Navadni človek vsak dan posluša isti žargon. Politiki in ekonomisti kar naprej govorijo o uporabni vednosti, menjalni vrednosti, koristnem znanju, dodani vrednosti, ekonomski rasti, družbi znanja, vlaganju v znanost in tehnologijo. Kaj vse to sploh pomeni, v kaj verujejo, ko uporabljajo te besede?

Do odgovora pridemo zlahka, toda sam odgovor je srhljiv, in ga marsikdo niti ne želi slišati. Francoski psihoanalitik Jacques Lacan je namreč proti koncu življenja namignil na obstoj nenavadnega petega diskurza, ki ga lahko dodamo obstoječim štirim. Manj znano pa je, da je Lacan o tem diskurzu rekel, da pravzaprav ni mogoč v običajnem svetu, v katerem sicer živimo. Da bi razumeli peti diskurz, ki ga je imenoval diskurz kapitalista, se moramo poglobiti v njegovo takratno razmišljanje.

Lacan je razmišljal takole. Vsak od štirih možnih diskurzov nastane z zamenjavo elementov, ki jih sestavljajo, zato jih zlahka oblikujemo in pojasnimo. Osnovni diskurz je seveda diskurz gospodarja. Toda peti diskurz je čisto drugačen in v normalnem svetu sploh ni mogoč.

Peti diskurz namreč ne nastane z zamenjavo elementov: zamenjata se le dva. Tukaj ni pomembno, kako se imenujeta in kaj pomenita, pomembno je nekaj drugega. Pomembno je, da peti diskurz terja vzporedno, alternativno vesolje. V našem vsakdanjem svetu pravzaprav sploh ne more nastati. Zakaj ne?

Naprej moramo povedati, da beseda diskurz ne pomeni ničesar drugega kot odnosi. Ko govorimo o odnosih, seveda mislimo predvsem na odnose med ljudmi. Prepričani smo, in pri tem se resnično ne motimo, da so odnosi možni le med ljudmi, da so za odnose potrebni predvsem ljudje. V diskurzu kapitalista ni tako.

Diskurz kapitalista nastaja v drugem vesolju, v katerem odnosi med ljudmi sploh niso predvideni, kar je seveda povsem noro. Tam zato ni hlapcev in gospodarjev, univerzitetnikov in histeričark, analitikov in upornikov. Tam je človek čisti subjekt, goli podložnik, ta pa je predvsem potrošnik. Od njega se pričakuje, da bo trošil oziroma porabljal blago, ki prihaja na svobodni trg.

Nobenega gospodarja ni, ki bi od ljudi subjektov pričakoval kaj takega, nobenih ideologov ni, ki bi želeli od ljudi, da jim sledijo. V vesolju Kapitala ljudje kar sami od sebe vedo, kaj morajo početi. Torej morajo trošiti; nikogar ni, ki bi od njih pričakoval kaj drugega. Toda to je šele uvod v zares srhljivo zgodbo.

Človek je torej v tem vzporednem vesolju subjekt oziroma potrošnik (seveda je tudi delavec, če ima srečo, da do dela sploh pride), ki se ne naslavlja na Drugega (na primer na Boga) in prek njega na druge ljudi, s katerimi bi vzpostavljal medsebojne odnose. Živi v vesolju, v katerem je vse blago in je blago vse; Bog tam nima nobene vloge, nobene funkcije, nobenega smisla in nobenega pomena, ker kratko malo ne obstaja. Blago je tudi delavec in potrošnik je zgolj blago. Vse je mogoče kupiti in zamenjati za drugo blago. Na koga se potem človek potrošnik sploh naslavlja? Na nikogar, ne naslavlja se niti nase, saj odnosi preprosto niso predvideni: ne naslavlja se niti na Boga, saj ne obstaja. Naslavlja se na edino, kar sploh obstaja, to pa je Trg. Ta je ultimativni Gospodar in Bog obenem.

Kaj človek potrošnik pričakuje od trga, zakaj, čemu se naslavlja nanj, kaj hoče od njega? Človek potrošnik je v diskurzu kapitalista nujno v vlogi, o kateri sicer nenehno govorijo slovenski politiki in ekonomisti. Je v vlogi subjekta, osamljenega bitja, posameznika, podložnika, ki je zamenljivo blago, porablja blago in – terja še več istega.

