Globalni ekonomski krizi kar ni videti konca. Uradno se je sicer kriza res začela leta 2008, a dejansko je kriza mnogo starejšega datuma; leta 2008 je samo “vstopila” v tako imenovani zahodni oziroma razviti svet. O vzrokih za krizo je bilo prelitega mnogo črnila, a najpomembnejše, kar pri tem lahko rečemo je, da je sodobna družba že zdavnaj prerasla svoje politične in ekonomske institucije. Povedano drugače: politične in ekonomske institucije, ki so nastale (daleč) v preteklosti, so za današnji čas popolnoma neustrezne.

Kako bi lahko zelo na kratko opisali ključne značilnosti sodobnega sveta? Danes v svetu živi 7 milijard ljudi; velik del človeštva uporablja sodobne IKT tehnologije in internet; milijoni ljudi so povezani v socialna omrežja, ki presegajo politične, ekonomske in kulturne meje; izobraženost ljudi se kljub številnim oviram naglo povečuje; proizvodnja materialnih dobrin se pospešeno avtomatizira in robotizira; “zahodne” države že dolgo niso najvplivnejše na planetu; hkrati pa je pretekla nagla gospodarska rast povzročila, da so naravni viri marsikje izčrpani in okoljsko ravnovesje krepko načeto. Takšna je “groba" podoba sodobnega sveta.

Kaj pa sodobne politične in ekonomske institucije? Te so večinoma so nastale v času, ki je časovno in razvojno tako oddaljen, da se te institucije preprosto ne zmorejo odzivati v skladu s potrebami današnjega človeštva. Sodobna mednarodna finančna ureditev na primer, ki je sicer že prestala številne pretrese, je nastala leta 1944 na konferenci v Bretton Woodsu, kjer sta med drugim nastali danes izjemno pomembni instituciji, ki pa prej delujeta v interesu elit, kot pa celotnega človeštva - Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Denarni sistem, ki danes prevladuje v svetu, se je “rodil” z ustanovitvijo znamenite Bank of England že davnega leta 1694. Sodobni koncept intelektualne lastnine je nastal že v 19. stoletju (Pariška kovencija, 1883; Bernska konvencija, 1886). Pristop do zaposlitve in dela še vedno pretežno temelji na 8-urnem delovniku, ki je bil krvavo priborjen v 19. stoletju ter na taylorizmu in fordizmu iz začetka 20. stoletja. “Sodobna” podjetja so večinoma ustanovljena kot delniške družbe, ki so se “izgrajevale” približno od 17. do 20. stoletja. Distribucija dobrin temelji na stoletja starih tržnih odnosih. Današnji politični (“demokratični”) parlamentarni oziroma strankarski sistem se je v večji meri izoblikoval že v 18. in 19. stoletju. In tako naprej.

Lahko rečemo, da se je večina današnjih ključnih institucij razvila že v 19. stoletju. Takrat je bila na planetu približno 1 milijarda ljudi, naravni viri so bili še takorekoč “neizčrpni”, okolje je lahko “sprejelo” neomejene količine odpadkov in izpustov; ljudje so bili precej neizobraženi; telefon in sodobna transportna sredstva (avtomobili, železnice) so se komajda “rojevala”; Evropa je še bila “središče” sveta.

Kako torej lahko institucije, ki so bile ustanovljene v popolnoma drugačnem svetu, rešujejo probleme 21. stoletja? Ne morejo jih! Dejansko potrebujemo temeljito preobrazbo institucij in principov po katerih le-te delujejo. Danes je v svetu veliko dobrih predlogov in pobud za reševanje krize, a se problemov lotevajo parcialno oziroma samo po posameznih področjih.

