Walter Benjamin je nekoč dejal, da moramo biti zelo pozorni na vsakdanje dogajanje, kajti zgodovina nas uči, da se dogajajo revolucije, dogaja pa se tudi to, kar ponazarja fašizem. Še več, pravi Benjamin, čisto lahko se zgodi, da dobimo namesto revolucije fašizem.

Natanko na to je opozarjal tudi Wilhelm Reich v knjigi z naslovom Množična psihologija fašizma. Kaj se torej dogaja danes?

Dogaja se nekaj, kar nenehno uhaja zdravi pameti. Ta naivno verjame, da se ne bo zgodilo nič posebnega, da se bo življenje leno nadaljevalo v ustaljenih tirih. Velik del časa je sicer res tako, toda obstajajo trenutki, ko je zelo pomembno biti pozoren na dogajanje, saj se lahko zgodi revolucija, če pa jo zamudimo, se čisto lahko pojavi fašizem. Tak je bil Benjaminov poudarek.

Njegov poudarek je predvsem lekcija, ki jo lahko danes koristno uporabimo, kajti vse več je dejavnikov, ki dokazujejo, da se s svetom dogaja nekaj dramatičnega.

Morda je za posameznika ena najbolj šokantnih izkušenj v življenju tista, ko spozna, da ni tako zelo toleranten in solidaren z drugimi ljudmi, zlasti s trpečimi, kot verjame. Spontana drža velikega števila ljudi je, da so tolerantni, strpni, demokratični, odprti do drugih ljudi. Psihoanaliza nas uči, da bi morali biti veliko bolj zadržani in previdnejši, preden trdimo zase kaj podobnega.

Dobro znano je, da je Freud proti koncu življenja spregovoril o prihodnosti neke iluzije. Manj znano pa je, da je bil zelo pesimističen, kajti spoznaval je, da niso netolerantni le nekateri ljudje, za katere se že tradicionalno verjame, da so taki (na primer manj razviti in bolj barbarski vzhodnjaki ali južnjaki), temveč so netolerantni tudi ljudje, za katere drugi verjamejo, da taki tako rekoč sploh ne morejo biti.

Zakaj je bil Freud pesimističen? Ker je spoznaval, da je že struktura vsakega ega taka, da je v njej mogoče prepoznavati sledi paranoidnosti. Oklepanje ega vselej nujno pomeni tudi tveganje, da postane človek paranoiden.

Danes je zadeva slabša, kot je bila v Freudovih časih, kajti globalni neoliberalni svet je brez meja. To seveda pomeni, da so tudi subjektivnosti ljudi, njihove subjektivne ekonomije, vse bolj ujete v logiko brezmejnosti – na primer v logiko brezmejnega uživanja. V vsakdanjem svetu to pomeni, da so ljudje vse bolj džankiji, odvisni od obljubljenega uživanja, ki ga obljubljajo čisto vse dobrine in celo storitve – zdi se, da lahko človek najde užitek v čisto vsem, kar dela ali bi lahko delal.

V orisani perspektivi je popolnoma jasno, da ljudje potrebujemo vrednote in standarde civiliziranega in kultiviranega življenja. Vendar ni jasno, na katere vrednote pri tem sploh mislimo. To je odločilno.

Ne zadošča namreč razmišljanje, da ima vsakdo pravico do drugačnosti, dokler ta ne ogroža nikogar. Hitler je seveda takoj izključen. Kaj pa drugi, potencialni Hitlerji? Zadeva nikakor in preprosta.

Leni Riefenstahl je v filmu o zmagoslavju volje (Triumph des Willens, 1935) pokazala navidezno povsem nedolžne in zelo sprejemljive podobe družbenega življenja z ljubljenim voditeljem v ospredju, seveda. V tistem trenutku, ko je film nastajal, verjetno ni bilo prav veliko ljudi, ki bi se jim zdeli prizori kakorkoli sporni. Ljudje so bili združeni v celoto in so bili zmagoslavni, sistem družbenega življenja pa je deloval, kot je treba. Kje je tu problem?

Politiki tudi danes govorijo o potrebi po združevanju Slovencev, o poenotenju, o premagovanju razklanosti. In zopet ni videti nobenega problema. Toda ne smemo biti slepi.

Če nismo slepi, vidimo. In kaj danes vidimo?

Vidimo predvsem to, kar imenuje Sheldon Wolin managed democracy. To je posebna oblika sodobne demokracije, saj z njo upravljajo po načelih biznisa in nove duhovnosti. Kdo upravlja? Velike korporacije, neposredno povezane z religioznim fundamentalizmom in državnimi strukturami. Načela biznisa in nova duhovnost gredo zato z roko v roki in se dopolnjujejo.

Primer. V Sloveniji nenehno poslušamo predstavnike oblasti, da moramo ubogati mednarodne korporacije, saj bo drugače še slabše. Njihova retorika združuje vse: verski fundamentalizem (bodite pozorni, kako veder postane JJ, ko stoji ob kakem človeku z velikim križem v roki ali na prsih), državno moč, korporativistično razmišljanje.