V diskurzu kapitalista je namreč predvideno, da je človek samotni subjekt želje. Človek ima torej želje in potrebe; še najbolje je, da ima želje, ker je potrebe mogoče hitro zadovoljiti. Želeči človek v diskurzu kapitalista ne želi drugih ljudi in odnosov, temveč želi blago. In ker je tudi sam blago, se lahko zamenja za drugo blago; lahko spreminja svojo identiteto in se prodaja. Lahko tudi kupi vsakega drugega človeka, saj je vsak človek blago. Vse je torej na trgu. Bodite pozorni na žargon tukajšnjih politikov in ekonomistov.

Človek potrošnik torej na Trgu terja od njega še več blaga, zato se naslavlja – ne na druge ljudi, temveč neposredno na Znanje in Tehnologijo, kajti sama ta dva polbogova lahko ustvarita še več blaga, ki ga potrošnik potrebuje oziroma želi. Torej: osamljeni potrošnik pričakuje, da bosta Znanost in Tehnologija ustvarjala oziroma proizvajala nove objekte za njegovo nikoli povsem zadovoljeno željo.

Blago je objekt želje, želja pa je neskončna, zato je Kapitalizem ultimativna oblika življenja osamljenih želečih ljudi, saj mu je zagotovljeno neskončno dolgo proizvajanje blaga za nikoli potešene želje potrošnikov.

Želja potrošnikov zaradi svoje narave torej ne more biti nikoli zadovoljena, toda trg jamči za vedno nove vrste in oblike blaga, zavite v iluzije, da trošenje objektov želje ustvarja užitek, zadovoljstvo in celo srečo. V kapitalizmu zato atomizirani posamezniki presežno uživajo, Trg pa jamči za užitek vsakega posameznega atoma, ki skrbi izključno zase oziroma za svoj užitek.

Morda gre natanko za razliko med uživanjem in nevednostjo o delovanju kapitalističnega sistema. Kako je namreč mogoče, da tako velikansko število ljudi ne ve ničesar o delovanju sistema, ki neposredno določa njihove eksistence oziroma njihova življenja, njihove usode? Kaj vse se mora nenehno dogajati, da povprečni ljudje po trinajstih letih vsakodnevnega šolanja ali več bolj verjamejo v horoskop kakor pa v Marxove analize kapitalizma, ki ga vsak dan živijo?

Zgoditi se mora veliko in tudi se zgodi. Ljudje so zato zgradili gigantske sisteme z neverjetno zapleteno infrastrukturo, ki skrbijo za iluzije, za nevednost, za brezbrižnost, za to, da ljudje ne mislijo, si ne zastavljajo kritičnih vprašanj in ne analizirajo delovanja sistema, v katerem živijo, ta pa jih pred njihovimi očmi vara oziroma izkorišča, ne da bi se tega sploh zavedali.

Spreminja jih tudi v egoiste, v paradoksno brezbrižne družbene atome, od katerih vsak skrbi izključno zase. Počasi zato izginja zavest o velikih moralnih naukih iz preteklosti, ki so zelo preprosti in razumljivi vsakomur: bistvo in smisel življenja je v izgubljanju tega, kar imam za svoje, in v naravnavanju k drugemu človeku.

Naravnavanje k drugemu človeku je diametralno nasprotno od tega, kar hoče od nas kapitalizem. Ta hoče, da se obnašamo kot egoisti, toda obenem nam spretno podtakne še kopičenja blaga, ki ga imamo za dobrino. Namesto da bi izgubljali, kar smo nakopičili, in se naravnavali k drugemu človeku, hočemo imeti še več istega, drugi človek pa nas vse manj zanima, saj je bolj ali manj zgolj ovira na poti k cilju, ki je samo eden: imeti še več.

Politiki in ekonomisti nas skušajo prepričati, da je rast kapitalizma naravni pojav, s pomočjo infrastrukture pa jim uspe vplivati na veliko ljudi, ki jim zato verjamejo.

Vidimo torej, da imata Marx in Freud veliko več skupnega, kot si predstavlja zdrava pamet, ki v Sloveniji očitno šepa ali pa je zelo primanjkuje, zato je nova velika depresija skoraj neizbežna.