Živimo v temnih časih, zato ni čudno, da JJ in predstavniki vlade ljudstvu nenehno obljubljajo luč na koncu predora; zadevo občasno dodatno začinijo s kako moralistično opazko, da bo luč samo za tiste, ki bodo pridno ubogali. Ljudem se ponujajo kot Veliki Drugi, za katerega se domneva, da ve (da zares obstaja luč na koncu predora). A na delu je velika prevara, ki se je bodo ljudje boleče zavedli šele čez čas, ko bo že prepozno.

Kaj se torej dogaja? Poteka nekakšen nevrotični spopad za oblast med levimi in desnimi, vpet v klišejske pripovedi o preteklosti, katerih ujetniki so eni in drugi. Vmes je pridno ljudstvo, ki zlasti molče spremlja spopadanje in navija bodisi za eno bodisi za drugo stran. Večjo perverznost si je težko predstavljati, saj se zdi, kot da smo na nogometni tekmi. Desni govorijo še o stricih iz ozadja, kar je pisano na kožo tem, ki so paranoidni, in onim, ki so nagnjeni k teorijam zarote; zamisli se dobro prilegajo njihovim mentalnim ekonomijam. Levi skušajo biti trezni, umirjeni in premišljeni, v resnici pa so zgolj nemočni in nimajo pojma, kaj narediti.

Ljudstvo čaka na zakol oziroma na bližajočo se veliko depresijo; na luč na koncu predora lahko mirno pozabite.

Depresija bo v resnici nastopila, kajti popolnoma nerazumno in nemogoče je pričakovati, da bodo levi ali desni storili kaj radikalnega; če bodo kaj storili, bodo zgolj poskrbeli zase. Sistem kapitalistične produkcije, distribucije in potrošnje blaga je namreč že tako blazen, da ga ni mogoče popraviti, da bi postal bolj trajnostno naravnan. To je čista norost: kapitalizem ne more biti trajnostno naravnan že po definiciji; nikoli ni bil in nikoli ne bo. Karl Marx piše v prvi knjigi Kapitala takole: kapital se je razvil v prisilni odnos, ki sili delavce, da delajo več, kot terja obseg njihovih življenjskih potreb. Govorimo torej o sili, prisili.

In kaj naredijo delavci, zavedajoč se tega dejstva? Danes v glavnem ničesar, zato dajejo vtis nemočnih in prestrašenih ovac, ki delajo in bodo morale delati še veliko več. Nad njimi so komandirji, ali kot pravi Marx: kakor potrebuje armada vojaške oficirje, tako potrebuje množica delavcev, ki dela pod komando istega kapitala, industrijske oficirje, ki v imenu kapitala poveljujejo nad delovnim procesom.

Ali so oficirji zainteresirani, da bi bilo drugače? Seveda niso. So zainteresirani delavci? Morali bi biti.

Vzporednica je prepričljiva, obstaja pa tudi žalostno nadaljevanje zgodbe. Industrijskim in postindustrijskim oficirjem se danes namreč voljno pridružujejo intelektualci, zlasti psihologi in dušebrižniki, ki se naslavljajo na armado delavcev z nasveti, kot so: bodite spontani, odkrivajte resnični jaz, vseživljenjsko se izobražujte, bodite naravni in radostni, skrbite za svoje zdravje, komunicirajte, bodite ustvarjalni, ne pustite se ujeti v dogme, klišeje in stereotipe. Grotesknost življenja delavcev postane s tem totalna.

Kjer vidijo domnevno radostni delavci lepote sveta, vlada neusmiljeni ekonomski in politični boj za profite; pogled na lepote naravnih pokrajin preprečuje pogled na popolno uničenje in degradacijo okolja v imenu gospodarske rasti; delavci vidijo managerje kot inteligentne in njim naklonjene posameznike, a ti so v resnici surovi kapitalisti in brezobzirni zastopniki kapitala; delavci naivno verjamejo, da imajo kapitalisti človeški obraz, toda kapitalisti so oficirji in komandanti, ker so pač kapitalisti, kor pravi Marx. In morda najpomembnejše: delavci mislijo, da sodelujejo z managerji, toda v resnici so posamezniki, ki vstopajo v odnos s kapitalom, ne pa drug z drugim. Morda res sodelujejo v delovnem procesu, toda v njem so že nehali pripadati sebi, kot poudarja Marx. Sodelujejo torej kot odtujeni in podrejeni komandantom oziroma oficirjem, ki morajo skrbeti za kapital, ne pa drug za drugega. Vse je igra videzov, ki lahko traja dolgo časa, saj je kapitalizem izjemno elastičen in produktiven, zato mu ni težko dnevno skrbeti za nove iluzije, videze in simulacije, ki jih ljudje z radostjo v srcu sprejemajo in se z njimi zadevajo.

Iluzija je zares velika: medsebojni odnosi se delavcem in njihovim komandantom prikazujejo kot človeški, naravni in pristni, čeprav so grobi, izkoriščevalski in povsem odtujeni, kar pride najbolj do izraza takrat, ko komandanti delavcem preprosto rečejo, da so postali presežek; tega nikoli ne rečejo delavci komandantom. 

Delavcev je v kapitalizmu vselej preveč, zato nujno obstaja rezervna armada nezaposlenih, na katero kapital ne računa, jo pa lahko s pridom izkorišča, ko postajajo delavci presežki. Logika, ki je pri tem na delu, je povsem nekonsistentna, a se zdi, da to nikogar ne moti. JJ in zastopniki oblasti se vedejo tako, da se sproti prilagajajo novim dogodkom, zato niso pozorni, kaj so govorili prejšnji teden. Spretno skušajo preživeti, zanašajoč se na nemoč in brezbrižnost ovac. Vse je kot v slabem filmu, v katerem na različne kadre prilepijo različne dialoge in se ne ubadajo z njihovo medsebojno usklajenostjo.

Realnost je brutalna kot v risankah, v katerih nastopata Tom in Jerry, toda obenem je tudi povsem estetizirana in poduhovljena, zato ima spontana vsakdanja zavest vedno znova varljiv občutek, da živi v najboljšem od vseh možnih svetov, v katerem celo občasne vojne nimajo realnih posledic, saj jih razume kot serijo kadrov iz kakega vojnega filma.

Ljudstvo je lik iz risanke, ki ga lahko tepejo do onemoglosti, a v vsakem novem kadru vstane svež kot jutranja rosa. Morda se kdo pritožuje nad slabimi hollywoodskimi filmi in neokusnimi risankami, ki so vsepovsod, toda vse to ni nič v primerjavi z brutalno, nemoralno in neokusno realnostjo, v katero smo potopljeni, obenem pa nimamo pojma, kakšna je.

Kapitalistična realnost je slabša od risank o Tomu in Jerryju: zdi se, kot bi bili delavci nesmrtni zombiji, s katerimi lahko oficirji in komandanti delajo, kar jih je volja, pa bodo še naprej blodili po svetu in mahali z rokami okoli sebe.

Pika na i je seveda sodobna pastoralna oblast, ki se naslavlja na delavce, češ da imajo pravico biti to, kar so (danes je armada ravno nima), da so pomemben člen znotraj kapitalističnega sistema, da naj se izobražujejo in raziskujejo svoje avtentične notranje osebnostne strukture, da naj se izražajo in naj bodo kreativni. To je šele pokvarjenost par excellence; drugo ime zanjo je kajpak fašizem. V takem sr** živimo danes. Koliko časa še?