Prehitra vožnja v Sloveniji ni le splošno družbeno sprejeta, ampak je po ljudskem pravu ustrezna. Vožnja na zgornji meji omejitve je moteča, vožnja, ki je za več kot 10 km/h počasnejša od te omejitve, pa je tako rekoč prekršek. Če bi zanjo predpisali kazen, bi bila nedvomno deležna manjšega neodobravanja kot kazen za prekoračitev. Pospeševanje skozi rumeno ali pravkar rdečo luč je ustrezno, ker veča pretočnost prometa in manjša količino izpuhov, ki nastajajo pri stanju pred rdečo lučjo. Pospeševanje pri prehitevanju v škarje pa tako ali tako rešuje življenja …

Očitno je vožnja nad predpisano najvišjo dovoljeno hitrostjo nekaj, kar Slovenci razumemo kot svojo pravico. Izogibanje miličnikom in merilcem hitrosti je neke vrste šport, ki naredi zadevo še bolj zanimivo in osebno. Ali zmagaš ti ali oni, ne kdo ima prav ter kdo ogroža soljudi in krši zakon. Če zmaga pravica, lahko gremo v boj za tolažilno nagrado – zastaranje plačila. Važno je, da lahko še naprej divjamo. Odvzem vozniškega dovoljenja in vozila? Največji asi se poberejo tudi po večkratni tovrstni poškodbi in se vrnejo v tekmovalno elito. Žrtve prometnih nesreč in skesani povzročitelji pa so tiho …

Razviti svet je dohitela karma. Padel je v krizo, ki je ne bo mogel rešiti z osvajanjem novih ozemelj, kot je reševal krize v preteklosti. Novih ozemelj ni več, zato bo zavzel edino, kar mu je še preostalo – v tretji svet bo spremenil samega sebe. Niti ekonomski niti prirastek narave ne pokrivata več nenaravne potrošnje, k čemur svoje prispeva tudi človeški prirastek. Narava nam sicer ne zaračunava kreditov, a ko bo napočil dan poravnave, bo neprimerno manj nežen od rubežnikov. Prav tako v našem dosegu ni planeta, kamor bi lahko šli po novo nafto (in z njo plastiko), ko nam bo stare zmanjkalo. Globalno segrevanje se pridno ogreva, ker ga še vedno pridno zalagamo z žgalnimi daritvami. Ob tem imamo v Kuri še svoje težave: obupne vladarje in še bolj obupne primerke, ki si želijo to postati; propadanje in uničevanje vseh oblik samopreskrbe ter strm porast nezaupanja v družbo, državo in svet, da o tradicionalnih sosedih sploh ne govorimo. Vsaka od teh reči je vredna in potrebna temeljnega splošnega premisleka, temeljite javne razprave in utemeljenih postopkov reševanja. A te dni v evropski prestolnici kulture o vseh skupaj ni bilo niti pol toliko govora kot o novih merilcih hitrosti, o napravah, ki lovijo kršitelje zakona …

»V priloženi statistiki storjenih prekrškov od vzpostavitve sistema 16. 10. do 21. 10 so s pomočjo novih radarjev redarji zabeležili 15.847 prekoračitev hitrosti,« in sicer do 5 km/h 9.483, od 5-10 3.863, od 10-20 2.978, od 20-30 321, od 30-50 96 in nad 50 km/h 6 prekoračitev. (Vir)

»Pozivamo vas, da se v četrtek, 25. 10. 2012 zvečer odpravite do bližnjega radarja in pod njim prižgete svečko. S tem boste simbolično pokazali, da prižigate svečke umrli svobodi!S tem boste simbolično pokazali, da prižigate svečke umrli svobodi! Ne smemo dovoliti, da nam ukradejo svobodo!« (Vir)

 »Pooblaščenec direktorja za prekrškovni postopek pri mestnem redarstvu Mitja Senekovič je v Radijski tribuni Radia Maribor v ponedeljek pojasnil, da za tiste, ki so hitrost v prvem tednu delovanja sistema prekoračili za 30 kilometrov na uro ali manj, položnic ne bodo izdali.« (Vir)

Ablast je požegnala pravico do sicer kaznive vožnje 30 km/h nad predpisano največjo dovoljeno hitrostjo?

'Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin' je zanimivo, žal pri nas mnogo premalo poznano čtivo. Pri nas je premalo poznana že beseda 'pravica', ki jo večina ljudi razume kot 'privilegij'. Na tak način razumejo tudi samo Konvencijo, namreč kot 'Konvencijo o privilegijih, ki na račun pridnih, pametnih in sposobnih pritičejo lenim, neumnim in nesposobnim'. Res, le zakaj se Slovenci tako ognjevito sklicujejo na pravice predvsem takrat, ko jih kdo zaloti pri nečednih poslih? …

Nekoč so kurili ljudi … Potem so kurili knjige … Danes kurijo radarje …