Slovenija se je resno lotila razprodaje nekoč uspešnih podjetij; podjetij, ki so tudi danes nedvomno sposobna preživeti na trgu. V zadnjem času so bili prodani Etol, Fructal, Terme Maribor, Juteks, Gumarstvo Sava, Ljubljanska borza, Ljubljanske mlekarne, pred prodajo pa so tudi mnoga druga podjetja. Hkrati se drastično povečuje neenakost med ljudmi. Poskusimo razumeti dogajanje , nemara drugače, kot nam ga običajno interpretirajo v dnevnih poročilih.

Vzemimo dva primera. Prvi je proračunska kriza mesta New York v ZDA, ki ga popiše David Harvey v knjigi Kratka zgodovina neoliberalizma. V šestdesetih letih XX. stoletja je New York zabredel v urbano krizo, iz katere so se poskušali rešiti s povečanjem javnega zaposlovanja in javnih storitev. Sredstva so dobili tudi iz zvezne pomoči, vendar jih je predsednik Nixon zaradi težav zveznega proračuna ukinil. To je povzročilo proračunski primanjkljaj, pri čemer je bil New York zaradi preteklega brezskrbnega zadolževanja že tako ali tako pod udarom finančnikov. Leta 1975 je »mogočna klika investicijskih bančnikov […] zavrnila možnost oprostitve dolga in mesto prisilila v tehnični bankrot (Harvey 2012, 63).« Rešitev, ki jo je klika ponudila, je zajemala oblikovanje tehničnih institucij. Te so prevzele upravljanje z mestnim proračunom in dobile pravico do mestnih davčnih prihodkov, ki so bili poslej namenjeni zlasti za poravnavo dolga. Sredstva za druge, osnovne storitve, so se tako zmanjšala, kar je vodilo v omejevanje občinskih sindikatov, omejevanje plač, odpuščanje javnih uslužbencev, reze v socialne storitve kot so izobraževanje, zdravje in prevozi. Javne univerze so takrat prvič vpeljale šolnine. »Finančne institucije so tako izpeljale prevrat demokratično izvoljene uprave New Yorka (prav tam).« Hkrati so dosegle, da sta se družbeno bogastvo in moč prelila k buržoaznemu razredu. Za razumevanje dogajanja v Sloveniji je to bistveno. Po Harveyu je bila to zgodnja bitka, po Čilu druga, v novi vojni kapitalskih elit proti preostalemu svetu oziroma bitka za obnovo razredne moči kapitalističnega razreda. Razlika med New Yorkom in Čilom je sicer ta, da je padec demokracije v Čilu potekal z orožjem in je funkcijo tehnične uprave zasedla vojaška diktatura, medtem ko je prevrat v New Yorku potekal brez vojaškega udara, funkcijo tehničnega upravitelja pa so prevzele na novo izumljene finančne institucije.

Nekaj negativnih posledic za New Yorčane smo že omenili, a Harvey jih našteje še nekaj: »V nekaj letih so bili številni zgodovinski dosežki delavskega New Yorka izničeni (prav tam, 64).« Ukinjen je bil velik del sociale. Delavski razred je izgubil moč, spopasti se je moral s kokainsko epidemijo, zločini, nasiljem, ki so se ga posluževali revni in Giulianijevim policijskim maščevanjem v imenu premožnih slojev. Ljudsko blaginjo je nadomestila korporacijska. Elite so bile mobilizirane v izgradnjo videza, ki bi zakril mračno in zlo realnost. Izumljen je bil slogan I Love New York in širiti se je začela fantazma o New Yorku kot kozmopolitskem in kulturnem središču sveta. »New York je postal epicenter postmodernega kulturnega in intelektualnega eksperimentiranja (prav tam, 66),« medtem ko so investicijski bančniki mestno gospodarstvo rekonstruirali po svoji podobi. Kritiki so to neoliberalizacijo kulture poimenovali delirični New York; dovolj hitro so spregledali, da je njena funkcija predvsem brisanje kolektivnega spomina na nekoč demokratični New York.

Drugi primer (izmed mnogih) delovanja finančnih institucij se nanaša na pritisk na azijske razvojne države v letih 1997-1998, torej tedaj, ko so se te znašle v krizi. Glavni upravitelj krize v tem primeru je bil Mednarodni denarni sklad (MDS), ki je v zameno za pomoč azijskih držav zahteval deregulacijo finančnih trgov. S tem so se te države odrekle nadzoru »nad podivjanimi in špekulativnimi portfeljskimi investicijami (prav tam, 129).« Malezija se je temu uprla in najhitreje okrevala, pri drugih – z določeno izjemo Južne Koreje – pa je bil scenarij naslednji:

MDS je najprej naročil odprtje finančnih trgov za tvegane naložbe (hegde skladi). Države so ubogale in kapital je začel pritekati. Finančne institucije so za to uslugo dobile velike provizije. Toda kapital se je nenadoma umaknil; brez vidnega vzroka. MDS je tedaj predlagal višanje obresti in zategovanje pasu (proračunski rezi). Posledica je bila recesija in strmoglav padec cene premoženja. MDS je nato predlagal razprodajo premoženja po nizkih cenah. Kapital se je seveda vrnil in za drobiž kupil »povsem uspešna podjetja ali dele teh podjetij (prav tam, 130).« Prodajo (reševanje krize) so vodile iste institucije, ki so umaknile svoj kapital in povzročile krizo, za kar so znova prejele gromozanske provizije.

