Nikakršnega smisla nima ugotavljanje, ali EU zasluži Nobelovo nagrado za mir, ki jo je ravnokar prejela, ali ne. Obstajajo namreč 'argumenti' v prid nagrade in resni argumenti zoper njo. Ljudje se bodo razdelili v dva tabora, tako kot po navadi, in modrovali. Nas zanima nekaj povsem drugega.

Nagrada za prizadevanja za mir v svetu je pred tremi leti pristala tudi v rokah ameriškega predsednika Obame, kar je na primer absurd brez primere, potrjuje pa domnevo, da je očitno močno prepletena z zamislijo, o kateri je spregovoril v sedaj že kultni knjigi z naslovom Democracy Incorporated Sheldon S. Wolin. Takole je dejal: V ZDA obstajajo tendence k razvijanju edinstvenega političnega sistema, ki ga imenujemo 'obrnjeni totalitarizem' (inverted totalitarianism). In kaj je to?

Obrnjeni totalitarizem ni nič drugega kot organsko povezovanje oziroma združevanje državne in korporativne moči v eno samo moč; države zato na primer rešujejo banke in korporacije, te pa financirajo državo.

Letos nagrade za enaka prizadevanja ni mogla dobiti EU, saj ni živo bitje. Za mir se lahko trudijo zgolj ljudje, kar pomeni, da so jo dobili tisti politiki, ki so v samem vrhu EU in so se v preteklosti domnevno trudili za mir v svetu. Ali pa se trudijo za 'obrnjeni totalitarizem'? In kdo sploh je tam?

V samem vrhu EU so politiki, ki že nekaj časa močno podpirajo zlasti (korporativni) neoliberalizem, saj trdno verjamejo, da morajo vzeti ljudem vse, kar imajo, da bi reševali banke in kapitalizem. Je to prizadevanje za mir v svetu? Prav v tem trenutku potekajo ne le demonstracije v Grčiji, Španiji, Italiji in drugje, ker ljudje nimajo dela in mnogi celo nimajo hrane, temveč se dogaja tudi to, da milijoni ljudi dobesedno propadajo pri živih telesih, duševno trpijo in nekateri zares umirajo, ker kratko malo nimajo sredstev za preživetje.

Se tukaj in sedaj povečuje mir, so ljudje zaradi prizadevanja politikov z vrha EU kaj bolj mirni, pomirjeni, zadovoljni in celo srečni? So dobre volje, ker so dobri potrošniki in ni vojne, kakršna na primer poteka v Iraku ali Afganistanu, ki jo EU podpira, mirno sledeč ameriškemu velikemu bratu? Prosim?

Ko odhajajo slovenski in drugi evropski vojaki v porušeni Irak in uničeni Afganistan, odhajajo kot zvesti sodelavci NATA, tam pa seveda vzdržujejo mir, čeprav že leta dolgo divja vojna, umrlo pa je tudi na milijone ljudi. Položaj je zares nenavaden: ljudje v Evropi histerično zategujejo pas in mnogi dobesedno stradajo, izvažajo z ZDA demokracijo in mir v Azijo, milijoni so brez dela in brez perspektiv, politiki pa dobijo Nobelovo nagrado za mir, ki je nekoč pregovorno veljal za Bosno, ko pa je tam divjala vojna, taisti evropski politiki niso mignili niti s prstom, da bi jo preprečili.

Panos Skourletis, grški predstavnik stranke Syriza, je pred nekaj dnevi ponovil zapisano. Rekel je, da nikakor ne bi smeli spregledati, da na tleh EU prav sedaj poteka vojna, le da je ni nihče uradno razglasil. Milijoni so prisiljeni živeti vse bolj bedno življenje, ker se morajo nenehno odpovedovati dobrinam, obenem pa verjeti politikom, da bo zaradi reševanja bank njihovo življenje nekoč boljše. Na ulicah Aten, Madrida, Londona, Pariza, Rima, Lizbone in drugje občasno potekajo siloviti spopadi med demonstranti in policijo, spopadov pa bo še več, kajti nezaposlenim in nezadovoljnim mladim se bo pridružilo še veliko več lačnih in sestradanih ljudi brez služb in brez prihodnosti. In vse to so učinki dolgoletnega prizadevanja za mir?

Številni ljudje so že nekaj časa močno jezni na politike, bankirje, menedžerje in na sam kapitalizem, jeze pa bo še veliko več. Imajo namreč vse manj pravic, vse bolj so podrejeni logiki kapitala, demokracije ja zato vse manj, pravičnost je le še okrasek kakega političnega govora, politiki pa od državljanov pričakujejo, da bodo zlasti tiho. Ali kot je dejal oni dan JJ: kdor je danes proti ukrepom slovenske vlade, ruši stabilnost družbenega življenja.

Res je ravno nasprotno, saj nismo neuki beboti. Stabilnost družbenega življenja ruši sam kapitalizem, ki ga JJ in drugi politiki rešujejo, namesto da bi se spraševali, kaj je z njim narobe. Če ga bodo rešili, bo kajpak še naprej mirno rušil stabilnost družbenega življenja, kot jo ruši že nekaj stoletij, o čemer priča zgodovina vojn, revolucij in kapitalističnih kriz, depresij in vsega drugega, kar lahko proizvede rušilni kapitalizem.

In potem Jose Manuel Barroso hladnokrvno reče, da je EU nekaj dragocenega in žlahtnega (precious); dobra ni le za Evropejce, temveč kar za ves svet, še dodaja. Se gospod norčuje iz nas? Ne, nikakor ne.

Gospod verjetno iskreno in celo upravičeno verjame, da je EU nekaj dragocenega, saj tudi je – zanj in za peščico njemu podobnih. Zanje je celo več kot dragocenost, je pravi raj na Zemlji, saj imajo politiki v vrhu EU deset tisoč evrov in več mesečne plače, privilegije in vse drugo, kar sodi zraven. Njim res ni hudega.

Kako pa je z vsemi drugimi ljudmi? Slabo, zelo slabo. In še veliko slabše bo, kajti obrnjeni totalitarizem je natanko to – totalitarizem. Korporacije in države namreč gradijo sistem, v katerem bodo ljudje popolnoma podrejeni logiki kapitala, obenem pa bodo morali biti še srečni. Obeta se nam totalna oblika kapitalizma s prijaznim obrazom, kakršen nastaja zadnjih nekaj desetletij.

Zakaj bo v tako prijaznem totalnem svetu ljudem slabo? Ker bo Kapital, v navezavi z znanostjo in novimi tehnologijami, delal z njimi, kar bo hotel, njegovo delovanje pa bo znanstveno pokrito in upravičeno. Ljudje bodo imeli zato na voljo vse dobrine in bodo lahko svobodno izbirali med njimi. Skrčili se bodo na simulirane oblike ljudi, za katere bo narejen ves svet.