Predsedniški kandidati nas te dni kot kakšni apostoli vztrajno nagovarjajo, naj jim zaupamo, češ da bomo skupaj zmogli narediti več. SKUPAJ!!!??? Predsedniški kandidati hočejo dobro plačano službo ZASE, zato nas tudi prosijo za glasove! To je vse. Zakaj potem govorijo v prvi osebi množine?

Možna odgovora sta dva. Prvič. Tako govorijo, ker so jim piarovci zabičali, da morajo tako govoriti, saj drugače ne bi bili dovolj všečni. Drugič. Tako govorijo, ker iskreno želijo postati voditelji naroda, da bi se skupaj izvlekli iz kapitalistične kloake. V Sloveniji predsednik formalno ne more biti vodja naroda, lahko pa postane neformalno. A za kaj takega so tokratni kandidati veliko premalo karizmatični. Ostane nam torej le prva možnost: kandidati govorijo, kar so jim svetovalci, med katerimi so tudi filozofi (morda pa je med njimi tudi kak psiholog), tako naročili.

Smetiščna politika (junk politics) je koncept politične filozofije, s katerim si lahko pomagamo pri razumevanju delovanja sodobnih politikov, ki se prek svojih svetovalcev (ti so vsi po vrsti intelektualci, kar nikakor ni nepomembno) ljudem vse bolj ponujajo kot estetizirane blagovne znamke (brands), medtem ko se ljudje vse bolj spreminjajo v poseben tip osebnosti, katerega nosilec je nekaj, kar ameriški psihologi imenujejo performing self. 

Psihologija je sicer resna, natančna in rigorozna veda, vendar je vse bolj zlorabljena, zato je videti, kot da so že skoraj čisto vsi ljudje psihologi, saj naj bi se človek psihologije osebnosti naučil že v štirinajstih dneh na tečaju, za katerega je treba plačati zgolj 199 € kotizacije brez DDV-ja. Psihologija osebnosti je zato dandanes vse bolj del smetiščne politike vsakdanjega življenja, kar pomeni predvsem tole.

Življenje v sodobnem kapitalističnem svetu je vsak dan bolj podrejeno korporativni logiki simulakrov, spektaklov in simulacij, zato se tudi ljudje spreminjajo, da bi se prilagodili in da bi preživeli. Spreminjajo se tako, da postajajo njihove osebnostne strukture podobne hišicam iz lego kock. Te so standardizirane, in iz njih z lahkoto naredite kakršno koli hišico. Hitro jo lahko spremenite, transformirate, lahko pa jo tudi razdrete in naredite novo.

Groteskno je, da skušajo psihologi reševati psihologijo osebnosti s sklicevanjem na genetiko, češ da geni vplivajo in celo določajo osebnostno strukturo, čemur se smejijo sami biologi in genetiki. Navadni ljudje jim poleg tega v spektakelskem svetu neposredno dokazujejo, kako prekratki so s svojimi razlagami, toda psihologi trmasto vztrajajo, ker ne znajo misliti človeških eksistenc v sodobnih simuliranih spektakelskih in kibernetičnih svetovih.

Nosilec osebnosti je namreč performing self. Predstavljamo si ga lahko kot klovna, ki je ves čas na odru in skuša uganiti, kako bi še držal gledalce v napetosti, saj se boji, da bodo preprosto odšli domov, če ne bo dovolj zanimiv. Osebnostne zmogljivosti, na katere stavi, so zato očitne: zmožnost za všečno vedenje in delovanje, zmožnost za fasciniranje, zmožnost za brezmejno prilagajanje danim razmeram.

In prilagajati se mora, kajti velike korporacije sistematično sesuvajo tradicije in kulture ter jih nadomeščajo s simuliranimi oblikami kultur. Chris Hedges jih imenuje junk cultures. Junk so seveda smeti, pa tudi stara šara, ropotija. Izraz je pomemben in pomenljiv, kajti stara šara ne bi smela biti pomembna za nas. V resnici ni, to pa je ravno bistvo sodobnega manipuliranja in piarovstva: ponudite ljudem čim več stare šare, zapakirajte jo v nekaj estetskega, pa bodo zadovoljni. Stara šara namreč ni pomembna, ne vznemirja ljudi, ne pritegne njihove pozornosti. A saj nočemo njihove pozornosti, ker nam zadošča podpražno zaznavanje; taka je minimalna zahteva teh, ki vedo, kako deluje psihologija zaznavanja.

