Marsikdo reče, naj se v tej državi vse čimprej sesuje, potem pa bodo morda le nastopili boljši časi. Glede na to, da večino dobrih zgodb odlikuje ravno dramatičen, pogosto nasilen razplet, ki prinese očiščenje ali katarzo, se najbrž res zdi logično, da bi jo krvavo rabili tudi v tem trenutku na Slovenskem. Vendar pa stvari niso tako preproste in to sploh ni žalostno, temveč je, prav nasprotno, celo spodbudno dejstvo.

Pred kratkim sem naletel na prav zanimiv zapis o katarzi. Če razumete hrvaško, ga lahko preberete in izveste več o tej zanimivi tematiki tukaj. V psihologiji katarza pomeni predvsem burno sprostitev nakopičenih negativnih občutij. Katarze psihologi v glavnem ne dojemajo kot ravno zdrav odziv v terapevtski situaciji, saj ji ob vsej njeni silovitosti manjkata dve bistveni stvari: element razmisleka in naravnanost k spremembi.

Življenje bi bilo sila preprosto, če bi se bilo mogoče natrenirati tako, da bi vsaki akciji vedno v hipu, brez razmisleka, sledila prava reakcija. Chuck Norris to zna, zakaj ne bi še mi? V tem primeru bi bile instant »rešitve«, kakršnih so polni mediji, forumi, Twitter in Facebook, tudi naša vsakdanja resničnost, a seveda niso. Zdi se, da kamorkoli človek pogleda, je tam že nekdo, ki nemočno in zaman fantazira, kako bi karseda katarzično dal duška svojim nakopičenim negativnim občutjem, predvsem pa kako bi ob tem popolnoma obšel svoje pomanjkanje idej. 

To pomanjkanje idej pa je mogoče vsaj deloma tudi posledica zoprnega in trdovratnega psihološkega vzorca. Zgoraj omenjeni zapis psihologa o katarzi ga opredeli nekako takole (če naj ga citiram nekoliko bolj svobodno): »Izražanje zdravih občutij, kot so žalost, kesanje, nezadovoljstvo, jeza in razočaranje, je koristno,« saj nas v osnovi lahko pelje k »razmišljanju in iskanju rešitev,« medtem pa izražanje nezdravih občutij, kot so »anksioznost, bes, sovraštvo, nemoč, obup, sram, občutki krivde, ni koristno, saj lahko vodi k krepitvi neracionalnih prepričanj in otežuje pot k spremembam.«

Zgodovina, ta učiteljica življenja, ki se venomer ponavlja kot farsa, je polna zgovornih primerov tega, da so negativne rešitve bolj priljubljene od pozitivnih. Tako je bilo nekoč in tako je danes – treba je le pogledati Dnevnik. Dobre zglede pa je ponavadi treba iskati nekoliko dlje časa, a jih v bistvu tudi ni malo.

Lahko jih začnemo iskati zelo blizu, celo najbliže – kar pri samih sebi. Vse tiste morda majhne, a pomembne stvari, ki nam v življenju delujejo dobro, na katere smo ponosni in smo jih dosegli sami, so primeri življenjskih, pozitivnih rešitev. Do vsega, kar imamo radi, vsaj upam, nismo prišli z nemočnim besom, občutkom, da imamo vsega dovolj in nato nasilnim izbruhom. Verjetno nam tudi ni bilo prav vseeno kakšen bo izid, zato ga nismo prepustili naključju. Se vam to sliši kot spodbudno dejstvo?