem interesu. Zaradi tega protestirajo in se k'r neki usajajo. Ni jih treba jemati resno, saj ne vedo, za kaj gre. To naj bi vedeli samo oni, razsvetljeni oblastniki, »intelektualci«, ki naj bi vedeli, kako delujejo stvari. Delovale pa naj bi tako, da se solidarnost itak ne izplača, govorjenje o pravičnosti pa je za sanjače.

Ministrova domislica kajpada ni njegov izum, ampak bolj kaže na to, da je omenjeni gospod pač ujel štimungo, ki preveva zastopnike in zastopnice oblasti v tej državi. Kaže torej, da je gospod dobro prilagojen in da v ničemer ne odstopa od drugih prezirljivcev in sovražnikov demokracije, ki jih znotraj kaste vladajočih žal ne manjka. To se kaže zlasti v načinu vladanja in besednjaku, ki je pri tem v dnevni uporabi: zastraševanje, omalovaževanje tistih, ki niso njihovi goreči podporniki (vsak, ki se ne strinja z vladno politiko, je že označen za nasprotnika, kar spet kaže na to, da oblastnikom ni mar za pluralizem, ampak jim je mnogo bolj po okusu režim, ki gre v nasprotni smeri), posmeh in aroganca.

Prezir do ljudstva in sovraštvo do demokracije pa niso samo značilnost politikov te države, temveč je to lastnost današnje evropske politične klike (slovenski politiki zgolj verno in uslužno sledijo onim, ki se predrzno imenujejo za voditelje ljudstev Evrope). Oblastne instance danes niso samo ošabne in sovražne do ljudstva (to ni posebnost zgolj našega časa), ampak je zanje značilno še nekaj, kar bi nemara še najbolje opisali z izrazom nihilizem. Nihilizem, kot nas je poučil Nietzsche, nikakor ni osebnostna lastnost tega ali onega posameznika (tako kot za Nietzscheja samega včasih kdo reče, da je bil nihilist). Nihilizma pa tudi ne gre razumeti preprosto kot nekakšne odsotnosti volje, kot poudari filozof, saj gre pri tem mnogo bolj za paradoksno »voljo do niča« (glej zlasti tretjo razpravo njegovega polemičnega spisa H genealogiji morale). Kako se to kaže danes, v delovanju političnih »elit«? Zlasti v njihovem trmoglavem vztrajanju pri ukrepih, ki dokazano škodujejo in uničujejo prebivalstvo ter njihovo kakovost življenja, obenem pa spodkopavajo same temelje družbe (če te ne razumemo zgolj kot skupka ali seštevka posameznikov, ki slučajno živijo blizu drug drugemu, ampak kot skupnost, ki si družno prizadeva za obče dobro). Evropske vlade druga za drugo vsiljujejo t. i. varčevalne ukrepe (ime, ki povsem napačno opiše to, za kar pri teh ukrepih gre – z ukrepi, ki jih izvajajo vlade po Evropi, se namreč sploh ne varčuje, ampak se zgolj prerazporeja kapital in se ustvarja ali pa utrjuje centre, kjer je ta že nakopičen), hkrati pa je vedno bolj očitno, da ravno države, ki so pri tem najbolj striktne (kot so Portugalska, Španija, Grčija) tonejo še globlje v recesijo. Drugi znak, ki kaže na nihilizem evropske politike (ki ji politiki te države voljno strežejo), je odsotnost vsakega programa za izboljšanje razmer v družbi. Politika je postala zlasti sredstvo za discipliniranje in pokoravanje prebivalstva. Jasno postaja tudi to, da cilj politike ni neko dobro (za ljudstvo), temveč pripravljanje terena in zagotavljanje, da se prebivalstvo ne bo preveč upiralo, da bi se kapital lahko neomejeno »oplajal« na nekem teritoriju. Politiki danes sploh ničesar več ne obljubljajo, nimajo nobene vizije in nobene razvojne strategije. So del družbenega razreda, ki ga Rastko Močnik v članku Drugačni ekonomisti za boljši svet imenuje »kompradorska buržoazija«: »Nacionalne buržoazije se tako spreminjajo v nekakšne zvodnike, ki vabijo kapitalsko klientelo, prostituirajo svoje prebivalstvo in uničujejo okolje. Niso več nosilci kapitalske epopeje, niso več razred, ki organizira produkcijo: so zgolj posredniški razred, zatiralec svojega prebivalstva, zamenljivi služabnik svetovnega kapitala.« Politične odločitve gredo zlasti v smeri centralizacije oblasti, odvračanja državljank in državljanov od participiranja pri upravljanju s skupnimi zadevami, zapovedovanja pasivnosti in inercije obče javnosti.