Psihologija osebnosti, s katero upravlja perfomirng self, je psihologija zombijev, od katerih nihče ne pričakuje, da bodo v resnici zadovoljni in srečni, saj zadošča že njihovo verjetje, da so taki ali da bi vsaj lahko bili. V svetu resničnostnih šovov, hrupa, ki ga imenujejo glasba, ter predstav, simulacij in kulture ropotije oziroma šare ni treba zares reševati realnih problemov in konfliktov, saj je dovolj, da se pretvarjamo, da jih rešujemo, sledeč kakemu priročniku ali terapevtu, guruju oziroma coachu. V takem svetu ni treba biti zares zadovoljen in srečen, saj je dovolj igra, zadoščajo videzi, zadošča performance.   

Degradiranje je dandanašnji zakon. Dogodki so zato estetsko skrčeni na minimum, ki nikogar ne vznemirja in vsakogar komaj zanima; vednosti ni več, saj je dovolj mnenje o čemerkoli; znanje nadomeščajo podatki in novice; občutki in intuicija sta sinonima za vrhunski vpogled v samo jedro realnosti; ideologije so mrtve, zamenjala jih je propaganda, ki jo ljubkovalno imenujejo odnosi z javnostmi; povsod so medijske vsebine, ki jih hvalijo kot poročila o resničnih ljudeh, in dejstva, za katera pravijo, da so objektivna, a so v glavnem ropotija in v nove cunje preoblečena stara šara; na vsakem koraku nas dohitijo sporočila, da bo jutri ali najkasneje pojutrišnjem bistveno bolje, saj bo zopet vse raslo, a je dan dnevu enak in zavest ne zazna nobene spremembe na bolje, zazna pa jih celo vrsto, ki so na slabše; bolj ko svet razpada, bolj nam govorijo, kako smo povezani in združeni, pa vendar je slehernik vse bolj osamljen; trdijo, da je vse odvisno od nas, toda revnih je vse več, čeprav garajo in se trudijo na vso moč; kulturo ropotije in stare šare olepšujejo z znanimi obrazi in s slavnimi osebnostmi, toda jasno je videti, da so tam po naročilu, oblečeni po priročniku in da iz njihovih ust prihajajo naučeni stavki, ki zgolj povečujejo njihove patetične pojave; kult osebnosti je konstanta, ob kateri Titov kult osebnosti povsem zbledi; duševni mir za silo zagotavljajo zdravila, za katera propagandno sporočilo pravi, da je orožje, s katerimi napademo nazaj, ko nas napade bolečina; bolečine torej ne sme biti, zato smo hvaležni farmacevtskim korporacijam, da nam dajejo v roke orožja za boj proti njej; televizijske generacije se ne premaknejo nikamor, realnost poznajo le z zaslonov; verjamejo le v nebolečo realnost, saj ta na zaslonih ne boli; globaliziranje je zakon, je nekaj nujnega, naravnega, brezmejnega in večnega; Boga ni več; ljudje so vse bolj samo še voajerji, socialna empatija se spreminja v sestavni del duha časa, ki ne potrebuje niti strasti niti boja za pravičnost; ljudje so svobodni, a le na svobodnih trgih; politiki ljudem nenehno govorijo, naj bodo skulirani in potrpežljivi, ljudje pa jih ubogajo, kot otroci ubogajo starše; revolta je komaj še za vzorec, a celo ta je vse manjši in izginja.

Na koncu se je zato treba vnovič spomniti tega, kar vse življenje poudarja Noam Chomsky: če me ne bi zanimala resnica naših življenj, ne bi mogel samemu sebi pogledati v zrcalo, moje življenje pa bi bilo povsem nesmiselno in absurdno.