Kaj je narobe?
Kaj je narobe z ljudmi, da morajo imeti deset tisoč evrov plače mesečno ali več, čeprav dokazano delajo slabo in morajo na koncu prav zaradi tega tudi oditi na smetišče, pri tem dobijo še osemdeset tisoč evrov ali veliko več odpravnine, v kamero pa ob odhodu smejoč se mirno povedo, da gredo v svetlo prihodnost in da bodo tožili vsakogar, ki bi jim hotel postaviti na pot kako oviro? Kaj je narobe z ljudmi, da se sklicujejo na zakon, češ da je vse, kar delajo, popolnoma v skladu z njim, čeprav dokazano delajo slabo, ustvarjajo na stotine milijonov evrov dolgov in prispevajo k zlu, uničujejo podjetja in pošiljajo delavce na cesto, kot da so pogrešljivi stari predmeti, ki jih pač vržeš v smeti, ko jim poteče rok uporabe?
Zakaj še nikoli nihče ni videl niti enega samega delavca, ki bi se enako skliceval na zakon in se vedel, kot da mu čisto nihče pod soncem nič ne more, obenem pa bi za svoje žrtvovanje na delovnem mestu terjal še milijon evrov odpravnine? Kaj je narobe s sistemom, da omogoča take zakone, na katere se lahko sklicujejo zgolj in samo pripadniki elit? Kaj je narobe s politiki, z menedžerji, župani in drugimi ljudmi, ki niso čisto nikoli niti najmanj krivi, ko jim dokažejo korupcijo in porabljanje milijonov davkoplačevalskega denarja, denarja torej, ki sploh ni njihov? Kako je mogoče, da so ravno politiki VEDNO žrtve in niso NIKOLI odgovorni za NOBENO stvar, ker so za napake, ki jih delajo, absolutno vselej krivi vsi drugi, le oni ne? Kako je mogoče, da so samo oni tako zelo popolni, vsi drugi ljudje pa so nepopolni? In kaj je narobe z družbo, v kateri se povečuje število samomorov, duševnih stisk in psihotičnih zlomov, čeprav armada znanstvenikov in strokovnjakov pod vodstvom politikov domnevno nenehno, noč in dan dela za lepšo prihodnost, ta pa je vse bolj črna? Kako je vse to mogoče, če pa se čisto vsi brez izjeme pri tem sklicujejo tudi na najvišje moralne standarde, etiko in resnico, znanost in Nobelove nagrajence za ekonomijo, obenem pa se vedejo, kot da so angeli, brezmadežne in absolutno čiste duše, čeprav so jim dokazali, da kradejo, lažejo, se sprenevedajo, ponarejajo spričevala in druge dokumente, jih izgubljajo, čeprav jih imajo ves čas v predalih? Kako je mogoče, da dobivajo nekateri politiki, strokovnjaki, menedžerji, pravniki in člani nadzornih svetov, ki, zanimivo, nikoli ničesar ne vedo, ko se vse okoli njih podira in gre k hudiču, sami pa so člani svetov, ki bi morali nadzorovati ljudi, da se to ravno ne bi zgodilo, tisoče in tisoče in tisoče evrov za nekakšne sejnine, svetovanja in vse drugo, kar je iz reda abstraktnega in neoprijemljivega dela? Kaj je narobe s politiki in z bankirji, da si sploh upajo jemati ljudem in dajati bankam, ki so same krive in odgovorne za lastne slabe naložbe, oziroma kapitalizmu, ki je povzročil krizo? Kaj je navsezadnje narobe z ljudmi, ki prav gotovo niso povzročili krize, da vse to mirno gledajo in se utapljajo v morju apatije, namesto da bi pograbili vse te izmečke za kravate in jih na njihove stroške poslali s prvim vlakom v Sibirijo?
Freud je v spisu z naslovom Množična psihologija in analiza jaza pokazal, da so občestvene vezi med ljudmi erotične oziroma ljubezenske. Od tu je le pol koraka do zamisli, da imajo nekateri ljudje poseben odnos do denarja, moči in oblasti, ki ni brez povezave s tem, kar je rekel Freud.
Tvegajmo hipotezo: denar in oblast je mogoče perverzno ljubiti, do obeh je mogoč perverzen erotičen odnos. Kapitalizem v tej luči ne temelji nujno na sovraštvu do delavcev, ki jih kapitalisti izkoriščajo. Sliši se čudno, toda kapitalizem lahko temelji tudi na posebni ljubezni, erotiki in presežnem uživanju.
Govorim seveda o perverzni ljubezni in o perverznem uživanju. In kaj sploh je perverzija? Perverzijo moramo razumeti drugače, kot jo navadno razumejo ljudje, ki mislijo, da je perverzno nekaj, kar nasprotuje sprejeti morali, standardom lepega vedenja, etiki, poštenju in zakonom; perverzija ni odstopanje od vsega tega, ampak je perverzen človek celo na strani zakona in lahko pridiga o morali, vrednotah in potrebi po njih.
Perverzni ljudje namreč zelo dobro vedo, kaj želijo oziroma hočejo. Njihovo sprenevedanje, češ da so zgolj žrtve zarot, je zato logično, kajti hočejo nekaj (na primer denar), kar bi lahko hoteli tudi drugi, zato z lahkoto zavrnejo vsako kritiko, saj so v temelju zavezani delovanju mehanizma, ki ga je Freud imenoval Verleugnung ali utajitev. Perverzni ljudje sami sebi tajijo ključno razsežnost realnosti, ki zanje preprosto ne obstaja, zato vidijo druge ljudi zgolj kot grožnjo. Kaj torej tajijo perverzni ljudje? Tajijo to, kar je imenoval Lacan manko Drugega. Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju? Tole.
Perverzni ljudje so navadno izjemno konformirani in prilagojeni, zato jih drugi ljudje zaznavajo kot elegantne sosede, marljive delavce, inteligentne mislece in predane sodelavce, ki naredijo veliko dobrega in se tako rekoč žrtvujejo za obče dobro. Morda je ključna dimenzija njihovega vedenja in delovanja tale.
Ves čas hodijo po robu zakona in ga izzivajo. Toda to ne pomeni, da so revolucionarji. Res je prav nasprotno: so konformisti, ki jih je groza revolucije ali radikalne spremembe v družbenem polju, saj bi v takem primeru izgubili položaj in vlogo. Torej izzivajo zakon in pri tem perverzno uživajo. Ne želijo spremembe, saj želijo zgolj perverzno presežno uživanje in še več istega (na primer denarja).
Želja perverznega človeka je zanj zakon, ki mu slepo sledi; temeljna oblika želje v kapitalizmu je seveda zelo preprosta: hočem še več istega. Perverzni ljudje torej verjamejo, da vedo, kaj hočejo, obenem pa vedo, da lahko hočejo še več istega zgolj, če izzivajo zakon. Natanko zato ga zelo dobro poznajo, zato se lahko v javnosti kažejo tudi kot njegovi branitelji.
Nekoliko drugače rečeno: perverzni ljudje verjamejo, da vedo, kako je treba uživati, zato tudi mirno uživajo, medtem ko jih drugi ljudje navadno zgolj molče opazujejo.
Kaj je torej narobe z njimi, da jih molče opazujejo? Jim zavidajo? Bi bili tudi sami radi perverzni? Ali pa jih je zgolj tako zelo strah, da so paralizirani? Koliko česa bo še tako, kdaj se bodo prebudili in opogumili ter pokazali sebi in elitam, kaj zares pomeni solidarnost enakih?
Nov 16, 2012