S čim svečeniki opravičujejo nujnost svojih podjetij za prodajanje megle? Vsak s svojim poznavanjem in doumevanjem tega, kar naj bi se skrivalo za kopreno smrti. Od v meglo zavitih pradavnih začetkov so spacali skupaj nepregledno množico različic in jih bodo pacali še globoko v prihodnost, zakrito z meglo. Vsaka od njih naj bi bila edina pravilna, ponavadi so tudi dokaj natančne in pogosto so tako obupno zapletene, da se človeku zamegli pred očmi.

Ti možaki (gospe so v tem poslu običajno bolj redke in se držijo ob strani) redno razpisujejo potopisna predavanja o posmrtnih destinacijah in aranžmajih, ki naj bi nam bili na voljo oz. se jim nikakor ne moremo izogniti. Ker nam izleta v te kraje nikakor ne morejo zaračunati med potovanjem ali po njem, nam zaračunajo vse ostalo, torej predstavitve in priprave. No, tudi potovanje zaračunajo – našim svojcem, in to kljub temu, da mi po smrti brez vsakega dvoma potujemo zastonj.

Nakup tozadevne megle je razmeroma drag. Zakaj jo kljub temu množično kupujemo; ta megla nam vendar otežuje pogled na življenje? Ali pa nam ga nemara blaži? …

Odstrimo za trenutek meglo in poglejmo, kaj nam zakriva!

Za začetek predpostavimo, da duša obstaja, da torej po smrti naše samozavedanje ne izgine! Imamo dve možnosti: lahko se kljubovalno usidramo v truplo, s katerim smo se nekoč prestavljali naokoli, lahko pa se lotimo raziskovanja možnosti, ki jih ponuja potovanje brez njega. Večina trupel slejkoprej razpade, tako da nam na dolgi rok ostane le potovanje. Če predpostavimo, da duše ni, je zadeva enaka. Truplo je zgolj skupek vedno bolj smrdečih molekul, ki s tem, kar smo (bili) nima nobene veze. Ne glede na to, ali oseba, ki je bila nekoč 'oblečena' v telo, še obstaja ali ne, odnos živih do njenega trupla nanjo ne more kaj dosti vplivati.

Zakaj torej podjetja za prodajo megle dajejo toliko poudarka na ravnanje s trupli? Gre pač za podjetja, ki služijo z obredjem okoli trupel … Na trupla so navezani živi. Če nanja ostanejo navezani tudi mrtvi, jim naša telovadba okoli njih prav gotovo ni v pomoč pri odvezovanju, razen če zganjamo tak neprijeten cirkus, da jih s tem preženemo. Takšno vedenje pa velja za nespodobno.

Za dušo – torej za bit, ki po smrti še vedno zaznava samo sebe –, lahko spet predpostavimo dve možnosti: da zaznava tudi prostor in čas ali da se znajde v svetu, ki s svetom živih nima dosti skupnih točk. Obe možnosti sta malo verjetni, razen če duša med umiranjem doživi korenito preobrazbo. Če bi bila enaka kot prej, bi namreč morala tudi zaznavati tako kot prej. Duša, ki je sposobna zaznavati prostor in čas, za časa življenja vsekakor ne bi bila tako obupno odvisna od telesovih čutil. In od duše, ki je sposobna zaznavati vzporedno resničnost, bi človek pričakoval, da jo zaznava tudi takrat, ko je še obdana s telesom.

To ni edina zanka, v katero se zapletemo pri razmišljanju o neumrljivih dušah. Še najmanj težav povzroča različica, po kateri naj bi prispele v neko različico večnih lovišč, kjer naj bi potlej tičale na vekov veke howgh. V tem primeru je čudno le, da so te različice zelo različne, tako rekoč neprimerljive, razen glede tega, da se v njih nič ne spreminja in skoraj nič ne dogaja. Le koga lahko tolaži misel, da bo za vse večne čase ujet v nečem tako predvidljivem?

Druga podjetja ponujajo začasne aranžmaje, po katerih naj bi se duša spet utelesila. Število vseh bitij na planetu in prav tako število članov posameznih vrst niha, vrste se razvijajo in cepijo v nove vrste in (vsake toliko množično) izumirajo. Potemtakem mora nihati tudi število duš, sploh če so specializirane za zapolnjevanje teles omejenega števila vrst. A se lahko duša nekdanjega trilobita utelesi v današnjem morskem konjičku? Pa duša homo habilisa v homo sapiensu? In duša vrabca v duši jablane? Če ne, se začasni aranžmaji redno pretvarjajo v trajne …

Po večini različic naj bi bile človeške duše nekaj posebnega. Trenutno živi na svetu več ljudi, kot jih je vseh skupaj živelo kdajkoli prej v naši cca. milijonletni preteklosti. Mnogi med nami s(m)o torej tu prvič. Število ljudi bo v prihodnosti nedvomno krepko padlo, kajti toliko nas planet ne prenese. Mnogi s(m)o torej tu tudi zadnjič. In katere duše se bodo kasneje še lahko vrnile v kakšnega človeka? A smo po smrti vsi kar sprijaznjeni s potekom dogodkov ali skušamo nanj vplivati? A tudi v posmrtnem življenju potekajo vojne? … Le koga lahko tolaži misel, da bo za vse večne čase ujet v nečem tako razburljivem?

Tozadevne pomisleke lahko ublaži zgolj predpostavka, da so duše spremenljive in prilagodljive, da se lahko selijo ne le med vrstami, ampak tudi med planeti in morda vesolji. Potem nam sicer ostane bistroumni nesmisel, da gre za duševni razvoj brez začetka in konca, torej brez osnove in cilja. Odpravimo ga lahko s predpostavko, da imajo tudi duše omejen rok trajanja, da torej na bolj ali manj dolgi rok nastajajo in se razblinjajo. Le tako lahko ima njihov razvoj rdečo nit.