Vendar to še ni vse – znak nihilizma je še zlasti v nečem, kar je Nietzsche imenoval »pomanjševanje človeka« ali njegova degradacija: »Prav v tem je prekletstvo Evrope – s strahom pred človekom smo izgubili tudi ljubezen do njega, spoštovanje pred njim, upanje vanj, celo voljo zanj. Pogled na človeka poslej utruja – kaj je danes nihilizem, če ne to?« Pripadniki nihilistične kompradorske buržoazije degradirajo pomen človeškega življenja – z ukrepi, ki jih ustvarjajo in podpirajo, teptajo človeško dostojanstvo vseh tistih, ki niso zraven, ki niso njihovi in ne pripadajo. Dovolijo si uporabljati ljudi kot sredstvo za izvajanje svojih »vandalskih politik« (prim. navedeni Močnikov članek). Pomanjševanje človeka pa se zgodi tudi, ko sodobni buržuji postavljajo na piedestal lastno neotesanost in vulgarnost in se z njo javno kitijo (tako kot minister za šolstvo in kulturo, ki se javno ponaša s tem, da se ne udeležuje kulturnih dogodkov in da ne bere).

Oblastne prakse pa se vzdržujejo pri življenju zlasti zaradi verjetja v dolg, ki ga sodobni ideološki nagovori perpetuirajo ob vsaki priložnosti. Subjekt današnje ideologije je dolžnik – zavest o dolgu pa je tista, ki jo ideološka interpelacija poskuša ustvariti in potencirati afekte, iz katere ta zavest nato črpa svojo zagnanost. Če je za kapitalizem (zlasti za sodobni finančni kapitalizem ali kapitalizem, katerega bistvo so finančne špekulacije[1]) nujna zadolženost (saj brez kreditov enostavno ne gre – ko so se delavske plače ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja oklestile do te mere, da ljudje niso mogli več množično trošiti vsega tistega, kar je dobilo mesto na trgu, je bilo potrebno izumiti nov način, kako ljudi spodbuditi k trošenju denarja – in to tudi tistega, ki ga sicer še niso imeli), pa je zavest o dolgu, ki se ustvarja danes tista, prek katere se poskuša iz ljudi-potrošnikov ustvariti zlasti ubogljive podložnike oblasti, ki se ne bodo dvignili k uporu niti takrat, ko jim bodo močno oklestili pravice in ko bo drastično padla raven kvalitete življenja. Razmerje med upnikom in dolžnikom ni razmerje enakosti, temveč je razmerje moči ali gospostveno razmerje. Ko se dolg v zavesti dovolj utrdi, je vse manj volje do upora – na to računajo ideologi današnjega časa. Ustvarjanje zavesti o dolgu je komplementarno prizadevanjem za centralizacijo moči in oslabitev politične angažiranosti ljudstva, torej omejevanju ali onemogočanju demokracije, za kar gre kompradorskim buržujem in buržujkam. V časih krize pa je demokracija ali politična participacija ljudi še posebej nezaželena s strani družbenih elit. Le kako bi namreč ljudje svobodno pristali na to, da se breme krize prevali na njihova pleča, in ob tem opazovali, kako nekdo drug pobere lep izkupiček iz taiste domnevne krize? Dolžnik kot podložnik ideološke interpelacije se ne bo upiral, dokler bo sprejemal, da je dolg upravičeno naložen na njegova pleča. Zastopniki oblasti pa bodo lahko počeli marsikaj spornega in nečednega, pa se ji zavest, obremenjena z dolgom, ne bo upirala. Ustvarjanje zavesti o dolgu je torej način, kako oblast preko ideologije poskuša ustvarjati pogoje za to, da bi se zavest ljudi nekako navadila celo na kršitve temeljnih človekovih pravic in v tem ne bi zaznavala več nečesa, proti čemur je treba protestirati.

Boj za osvoboditev danes je boj zoper ideološke nagovore, ki nas poskušajo spremeniti v dolžnike. Boj je neločljiv od ustvarjanja drugačnih življenjskih praks, v katerih bo prostor za novo solidarnost in katerih telos bo pravičnost oziroma dobro. Človek, ki bo živel takšne prakse, se za dolg preprosto ne bo zmenil, saj se bo zavzeto ukvarjal z nečim drugim. Na primer z razmišljanjem o tem, kaj lahko še naredi, da bo življenje duha v občestvu, v katerem živi, takšno, da nihilizem preprosto ne bo imel možnosti za preživetje in razraščanje.