Tako je na primer ideja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) sicer dobra, saj slehernemu “državljanu” priznava, da tako ali drugače opravlja družbeno koristno delo (oziroma ga je ali ga še bo), vendar UTD, brez drugih ekonomskih in političnih reform, lahko pomeni, da velik del prebivalstva trajno životari na eksistenčnem minimumu in pravzaprav s tem dohodkom trajno “zacementiramo” obstoječe, strahovite razlike v bogastvu. Tudi na finančnem področju je danes kar nekaj dobrih predlogov za rešitev nemogočega finančnega sistema, ki temelji na dolgovih. A če “rešimo” samo finančni sistem, hkrati pa ne reformiramo lastništva nad ključnimi globalnimi dobrinami in “svobodnega” trgovanja z njimi, potem svet lahko potisnemo “čez rob” - v ekološko katastrofo. In še bi lahko naštevali.

Potrebujemo torej celosten pristop, ki bo zajel celotno ekonomsko in politično področje. Bank, podjetij, trgovin in drugih ekonomskih institucij nam ni potrebno uničiti, niti kapitalizma kar “na počez”, obvezno pa moramo preobraziti ali na novo oblikovati takšne ekonomske institucije, ki se bodo zmogle odzivati na današnje razmere v svetu in na potrebe sodobne družbe. Prav tako je tudi današnji politični, strankarski sistem postal cokla napredku, saj zastopa samo manjši del družbe, drugi deli pa so kljub izredno razviti informacijski infrastrukturi popolnoma izključeni iz procesa družbeno-ekonomskega odločanja “o svoji usodi”.

Celosten pristop

Čeprav govorimo o celostnem pristopu, pa bomo vendarle izpostavili posamezna področja oziroma ustrezne institucije, ki jih moramo reformirati, če res želimo rešiti kompleksno krizo v kateri smo se znašli. Ta področja so:

• lastništvo skupnih dobrin,
• distribucija skupnih dobrin,
• upravljanje in organiziranost ekonomskih institucij,
• delo in plačilo zanj
• denarni sistem.

Tem področjem moramo vsekakor dodati še politično področje, kajti zakonske podlage delovanja ekonomskih institucij nastajajo v političnem sistemu. Vključitev državljanov v politične in seveda ekonomske odločitve, ki se zdaj sprejemajo v okviru majhnih elit ali jih sprejemajo kar posamezniki sami, je zato nujno potrebno.

A ponovimo: le reševanje vseh področij hkrati, je lahko učinkovito. Zapisani predlogi seveda niso edini in dokončni, vendar pa lahko predstavljajo dobro izhodišče za razmislek in predvsem - aktivnosti.

• Lastništvo skupnih dobrin 

Določene dobrine, ki so ključnega pomena za obstoj in blaginjo človeštva, ne morejo biti predmet tržnih špekulacij in manipulacij ter sredstvo za bogatenje posameznikov. Dobrine, kot so voda (kar pomeni tudi morja in oceane), gozdovi, ozračje, obdelovalna zemlja, rudna in druga zemeljska bogastva, internet, znanje itd. so last človeštva oziroma še bolj natančno: človeštvo je skrbnik in upravljalec teh skupnih dobrin. 

Na tem področju je šta še zlasti zanimiva predloga: Skrbniški sklad skupnih dobrin (Commons Trusts) in predlogi v okviru nevladne organizacije Share The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov oz. dobrin).

• Distribucija skupnih dobrin 

Trg ni edina oblika distribucije dobrin. Ne moremo enačiti distribucijo športnih rekvizitov, zabavne elektronike, parfumov in podobnega z distribucijo osnovnih prehranskih izdelkov, vode, zdravil, zdravstvenih ter izobraževalnih storitev in tako naprej. Medtem, ko je za prve tržni pristop popolnoma primeren, saj le-te za človeka niso življenjskega pomena, pa bi morala biti za dobrine, ki so ključnega pomena za preživetje in normalen razvoj človeka, distribucija povsem drugačna.

Osnovni princip distribucije oziroma porazdelitve skupnih dobrin bi morala biti medsebojna delitev, ki zagotavlja pravično delitev ključnih globalnih dobrin med vse ljudi na planetu.

• Upravljanje in organiziranost ekonomskih institucij 

Današnje ekonomske institucije so vodene z vrha navzdol, avtokratsko. Poleg tega je večina podjetij organiziranih po načelih delniških družb, kjer so lastniki ločeni od vodstva, zaposlenih, okolja podjetja in uporabnikov. 