Kakorkoli že, življenje kaže, da duše so spremenljive in prilagodljive, oz. da so takšne naše osebnosti. Kaže tudi, da duhovno vplivamo drug na drugega. Kot snov prehaja iz enega živega bitja v drugo, tudi duhovna tvar prehaja med nami.

Prav tako se izmenjujeta duhovna in telesna tvar. Ko doživimo nekaj prijetnega ali stresnega, se ne spremeni le naša osebnost, ampak tudi delovanje možganov in telesa. Ko naredimo nekaj dobrega za telo in dušo oz. doživimo poškodbo možganov ali telesa, se ne spremeni le njuno delovanje, ampak tudi naša osebnost. Je duša mlade osebe mlada? Je duša mogočne osebe mogočna? Je duša srečne osebe srečna? Je duša shizofrene osebe razcepljena? Je duša dementne osebe pozabljiva? Je duša oglušele osebe gluha? In kaj ostane po smrti v primerih, ko naše (samo)zavedanje odpove že pred njo …

Megleni učitelji zatrjujejo, da vse te izmenjave uravnava zakon karme: kar smo dajali, to dobivamo, kar dajemo, bomo dobivali. Ker tudi slepec vidi, da je zadeva na ravni posameznih življenj izrazito neuravnotežena, zakon karme prodajajo v paketu z reinkarnacijo. Načelo ponovnih utelešanj in načelo popolne izravnave opravičujeta drugo drugega.

Vendar karma hočeš nočeš predpostavlja popolno svobodno voljo, ki je ne omejuje niti genska zasnova telesa, niti izmenjava z okoljem na snovni ravni, niti izmenjava s sobitji na duhovni ravni. Morda je tega zmožna kakšna razsvetljena osebnost, ravnanje domala vseh ostalih živih bitij pa je bolj ali manj pogojeno z okoliščinami. A bo vešča, ki se je ugonobila z brenčanjem okoli žarnice, deležna kozmične kazni za samomor, nagrade za stremenje k svetlobi ali ničesar, ker je počela edino reč, ki jo lahko naredi vešča ponoči v prisotnosti žarnice? A bo nasilnež, ki je gensko nagnjen k nasilju ter je bil v otroštvu deležen kroničnega pomanjkanja ljubezni in surovega ravnanja, deležen kazni za storjeno zlo, nagrade za pretvorbo strahu v pogum ali ničesar, ker je počel edino reč, ki jo lahko počne psihopat v prisotnosti nemočnih žrtev? A bo knjižni molj, ki je bral pozno v noč, deležen kazni, ker si je odškrnil spanec, nagrade za bogatenje duha ali ničesar, ker je počel edino reč, ki jo lahko počne knjižni navdušenec v prisotnosti dobre knjige?

Megleni podjetniki takšne in podobne pomisleke odpravljajo z nedoumljivostjo božje narave in božjih načrtov. Pomislimo: imamo poln planet nadvse raznolikih bitij, ki se neprestano trudijo nekaterim bitjem pomagati in druga ovirati. Skupni seštevek teh trudov je vse med koralno-džungelskim vrvenjem in puščavskim opustošenjem. A lahko rečemo, da ima načrt nekdo, ki bitja iz ene skupine usmerja, da bi preživela, bitja iz druge skupine, da bi pobila bitja iz prve skupine, bitja iz mnogih drugih skupin pa, da pomagajo enim ali drugim ali da se v zadevo sploh ne vtikajo? Ali nekdo, ki pripadnike ene vere usmerja, da bi spreobrnili druge, pripadnike druge, da bi iztrebili pripadnike prve, pripadnike mnogih drugih ločin in skupnosti pa, da pomagajo enim ali drugim ali da se v zadevo sploh ne vtikajo? Toliko o nedoumljivosti božjih načrtov …

Tudi nedoumljivost božje narave se pojasnjuje z nedoumljivostjo božjih načrtov. Bogovi naj bi nas na tak ali drugačen način izdelali (kar je znanost že neovrgljivo ovrgla) in nam pri tem vgradili programsko opremo za razmišljanje o božji naravi in o božjih načrtih, ki pa ni zadosti zmogljiva, da bi nam omogočila karkoli tozadevnega domisliti. Megleniki pravijo, da človeštvo še ni pripravljeno; ko bo prišel čas, pa nam bo naenkrat vse jasno. Jaz pravim, da me to spominja na žužka, ki se zaletava v šipo; razlika je le, da ima žužek pred seboj oviro, za katero ne ve, mi pa nad seboj nimamo ovire, za katero 'vemo'.

Imamo pa oviro, za katero vemo – to so podjetja za prodajanje megle in njihovi zaposleni, ki sebi in svojim ovčicam tu in tam v strahu postavljajo vprašanje: »Kaj bi bilo, če bi ljudje mislili, da bogov ni in da po smrti ni ničesar več?« Mnogi tako mislimo, pa živimo podobno kot tisti, ki mislijo, da bogovi so in da po smrti še nekaj je. Nič posebnega torej ne bi bilo – bil bi svet, v katerem živimo.

Mene bolj zanima, kaj bi bilo, če bi ljudje vedeli, da bogovi so in kateri ter da po smrti še nekaj je in kaj. Kako bi se razvijali, če bi se vsak od nas v vsakem trenutku zavedal, da ga čaka povračilo za vsako dejanje, ki ga je in bo kadarkoli storil? … In kaj bi bilo, če bi ljudje vedeli, da bogov ni in da po smrti ni ničesar več. Kako bi se razvijali kot družba, če bi se vsak od nas v vsakem trenutku zavedal, da je to eno življenje vse, kar ima? …