Izhod iz krize? Mnenja se vselej razlikujejo, a vrnimo se k preprosti in jasni logiki. Verjetno se bo marsikdo strinjal s tem: Če bi se resno hoteli izkopati iz krize, slediti osamosvojitvenemu duhu ter biti na Slovenskem sami svoji gospodarji, bi morali predvsem sodelovati med sabo in delati za neke skupne cilje.

Sliši se preprosto in hkrati tako rekoč nemogoče. Po enaindvajsetih letih, odkar imamo svojo državo, se pojem sodelovanja, ki nekoč davno tega ni bil le cenjena vrednota, ampak v praksi tudi hrbtenica vsakdanjega življenja (in preživetja), uvršča v neke mitske ali pravljične razsežnosti, podobno kot na primer pojem čarovnije. Vedno se bodo sicer našli taki, ki verjamejo v čarovnijo, a vendarle ... to ni nekaj, na kar bi stavili resni ljudje. Poleg tega sodelovanje kot princip, tudi če bi bil realno uresničljiv, sam po sebi ne zagotavlja še ničesar.

Manjka namreč nek pameten in dovolj celovito zastavljen koncept, do katerega pa ne bo prav lahko priti po dveh desetletjih vsesplošne sistemske neorganiziranosti »po domače«, plenjenja vsepovprek, spodkopavanja pomena institucij, zamegljevanja resnice, neslutenega razmaha že sicer tradicionalne folklore skrivanja pred resničnostjo za planke svojih malih miselnih obzorij in seveda načrtnega spodbujanja populističnega instant odnosa do sveta.

K sodelovanju nas, navadne smrtnike, trenutno poziva tudi oblast, nekako v naslednjem stilu: Sodelujmo in prevzemimo nase tako rekoč celotno breme trenutne krize, odpovejmo se pravicam, ki jih večinoma še uživamo iz nekih preteklih časov (ko so po svetu še tacali zmaji in je bila čarovnija nekaj vsakdanjega?) in tako pomagajmo državi, da se restrukturira ter postane ... kaj?

Ja, zanimivo je, da cilj v bistvu ni nikjer posebej naveden ali opisan. Namesto njega nam ponavadi servirajo ultimat, da nas, če ne bomo sodelovali v načrtih, ki so jih pripravili za nas, čaka diktat iz Bruslja in z njim razsulo, kakršnega doživljajo Španija, Portugalska, Italija in celo Grčija. Cilj je torej sprejeti manjše zlo, zato da nas ne doleti večje? Definitivno je to prepoznavna logika, ki ji sledimo že zadnjih dvajset let in nas je pripeljala sem, kjer smo. Že dolgo smo denimo vajeni voliti le še tiste, ki se nam zdijo najmanjše zlo od ponujenih. Včasih sicer na oblast vseeno pridejo tudi tisti drugi, ki jih nismo želeli izvoliti, a to je že zgodba za kdaj drugič.

Morda pa smo vendarle sposobni doseči tudi kaj boljšega. Morda, a v tem primeru bi si morali najprej postaviti drugačne, po kakovosti veliko višje in težje dosegljive cilje in ... ja, sodelovati med seboj, da jih dosežemo.