Tak je naslov Marxovega razmišljanja iz leta 1843. Danes je enako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat. O čem govori?

Govori o reformi zavesti, o potrebi po njej. Toda ne govori o načinu, ki je danes zelo priljubljen in ga najdete na vsakem vogalu, kjer krošnjarijo kvazi psihologi, vsakovrstni terapevti, dušebrižniki, coachi in drugi, za katere se zdi, da tudi hočejo spremeniti zavest ljudi. Krošnjarijo natanko zato, da prodajajo ljudem blago, ki ga ti domnevno želijo. Blago nima posebne uporabne vrednosti, ima pa menjalno, ki je zanje tudi edino pomembna. Majhna uporabna vrednost blaga v tem primeru pomeni, da ljudem ne pomaga zares spremeniti ničesar, pomaga pa ohranjati iluzije oziroma fikcije, kar paradoksno pomeni, da celo ima svojevrstno uporabno vrednost.

Reforma zavesti, o kateri govori Marx, pomeni nekaj popolnoma drugega: pomeni natanko zavedanje lastne zavesti; reforma zavesti je zavest o zavesti. Ne pomeni nove zavesti, drugačne zavesti, ki jo ponujajo trgovci, ne pomeni nikakršnega širjenja zavesti ali njenega poglabljanja, kot trdijo krošnjarji, temveč preprosto pomeni zavest o samonikli, spontani zavesti, za katero se ljudem ni treba truditi, kar pomeni, da jo vselej že imajo, ne da bi natančno vedeli, kaj vse zajema in pomeni. Vsakdo jo torej ima, toda to je šele predgovor k uvodu. Marx namreč pravi, da spontana vsakdanja zavest sanja o sebi, zato jo je treba prebuditi iz takih sanj. Zakaj jo je treba prebuditi, zakaj je ne bi pustili pri miru, da bi še naprej sanjala, saj ima vsak človek pravico do sanj?

Prebuditi jo je treba zaradi nečesa, kar ima status univerzalnega, zaradi resnice, zaradi empiričnih družbenih posledic v sanje pogreznjene zavesti, kajti tej vselej sledijo dejanja, ki vplivajo na druge ljudi in njihovo zavest. Zavest, ki ne pozna in ne razume resnice o sebi, vse bolj šepa, in dejanja, ki ji sledijo, so lahko uničujoča tudi za njo samo. Dokler sanja, je torej resno ogrožena, saj dejanja, ki ji sledijo, ne zagotavljajo njenega dolgoročnega preživetja. Če se torej zavest ne prebudi iz sanjske zavesti o sebi, ne moremo govoriti o njeni reformi, obenem pa ne moremo govoriti o resnici sveta, saj lahko govorimo le o sanjah posameznih ljudi in njihovih iluzijah. Ali drugače rečeno: spontana zavest o svetu ne more pojasniti pomena lastnih dejanj, zato ta prej ali slej vodijo v slepo ulico.

Živali imajo instinkte, ki ne vodijo v slepo ulico; človek ima zavest, ki dolgoročno nujno vodi v slepo ulico, če ne razvije zavesti o zavesti.

Ko se začne človek zavedati sebe, ko se prebuja iz sanj, se zaveda pomenov lastnih dejanj, ki se jih pred tem ni zavedal. Tako priljubljeno kritično mišljenje, ki se danes širi kot poplava, ni nič drugega kot to, o čemer govori Marx: brez kritičnega mišljenja se človek ne more zavedati pomena lastnih dejanj. Ki seveda niso samo zavestna, kot govori Marx, temveč so tudi nezavedna, kot je pokazal Freud.

Zavedanje zavesti o sebi je proces, ki ga Marx imenuje kritična filozofija. Moderno razmišljanje o kritičnem mišljenju ni nič drugega kot ne preveč posrečeno in kompleksno ponavljanje za Marxom, ki je spoznal, da mora kritična filozofija voditi k združevanju moči, saj ljudje lahko le s skupnimi močmi spremenijo zavest in svet.