Obstaja cela vrsta organizacijskih oblik, ki lahko delujejo mnogo učinkoviteje in kjer širši krog deležnikov sprejema odločitve v dobro družbe in okolja. Takšne oblike so na primer kooperative in druge oblike demokratično vodenih podjetij, ki so lahko v lasti zaposlenih ali družbene skupnosti, kjer pri odločanju sodelujejo tako proizvajalci kot porabniki ter predstavniki družbenih skupnosti, društev, nevladnih organizacij itd.

• Delo in plačilo

Danes v “produktivni” ekonomski sferi (kjer se izdelujejo materialni proizvodi) preprosto ni dovolj delovnih mest. Družbeno koristno delo ni samo tisto, ki se opravlja v podjetjih, državnih in drugih ustanovah, temveč tudi v društvih, nevadnih organizacijah, v gospodinjstvih ali v okviru prostovoljnega dela. Prihodnost ni v “vitki državi”, temveč mora država postati največji zaposlovalec - na vseh področjih, ki so koristna za družbo kot celoto: šolstvo, zdravstvo, javne službe, ekologija, znanost, kultura, umetnost, osebna asistenca hendikepiranim itd. - temu, kar danes rečejo neproduktivni sektor.

Še boljša kot uvedba UTD (univerzalnega temeljnega dohodka), ki lahko trajno “zacementira” družbene razrede, je zagotovitev splošne pravice do zaposlitve, ki ni nujno osemurna, pet dni v tednu, temveč so njene oblike lahko zelo raznovrstne - v skladu z zmožnostjo in sposobnostjo posameznika. Mar ni bolje, da država plačuje ljudi za delo, kot je asistenca hendikepiranim, pomoč starejšim, za delo v gospodinjstvu, za varstvo otrok, skrb za naravo, poučevanje, raziskovanje, ustvarjanje itd., kot pa da jih plačuje “za-nič”.

• Denarni sistem 

Danes je, vsaj tistim, ki to želijo vedeti, jasno, da je denarni sistem v rokah zasebnih bankirjev. Države so finančno suverenost predale v roke bankirjev. Ti imajo v rokah izjemno moč, ki jim omogoča vodenje  tako ekonomije kot politike - “iz ozadja”. Zasebni finančni sistem, ki temelji na “dolžniškem denarju”, omogoča tako rekoč avtomatično prerazporejanje bogastva v korist globalne finančne elite. 

Denarni sistem mora biti suverena pravica suverenih držav, kjer morajo imeti nadzorno funkcijo finančnega sistema v rokah državljani, ne pa bančne elite. Za denar, ki bi ga izdajala država sama, pod nadzorom državljanov (te “pravice” danes nima praktično nobena pomembna država na svetu več), ne bi bilo potrebno plačevati oderuških obresti, zato bi se tudi bistveno zmanjšala potreba po davkih. Denar je lahko edino v lasti državljanov, ustvarja in upravlja pa ga država pod budnim očesom demokratičnih nadzornih mehanizmov.

• Demokracija za 21. stoletje

A ne samo ekonomski, tudi politični sistem je potreben temeljite prenove. Današnji sistem je demokratičen samo še po imenu; strankarska demokracija ali bolj natančno strankokracija je skorajda povsem odtujena od svojih baz. Danes, ko skorajda vsakdo že uporablja internet, pa politiki to izjemno “orodje” uporabljajo zgolj v propagandne namene. Namesto dvosmerne komunikacije, uporabljajo internet predvsem kot propagandno, torej orodje enosmerne komunikacije.

Danes že obstajajo spletna orodja, ki omogočajo dvosmerno komunikacijo: glasovanje, oblikovanje pobud in predlogov, kakršen je na primer The LiquidFeedback - Ineractive Democracy, kar lahko prevedemo kot “tekoča” oziroma kontinuirana povratna zveza ali interaktivna demokracija. Pri nas zastopa ideje bolj odprte in interaktivne demokracije novoustanovljena Piratska stranka.

Zavihajmo rokave, dela je več kot dovolj.