V igri pa ni le vodena in menedžersko upravljana demokracija, temveč še nekaj večjega. V igri je oblikovanje novega človeka, nove identitete potrošnika.

Nova identiteta je neposredni izraz zmagoslavja volje, predstavlja pa nujni delček znotraj tega, kar je imenoval Edward Corwin (1947) funkcionalna totaliteta (cit. po Sheldon Wolin, Democracy Incorporated, 2010, str. 16).  Funkcionalna totaliteta je danes izraz za zmagoslavje biznisa, ki ni in ne more biti družbeno oziroma socialno odgovoren.

Seveda ni in ne more biti, saj je izraz neosebne mašine, ki jo imenujemo kapitalizem. Družbeno in socialno zato počasi izginja, nadomešča ga virtualno, kibernetično, spektakelsko in totalitarno.

Toda zdaleč najpomembnejše je tole. V avtoritarnih in totalitarnih režimih iz preteklosti so bili v ospredju vselej posamezniki, osebnosti, ki so se kovali v nebo in so jih kovali v nebo. Kult osebnosti je bil zelo značilen za take sisteme.

Danes je povsem drugače. Nove oblike totalitarnih sistemov nimajo tako rekoč nobene resne zveze s kultom osebnosti, saj so voditelji kot osebnosti šele proizvod samega sistema, kot poudarja Wolin v svoji knjigi.

JJ se na primer Slovencem in Slovenkam prikazuje skoraj kot podložnik, poštar, sel, ki skuša pridno skrbeti za Kapital in izvajati vse, kar mu naloži, prek njega pa seveda nalaga še državljanom. Vodja v tem primeru ni arhitekt novega sistema, novega sveta ali novega človeka, temveč je izdelek, produkt novega sistema.

Novi sistem pravzaprav voditeljev ne potrebuje prav veliko. Potrebuje jih kot sle, poštarje, ki so seveda zamenljivi. Nobenega kulta osebnosti zato ni, osebnosti so pogrešljive kot lanski sneg. Znotraj sistema se zadeve povezujejo tako, da nimajo voditelji tako rekoč nobene posebne vloge. So res zgolj izdelki, kakršne sistem potrebuje za brezhibno delovanje.

Kaj se v takem sistemu povezuje? Danes se zlasti povezuje religija za biznismene in menedžment za zastopnike religije. Prvi molijo, drugi se učijo borznih trikov. Zakaj se vse to povezuje? Da bi čisto vsi znotraj sistema (posamezniki, družine, občestva, družbe) prispevali k delovanju sistema.

Posamezniki morajo biti zato fit, družine morajo biti harmonične, občestva morajo biti demokratična, družbe morajo biti odprte in multikulturne. Ljudje zato že zjutraj telovadijo pred zasloni, pred sestanki molijo, ko sprejemajo pomembne odločitve, se posvetujejo z vrači in pisci horoskopov, zvečer gredo k polagalcu rok, vmes pa se prilagajajo življenju v družini kot osnovni družbeni celici pa tudi siceršnjemu kulturnemu in družbenemu življenju, zato se udeležujejo še spektaklov, okroglih miz in tudi nasploh nenehno demokratično izražajo mnenja.

Sistem se torej hrani z voljo ljudi od spodaj, zato ni nobenih hierarhij, tiranskih voditeljev in železnih osebnosti, temveč so zgolj posamezniki, ki se morajo po principih managed democracy vesti tako, da ohranjajo sistem pri življenju.

Menedžerji ne upravljajo z ljudmi, temveč jim zgolj svetujejo, predavajo, jih razsvetljujejo, so njihovi coachi in duhovni pastirji, zato so tudi duhovniki menedžerji.

Menedžerji so povsod, ne upravljajo pa neposredno z ljudmi, temveč s samo demokracijo. Pravzaprav je celotna zadeva še bolj bizarna. Celo menedžerji ne upravljajo z demokracijo, saj zanjo neposredno skrbijo globalni svobodni trgi. Tudi menedžerji so zgolj kmetje.

Situacija je zares nova in sociologi bodo imeli še veliko dela, da jo bodo povsem pojasnili. Zadeve so namreč zelo resne.

Managed democracy, pravi Wolin, je sistematizirana. Ni potlačena, ni blokirana, kot je bila v nekdanji SZ, ni prepovedana, ni suspendirana. Prav nasprotno. Sistem je zelo demokratičen, demokracija je velika vrednota in vsi ljudje jo podpirajo, verujoč, da so tudi sami zelo demokratični. Pa vendar je taka demokracija povsem nadzorovana, kontrolirana, urejena, sistematizirana, sistemska, mašinska, upravljana in pripravljena za upravljanje.

Živimo torej življenje v sistematizirani in sistemsko vodeni demokraciji. Znotraj nje lahko razmišljate o čemerkoli, le o tako vodeni in upravljani demokraciji ne. Prav tako ne razmišljate o kapitalizmu, ki vodi vse skupaj.