Naš moto je torej povsem jasen, nadaljuje Marx: reformirati zavest, a ne s pomočjo dogem, temveč s pomočjo analiziranja mistične zavesti, ki se kaže tako v religiozni kot v politični obliki. Reformiranje zavesti nam nujno postreže s preprostim spoznanjem, o katerem govori tudi Marx: spreminjanje prihodnosti je projekt, ki je star kot samo človeštvo. Tako opevani razvoj sodobne civilizacije je paradoksen, saj je možen le, če ljudje vedno znova ponovijo staro gesto, s katero izpostavijo brezobzirni kritiki vse obstoječe – torej tudi in najprej svojo zavest.

Razvoj sveta torej ne poteka sam od sebe in nikakor ni zagotovljen; zagotavljajo ga le ljudje, ki razvijajo zavest o spontani zavesti.

In čisto na začetku takega procesa je priznanje, sklene Marx, a confession, spoved, izpoved. Zavest, ki sanja, namreč greši in bo grešila tudi v prihodnje, ne da bi se zavedala lastnih grehov. Spoved je zato pravi izraz za začetek spreminjanja ali reformiranja zavesti.

Na začetku reformiranja zavesti je torej priznanje, da grešimo in da zavest sanja o sebi, namesto da bi bila kritična, kar pomeni, da se ne loteva razvijanja zavesti o sebi. Sklep je na tej točki precej jasen: zavest, ki ni kritična, nujno sanja o sebi in greši, zavezana pa je načelu ponavljanja, kar pomeni, da je njeno gibanje krožno. Edina prava zavest je zato kritična zavest, ki prekine s ponavljanjem. Ko govorimo o zavesti v strogem pomenu besede, govorimo o kritični zavesti, ki ne širi in ne poglablja zavesti, temveč radikalno prekinja z njo.

S tem smo stopili na prvo stopnico, stopnic pa je veliko.

Na drugo stopnico stopimo, ko skušamo razumeti, kaj vse sledi iz Marxove zamisli, da je temelj vsake človekove eksistence delo. Oblike človekovih eksistenc so zato nujno povezane z načini, kako ljudje delajo, kaj delajo in ali sploh delajo. Povezane pa so tudi z načini potrošnje dobrin oziroma blaga.

Najbolj razvita oblika potrošništva danes je tista, ki omogoča ljudem, da so popolnoma zaslepljeni za kontradikcije kapitala, kot jih je imenoval Marx, s tem pa so zaslepljeni tudi za resnico lastne zavesti o svetu. In katere so kontradikcije?

Kontradikcije, o katerih govori Marx, pomenijo napetosti in razlike v istih zadevah oziroma stvareh. Najbolj splošno znana oblika kontradikcije danes je tista, ki jo izraža sintagma kapitalizem s prijaznim obrazom. Kapitalizem namreč temelji na izkoriščanju delavcev kot delovne sile – prijazno izkoriščanje je zato še vedno izkoriščanje.

Morda je najbolj usodna kontradikcija kapitalizma neskončna rast. Usodna je za vse nas, ne le za kapitalizem. Neskončna rast namreč ni možna že po definiciji, kaj šele na končnem in precej majhnem planetu.

Kontradikcija je tudi odtujevanje ljudi v procesu proizvodnje dobrin oziroma blaga. Proizvodnja za profite nekaterih vpliva na ljudi tako, da ti doživljajo izgubljanje smisla in pomena svojih življenj. Delajo in delajo, toda presežno vrednost vedno znova poberejo drugi, njim pa ostajajo iluzije, prijazne in bedaste podobe sveta, potrošno blago, s katerim si lahko napolnijo življenja.

Zavest o kontradikcijah kapitalizma nam pomaga v boju zoper kapitalizem, za katerega je Marx dejal, da postane radikalen šele takrat, ko se zoperstavimo prevladi menjalne vrednosti blaga nad njegovo uporabno vrednostjo.