V državi vladajo izredne razmere. V to bi nas nedvomno radi prepričali vladajoči. Zakaj? Čemu?

Če pogledamo delovanje vlade v tej državi, ugotovimo, da se dogaja zlasti tole. Sprejemajo se zakoni po skrajšanih postopkih, brez razprave in možnosti, da bi se predlogom ugovarjalo, se jih izboljševalo, nadgrajevalo z amandmaji. To bi bil običajni postopek v sistemu parlamentarne demokracije. Danes je treba zlasti ukrepati, saj ni časa za razpravo (in torej za demokracijo?). Izredne razmere so zaradi ekonomske krize, pravijo. Torej so postopki, ki sicer krnijo mehanizme sistema, kjer se o predlogih zakonov razpravlja in se jih korigira, nujni (saj bi drugače zmanjkalo časa in država bi lahko zgrmela v propad)? Vlada se, kot kaže, nadvse trudi za to, da bi državo rešila iz krize in zaradi tega bliskovito sprejema zakone, ne razpravlja, se ne pogaja (socialni partnerji in sindikati, pa tudi manjši preostanek opozicije, ki tu in tam [redko] še kdaj opravi svojo vlogo, so samo nebodigatreba v tem procesu). Učinek takšnega delovanja aktualne vlade je, da se zakoni sprejemajo mimo vseh ugovorov zainteresirane javnosti, med katerimi ni malo strokovnjakov in drugih razmišljujočih ljudi. Včasih se kakšen zakon sprejme, pa čeprav pravniki jasno opozorijo, da je v nasprotju z drugimi zakoni, celo z ustavo. Koalicija ob teh opozorilih sploh ne reagira, opozicija še malo zabevska, nato pa zamiži na eno oko, pa še na drugo, hip za tem pa že spet pridno sodeluje in ustvarja pogoje za to, da je vse, kot mora biti (business as usual). Ob tem se napoveduje še dvig DDV-ja za tiskane medije, zaradi katerih je ogrožena obveščenost javnosti o dogodkih, ki so občega pomena, ogrožena pa so tudi delovna mesta novinarjev (zlasti tistih, ki kritično spremljajo vsakdanje dogajanje v državi – Španija pri tem že kaže zgled: vlada je tam najprej odpustila najboljše novinarje, saj so ti bojda tudi najdražji). Napoveduje se tudi ustanovitev Družbe, ki bo daleč od oči javnosti »skrbela« za javne finance in bo lahko investirala ali pa umikala investicije po svoji volji (investicije bodo kajpak podprte z denarjem državljanov in državljank). Na vseh koncih in krajih se torej kaže omejevanje demokracije oziroma možnosti vpliva ljudstva na delovanje vladajočih in nadzorovanja njihovih potez, ki bi ga lahko vršila javnost. Takšno omejevanje naj bi bilo nujno, če se hočemo izkopati iz krize.

Treba se je nekoliko žrtvovati (zlasti ko gre za temeljne državljanske svoboščine), stisniti zobe, pa bo sčasoma že bolje – to je tisto, v kar bi nas vsekakor rad prepričal J. J. s svojimi podaniki (priskledniki/podrepniki). Kar pa v tej zgodbi štrli ven, je vsaj tole: kako to, da ob vseh ukrepih, ki jih dnevno sprejema vlada, ni nobene spremembe na bolje? In še več, prognoza za prihodnje leto je, da naj bi se kriza samo še poglobila, gospodarstvo pa naj bi dodatno opešalo. Nekaj v vsej zgodbi torej ne štima, saj vlada na široko razglaša, kako je edina pot, po kateri moramo iti, da bomo uspeli priti ven iz krize, ta, ki jo vsiljuje sama, medtem pa uspeha kar ni in ni na vidiku (če seveda uspeh pri tem razumemo kot to, kar naj bi ta pomenil na deklarativni ravni). Ker vlada samo še stopnjuje ukrepe, ki so v nasprotji s postopki demokratičnega odločanja (kolikor je za te nujna pluralnost stališč, pogajanje in konsenzualno odločanje), krizo pa samo še poglabljajo, se sklep vsiljuje kar sam od sebe. Očitno obstaja razlika med tem, kar je namen vlade na deklarativni ravni in njenim dejanskim ciljem. Na deklarativni ravni vlada s svojimi ukrepi namerava rešiti (ekonomsko) krizo in državo pripeljati ven iz recesije. Dejansko pa vlada počne vse za to, da razgradi elemente socialne države in onemogoči državo, v kateri bi bila obča blaginja državljanov in državljank primarni cilj. Sklep, ki se vsiljuje je, da je to očitno postal namen vlade: zdesetkati demokratične mehanizme in postopoma (ali pa niti ne več postopoma) zamenjati en politični sistem z nekim drugim. Prepričevanje ljudi, da vladajo izredne razmere (ki zahtevajo izredne ukrepe) je pri tem nujno, je sredstvo, s katerim vlada sledi svojemu cilju. Postopek je preprost: najprej ustvarijo izjemne razmere (ki v ljudeh vzbujajo občutke strahu, negotovosti in tesnobe), se ponudijo kot edina opcija, ki se je je treba trdno okleniti, če hočemo najti izhod iz tega nemogočega stanja, za dosego tega pa nato počnejo vse tisto, kar jim pač služi za utrditev oblasti. In za to gre oblastnikom v tej državi: trudijo se narediti vse, da bi še utrdili pozicije moči in dokončno izključili državljanke in državljane iz političnega življenja ali prostora, kjer se soodloča o usodi občestva. Aktualni problem je torej ta, da je vlada (zaenkrat) še preveč uspešna v udejanjanju svojih namer (kolikor so te zlasti centralizacija politične moči, zatrtje vsakega predloga alternativnih rešitev in brezpogojno služenju diktatu kapitala).