Poanta navedenih primerov je dvojna. Čas je, da trenutni svetovni pohod neoliberalizma razumemo tako, kot predlaga Harvey, se pravi kot poskus kapitalističnega razreda, da se dokoplje do moči, ki jo imel takoj po I. svetovni vojni, ko so bile tudi socialne razlike med ljudmi največje. Pri tem kapitalistični razred skrbno izbira sredstva: čeprav se, ko vse drugo odpove, ne odreče uporabe surove sile, pa kot najplodnejše sredstvo boja uporablja dolg, stavko kapitala in oblikovanje ideologije trga. Četudi torej uporaba orožja, kot so to počeli Pinoche, Thatcherjeva, Jelcin in mnogi drugi, ni nikoli docela izključena, sta se zadolževanje držav in deregulacija finančnih trgov (financializacija) izkazala kot uspešnejša mehanizma. Najpomembnejšo vlogo pri uporabi teh mehanizma igrajo Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija in Evropska Komisija (tako imenovana Trojka).

Kot smo videli zgoraj, je taktika dovolj enostavna in tudi enostavno prepoznavna. Neoliberalno politiko lahko, če še enkrat napotimo na Harveya, prepoznamo po tem, da daje prednost stabilnosti financ in finančnim tokovom kot blaginji ljudi. Neoliberalna »država običajno proizvaja zakonodajo in regulativne okvire, ki služijo interesom korporacij […]. V mnogih primerih javno-zasebnih partnerstev, zlasti na občinski ravni, država prevzema večino tveganja, zasebni sektor pa si prisvoji večino dobičkov. Če ne gre drugače, se neoliberalna država zateče tudi k prisilni zakonodaji in policijskim taktikam (prav tam, 103)«. Posledica je podrejanje človekovih pravic in demontaža demokratičnih standardov. Film Catastroika, še en sijajen vir za razumevanje realnosti neoliberalizma, pokaže, da je vselej potreben nekakšen parlamentarni udar. To pomeni, da nekatere ključne odločitve sploh več niso obravnavane v parlamentu, če pa so, so obravnavane po hitrih postopkih, na nočnih sejah in sprejeto je v nasprotju z ustavo. Ko se državljani ovedo novega načina izvajanja oblasti, je prepozno. Na koncu je spremenjena tudi ustava. Naslednja in z vidika razrednega boja ključna zadeva pa je diskreditiranje vseh, ki si drznejo dvomiti v uradno politiko vazalske politične elite ali trojke. Catastroika pokaže tedanjega grškega premiera Evangelosa Venizelosa, ki iz govornice v parlamentu vpije na kritike:

»To je predrznost, to je žalitev! Govorite o državnem udaru samo zato, ker vlada, izglasovana z veliko večino, predlaga da o zakonu glasujete po hitrem postopku. Za to žalitev ustanov se boste morali opravičiti! […] Zagovarjate Grčijo revščine, Grčijo ponižanja, tako počnete vi in vam podobni!«

Podobne retorike je obilo tudi pri nas. Večinoma se naslavlja na sindikate, ki jih je zgodovina postavila na prvo bojno črto ohranjanja blaginje državljanov, enakosti, delavskih pravic in demokracije. Neoliberalci sindikate pozivajo k odgovornosti (odgovornemu upogibanju hrbtenice) in jim hkrati sporočajo, da naše vlade in njenih neoliberalnih ukrepov ne bo nihče rušil. Glas naših sindikatov se baje sliši do Azerbajdžana. Isto se dogaja povsod po Evropi, še posebno v Grčiji, Portugalski, Irski, Italiji, Španiji. Nemara skupna značilnost teh držav je, da so uspele postati še posebno ranljive. Njihove elite so državljanom obljubljale vrhove sveta in vlogo svetilnikov v novem svetovnem redu, pristale pa so med poraženkami, v temi in na dnu. Taiste elite so se v svojem pohlepu bržkone želele priključiti mednarodnim finančnim tokovom (mednarodnemu kapitalskemu razredu), toda dolgovi, ki so jih pri tem proizvedle in njihovo nerazumevanje stvari, so države pahnili v klešče zgoraj orisanih taktik močnejših mednarodnih finančnih institucij.

Tem državam se danes dogaja enako, kot se je New Yorku v sedemdesetih letih XX. stoletja. Izvoljene vlade so ponekod nadomestile tehnične, tiste, ki so ostale pa se obnašajo enako kot tehnične, kar pomeni, da ne zastopajo interesov ljudi, temveč interese upnikov oziroma finančnih institucij. Na lokalnih političnih prizoriščih se je do neke mere še dovoljeno igrati demokracijo, toda ko postanejo zadeve resne, vzamejo stvari v roke strokovnjaki (finančniki, ekonomisti, bankirji), ki se lahko izkažejo z dolgoletnim stažem v omenjenih mednarodnih finančnih institucijah ali pa so z njimi povezani (Grčija, Italija). To spremlja, podobno kot v New Yorku, oblikovanje potrošniške ideologije; pri nas, denimo, smo dobili slogan I Slovenia in neoliberalizacijo kulture v podobi delirične evropske kulture prestolnice, ki jo poganja fantazma ne vem kakšne energije. Finančne elite med tem razprodajo vlečne konje nekdanje zgodbe o uspehu, napadajo sindikate in strahotno poglabljajo razlike v družbi.