JK je torej pokazal, da ima vsak človek kot končno bitje dostop do neskončnega, da ni zaprt v končni svet, kot je zaprta veverica, ki jo imamo v kletki. Verski pouk v slovenskih šolah bi zato nujno odprl vrata za povsem nov veter, kajti dostop do neskončnega pomeni, da se človek bistveno spremeni, s tem pa kot konkretno bitje ponudi drugim ljudem povsem novo možnost življenja, novo obliko subjektivacije v svetu, ki se zaradi njega preprosto mora spremeniti.

Pri verskem pouku bi se zato učili tudi o emancipaciji ljudi, o možnostih za ustvarjanje novih oblik subjektivnosti. Zlasti otroci bi spoznavali, da ni treba biti vse življenje enak in da ni treba ubogati ali sprejeti vsega, kar rečejo odrasli, saj bi se učili kritično oziroma dialektično misliti.

Predvsem bi se naučili, da je dialektična misel imanentna realnosti, da je torej sam svet dialektičen in ujet v dialektične procese, ki si jih niso izmislili šele ljudje; svet ni statičen in tak niti ne more biti. Ljudje imajo dostop do neskončnega, kar pomeni, da je končni svet odprt do neskončnega, le da naši predniki tega dolgo niso vedeli. Zahvaljujoč Jezusu to vemo.

Zahvaljujoč njemu vemo še nekaj drugega. Človeška bitja ne živijo v končnem svetu in niso ujeta vanj, tako kot so ujeti in vklenjeni ljudje v Platonovi votlini. Niso, kajti svet je odprt, čeprav je končen, odprt pa je natanko do neskončnosti, ki ni tam zunaj, ampak je v samem svetu. Ta je torej odprt do samega sebe, kar pomeni, da se lahko ljudje v njem povsem preobrazijo, to pa naredijo v odnosu do neskončnosti.

Torej ciniki nimajo prav, ko trdijo da se človek ne more spremeniti, da je njegova narava določena – na primer z geni. V resnici ravno ni določena in ni določljiva – zaradi neskončnosti. Človek se zato nujno spreminja, saj ga ne moremo skrčiti na gene, in lahko misli popolnoma nove oblike subjektivnosti, nove oblike človeških bitij in njihovih eksistenc.

Seveda pa zgodbe s tem še zdaleč ni konec. Če se lahko spremeni posameznik, se lahko tudi občestvo. Zopet smo pri zamisli o skupnem življenju v ljubezni in svetem duhu ali komunizmu. Nove oblike skupnega življenja so vsekakor možne. Torej ni res, da lahko živimo samo znotraj kapitalizma, kot trdijo mnogi. Kapitalizem preprosto ne more biti končna oblika skupnega življenja ljudi. In egocentrični potrošniki ne morejo biti končna in najboljša oblika subjektivacije.

Zelo pomembno spoznanje je, da novega človeka in novega sveta ne ustvarimo iz obstoječih potencialnih možnosti. Ne, novo lahko nastane le tako, da se človek odpre neskončnemu in ustvari nove možnosti, iz katerih lahko nastane novo konkretno življenje. To zlasti pomeni, da človek ustvarja samega sebe – ne ustvarjajo ga drugi ljudje.

Govorimo o delu, o zelo konkretnem delu na tem svetu. Ne govorimo le o učenju in akademskem razmišljanju, temveč govorimo o konkretnih preobrazbah, ki jih lahko prinese oziroma zagotovi le delo. V tej perspektivi je vredno znova premisliti, kar najdemo v Jobovi knjigi: Mar ni človek najemnik na zemlji in njegovi dnevi niso dninarjevi dnevi? (Job 7,1)

In zato moramo še enkrat premisliti, kaj pomeni v naših življenjih, da se tako pogosto trmasto podrejamo avtoritetam in se skušamo držati postave, nimamo pa vere. Ali kot je zapisal sveti Pavel v pismu Rimljanom: Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave. (Rim 3,28)

Vera je torej pomembnejša kot oklepanje postave, ki se bo tako ali tako prej ali slej spremenila – še vselej se je. A nikakor ne smemo pozabiti na najvišjo postavo, ki pa je nenavadna. Pavel: Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo. (Rim 7,22)

Znotraj sebe človek ne odkrije lastne postave, temveč božjo, kar je zelo pomembno. Ali drugače: ko človek spoznava samega sebe, kot so predlagali Stari, spoznava tudi boga in božjo postavo. In kakšna je božja postava, s katero z veseljem soglašam? To je postava, da se kot končno človeško bitje podredim ali odprem odpiranju odprtega, ne pa nekakšnim lastnim interesom, intimnim željam in ali posebnim potrebam. Jezus je namreč dokazal, da je možno posredovanje med našim končnim svetom, našo končno identiteto in neskončnim. Njegov dokaz je neizpodbiten in je onkraj vsakega razumnega dvoma. Torej se vsak človek lahko podredi najvišji postavi, ki od njega terja natanko tako posredovanje.

V orisani perspektivi bi se v verskih šolah lotili tudi spoznanja, ki je zapisano v Jobovi knjigi: temveč je človek rojen za trpljenje in tisti, ki jih čaka strela, letajo visoko. (Job 5,7)

Človek je rojen za trpljenje in prav gotovo je bistveni del trpljenja ta, da mora biti odprt do neskončnega, saj preprosto nima nobene druge možnosti na tem svetu. Največji vir človekovega trpljenja je brezbrižno prepričanje, da nekaj objektivno ni mogoče, kajti lahko se izkaže, da se povsem moti, saj je svet nujno odprt do neskončne kreativne sile, ki jo imenujemo bog.

Prav zato ne moremo sprejeti psihološke ali biološke razlage, ki pravi, da je vsak človek rojen z določenimi potenciali ali sposobnostmi, ki jih lahko v življenju realizira. Tako razmišljanje je klasično, grško: v svetu obstajajo potenciali, ki jih lahko realiziramo, nihče ne more realizirati vseh, saj to lahko naredijo zgolj bogovi.

Vera pravi nekaj povsem drugega: človek kot subjekt vere lahko zaradi odpiranja odpiranju in neskončnemu ustvari povsem nove možnosti, potenciale, ki jih bo šele mogoče realizirati, lahko ustvari nov pogled na svet, ki bo omogočil videti nekaj, česar prej preprosto ni bilo. Na mestu nemogočega torej nenadoma nastane nova možnost, kot pravi Badiou. In ta nova možnost je natanko možnost novega življenja. Kapitalizem tega ne zmore in nikoli ne bo zmogel, zato ga je treba spremeniti oziroma pospremiti na smetišče zgodovine.

Verski pouk nujno vodi k preseganju kapitalističnega načina življenja, zato je tak pouk revolucionaren.