V nedavnem zapisu je Tomaž Mastnak politično dogajanje v tem prostoru (tj. slovenskem prostoru, pa tudi širše v EU) opisal z izrazom »parlamentarni udar«. Čemur smo priče danes, ni državni udar v klasičnem pomenu. Državni udar se zgodi denimo tedaj, ko vojska zruši demokratično izvoljeno oblast, ukine parlament in prevzame kontrolo nad državnim aparatom. Danes imamo še vedno parlament, v njem so še vedno ljudje, ki so dobili svoje glasove na volitvah, vendar pa so potem, ko so bili izvoljeni, začeli delovati tako, kot da nimajo več nobene dolžnosti do svojih volivk in volivcev. V državnem zboru sedijo ljudje, ki ne delajo več v skupno dobro, ki se niti ne trudijo več, da bi ustvarili takšen vtis. Parlamentarni udar se zgodi, ko se poslanci v parlamentu dokončno odtujijo od ljudstva in delujejo samo še v prid ozkim partikularnim interesom, ki sledijo logiki kapitala in se kompetitivno udejstvujejo na trgu. Zakonodajna oblast je s parlamentarnim udarom uzurpirana, ukradena ljudstvu, saj so se izvoljeni predstavniki le-tega prodali najboljšemu ponudniku.

Vladnemu vsiljevanju izrednih razmer se je torej treba upreti. Treba je ustvariti nove razmere, v katerih se bo izvajala politika soodločanja, sodelovanja in medsebojne pomoči. Upirati se je treba z neposlušnostjo, nepokornostjo. Vse pa se začne z deklaracijo enakosti. Treba je ustvarjati deklaracije enakosti in vztrajati v njej. Kot je zapisal Alain Badiou v svojem komentarju k Rancièrju: »Tisto, kar imamo in kar moramo organizirati so učinki deklaracije egalitarnosti, ne pa sredstva s katerimi naj bi sledili enakosti kot cilju.« (Jacques Rancière's Lessons: Knowledge and Power after the Storm) Poudarek Badiouja in Rancièrja je namreč tale: enakost je vselej deklaracija, razglasitev enakosti (in je kot takšna pogoj vsake politike kot boja za obče dobro) in vztrajanje v njej, v učinkih, ki jih ta sproži.

Deklaracija egalitarnosti je to, kar Badiou imenuje la rupture. Ta je kreativno delovanje, ustvarjanje novega tipa občestva, občestva singularnosti ali mnoštva (razlik). Šele takšno občestvo bo egalitarno, v njem bodo singularnosti posameznikov in posameznic do konca razvite (singularnost kajpada ni isto kot »vsestransko razvita osebnost«, saj slednja zastopa bolj ali manj predvidljiv način, kako biti nekoliko drugačen od drugih, medtem ko je singularnost v procesu iznajdevanja sebe, torej zastopa odprtost [identitete]). Začetek je v Ideji, v produkciji idej. Badiou v Komunistični hipotezi: »Moramo si drzniti imeti idejo. Velikopotezno idejo. Prepričati moramo sebe, da v tem, da imamo velikopotezne ideje, ni nič nezaslišanega ali celo kriminalnega. Svet globalnega in arogantnega kapitalizma, v katerem živimo, nas vrača v čas okrog leta 1840 in rojstvo kapitalizma. Imperativ tega, kot ga je formuliral Guizot, je bil: 'Postani bogat!' To lahko prevedemo v: 'Živi brez ideje!' Reči pa moramo: ni mogoče živeti brez ideje. Reči moramo: 'Imejte pogum podpreti idejo, to pa je lahko samo ideja komunizma v njenem generičnem smislu.' /…/ Naj vam povem kot filozof, da moramo živeti z neko idejo in da se tisto, kar si zasluži ime resnične politike, začne s takšnim prepričanjem.«

Takšna velikopotezna ideja, ki je lahko resnična alternativa sedanjim temnim časom, je torej ideja egalitarne družbe, v kateri bodo ustvarjeni pogoji za svobodno delo posameznikov in posameznic in za pravičnejše medsebojne odnose. Ideja družbe, v kateri skrb za obče dobro ne bo nekaj zasmehovanega in teptanega s strani privilegiranih elitnežev, ki si danes polnijo lastne žepe, medtem ko gre večini ljudi vedno slabše. V egalitarni skupnosti bo nedopustno, da bi družine vedno bolj tonile v revščino, otroci v njih pa bi bili brez prave perspektive (danes še zdaleč ne živimo v takšni skupnosti, saj takšne družine obstajajo, ob tem pa se lepo rejeni minister, čigar politične odločitve so pomembno prispevale k takšnemu stanju, javno spakuje in daje cinične opazke, in – kar je vrhunec nedopustnega – ostaja minister). V takšni skupnosti besede 'upanje' ne bodo več izrekali obupani ljudje, ki v resnici več ne verjamejo v kakršnokoli spremembo na bolje, ampak bo ta beseda označevala neko skupno prizadevanje – in bo to že pomenilo takšno spremembo.

Morda je torej pogum v današnjem času pomemben še bolj kot kadarkoli prej: ko bo dovolj ljudi dokončno začelo utelešati pogum namesto poslušnosti ideološkim nagovorom, bodo morali arogantni zastopniki oblasti, kakršnih je danes vse preveč, dokončno spakirati prtljago, politika, ki jo zastopajo, pa bo za vedno odšla na smetišče zgodovine.