Hotel Marigold (The Best Exotic Marigold Hotel, John Madden, 2011)

Hotel še ni čisto dokončan in pravzaprav sploh ne deluje, čeprav ga turistične agencije na veliko oglašujejo, toda na koncu bo vse v redu, kajti zadeva je čisto logična: dokler nismo na koncu, še ne more biti vse v redu. In ko bomo na koncu, bo sicer vse v redu, toda takrat bo že nekoliko pozno.

Tako veselega, lepega in optimističnega filma, ki ne bi bil obenem tudi patetičen, poenostavljen ali pridigarski, zlepa ni mogoče videti. To je čista radost življenja v najboljšem pomenu besede. Judi Dench, ki bo ravnokar stara osemdeset let, je v njem bolj mladostna, sveža in optimistična kot večina današnjih trikrat mlajših žensk. In tudi vsi drugi nastopajo v filmu v mladostnem sijaju, ki daleč presega današnje simulirane oblike mladosti, votle forme brez vsake vsebine, ki se rolajo po kapitalističnih trgih in prispevajo k spektaklom kot prevladujočemu načinu današnjih medsebojnih odnosov med ljudmi.

Zgodba je zares izvrstna. Skupina britanskih upokojenih turistov se po naključju sreča na letalu, ki leti v Indijo, v eksotični kraj Jaipur z zelo nenavadnim hotelom Marigold, v katerem se nameravajo nastaniti za nekaj časa, pri čemer ima vsak svoje razloge za potovanje in seveda tudi svoja pričakovanja. In potovanje je zares enkratno, o čemer se kmalu prepričajo, le da je ta neponovljivost povsem drugačna, kot so morda pričakovali.

Ko pridejo do hotela, je ta pravzaprav v razsutem stanju, sobe so brez vrat, telefoni ne delujejo, prah je vsepovsod, zato ga morajo šele nekako usposobiti za obratovanje. A natanko v tem je vir vsega dobrega, lepega in resničnega.

Nič ni tako, kot bi moralo biti ali kot so turisti upali, da bo, a je vse natanko na svojem mestu in je tako, kot je prav. In turisti se pričnejo spreminjati skupaj z na novo delujočim hotelom, kajti vsakdo pripoveduje svojo zgodbo, ki sega daleč nazaj, v preteklost. A to ni psihoanalitična seansa na prvo žogo, saj je mnogo več. Je filozofsko odpotovanje, ki vsakomur pomaga na novo napisati nekatera poglavja svojega življenja, gledalci pa smo priča nečemu, kar je mnogo več kot nekakšna privlačna, eksotična Indija, v kateri naj bi uživali vsega siti utrujeni Zahodni turisti.

Življenje namreč ni pravica, kot verjamejo Zahodnjaki, ampak je privilegij, kot trdijo Indijci. Tako je izhodišče, ki ga slišimo v filmu, vse drugo so zgolj detajli.

Ko se vsakdo počasi začne zavedati, kaj pomeni življenje kot privilegij, dobiva film razsežnosti, zaradi katerih bi ga lahko gledali še in še. Prepletanje starosti, modrosti in sposobnosti za nov začetek je tako dobro in prepričljivo, da smo vzhičeni in čutimo, kako se tudi v nas prebuja neznana sila, življenjska moč, s katero je mogoče premagati tudi take ovire, za katere morda verjamemo, da jih nikakor ni mogoče.

In ovire je v življenju vsekakor treba premagovati. Tudi v prenesenem pomenu, kajti danes živimo v svetu, v katerem vse bolj prevladuje jezik globalnega kapitalizma. Ko ga sprejemamo, se besednjak širi na vsa področja naših življenj, zato se vse bolj vedemo, kot da je tudi življenje biznis, ki potrebuje menedžerje.

Film Hotel Marigold ne govori jezika biznisa. Njegov jezik je onkraj kapitalističnega žargona, zato je tudi tako produktiven. Noče biti všečen, a ga imamo prav zato še raje. Zastopa namreč neko zamisel, ki je zelo dobra.

Zamisel ni konservativna, kar je zelo pomembno, kajti v današnjem svetu vse bolj prevladuje konservativna politična in ekonomska misel, da je prihodnost sveta le še več istega. Obenem je tudi zamisel, da je svet tak, kakršen je, in da bo tudi v prihodnosti tak, kakršen je, le da bo zaradi gospodarske rasti, na katero seveda prisegajo vsi po vrsti, v njem vsega še veliko več.

V takem svetu je naloga biznisa zgolj ta, da se širi ter povečuje proizvodnjo dobrin in vsega drugega, kajti v svetu globalnega kapitalizma življenje ni privilegij, temveč je pravica, kar obenem pomeni tudi pravico potrošnikov do brezmejnega izbiranje dobrin.

Tak svet nima prihodnosti, kajti pomeni le nadaljevanje in širjenje istega, medtem ko prihodnost pomeni nekaj drugačnega, novega, različnega.

Novo, različno ni različica obstoječega in ni realizacija potencialnih možnosti, temveč je nova možnost, ki jo bo šele mogoče realizirati, zato govorimo o prihodnosti. Naloga filozofije je natanko kreiranje takih možnosti, zato z užitkom gledamo film, ki se spretno ogne klišejem o vzhodnjaških modrostih, nirvanah in poduhovljenih ljudeh, obenem pa že oblikuje nekaj novega.

Oblikovanje nečesa novega je cilj filma, o katerem teče beseda. Pri tem je pomembno, da so vsi protagonisti v letih, v katerih ljudje navadno le še vdano čakajo na konec oziroma na smrt, češ da nimajo več volje, energije, moči, da bi začeli s čim novim. V tem filmu je povsem drugače: film afirmira univerzalno možnost novega, ki ni vezana na starost ali kraj, kjer človek živi.

Novo, o katerem govori film, ni nadaljevanje starega. Pomeni prekinitev, raztrganje starega, prelom z njim. Film zato pričuje za dialektiko sveta, ne za njegovo čim natančnejše opisovanje. Je del umetnosti, ki ni pozitivistična znanost, zato ne govori o objektivnosti sveta, temveč ustvarja novo natanko zato, ker ga domnevna objektivnost niti ne zanima.

Znanost je v našem vsakdanjem svetu še vedno vulgarna, saj hoče za vsako ceno določiti objektivnost sveta. Umetnost je drugačna, zato je kreativna in odpira svet, kar pomeni, da ima ta zaradi nje prihodnost. Ustvarja možnosti novega, drugačnega sveta, ki ni fiktivna, temveč je zelo otipljiva in realna, kot je otipljivo in realno to, kar vidimo v tem prečudovitem filmu, o katerem sem na kratko spregovoril.