Razredna zavest v osnovi ni nič drugega kot učinek preprostega sklepanja, ki ga je opisal Andersen v Cesarjevih novih oblačilih: jaz vem, da vsi drugi vedo, da vsakdo ve, da je cesar nag – ko to izrečem na glas, ni več poti nazaj. Oblastniki se vselej bojijo takega sklepanja, saj bi jih združeni ljudje lahko izrinili iz njihovih naslonjačev, zato ga skušajo preprečiti ali pa ga paradoksno terjajo, kot ga terja JJ, ko poziva mlade, naj bodo glasni – in naj zahtevajo isto, kot zahteva sam.

Marx ni bil prvi, ki je pokazal, da je kapital subjekt, kar pomeni, da se vede, kot bi bil živ. Kapital kot subjekt deluje, kot bi bil živ, čeprav ne čisto tako kot na primer človek. Za kapital je namreč značilno posebno vedenje. Vede se kot zombi. Je živ, vendar povsem slepo in neosebno hoče več – to je vse. Vrti se kot mašina oziroma avtomat, hoče več in mu je vseeno, kaj se pri tem dogaja ljudem, saj je zanje slep.

Drugače rečeno. Kapital reproducira oziroma obnavlja samega sebe. Pa vendar to ni čisto vse, kajti manjka ključni del zgodbe. Kapital vse to lahko dela in tudi zares dela, a le na račun živih delavcev, ki ustvarjajo presežno vrednost. Kapital je namreč brez delavcev povsem in totalno mrtev, zato se ne more obnašati niti kot zombi, če delavci ne sodelujejo z njim.

Dokler se kapital obnavlja na račun delavcev, ga ne zanimata niti demokracija niti pravičnost – pravzaprav ga sploh ne zanima nič; najboljši primer tega je današnja Kitajska. Zanima ga zgolj prisvajanje presežne vrednosti, ki mora potekati tako, da delavci ne spoznajo, kaj se dogaja z njihovo presežno vrednostjo. Na delu mora biti nevednost ali celo brezbrižnost, saj delavci drugače ne bi bili več voljni sodelovati.

Kako kapital kot zombi to doseže? Kako mu uspe prepričati delavce, da niso zgolj priveski strojev, naprav in proizvodih procesov, ki potekajo neodvisno od njega? Kako jih prepriča, da niso odtujeni in izkoriščani, da niso sužnji?

Vse skupaj lahko doseže le prek kulture; vsekakor je pri tem nenavadno in grozljivo, da ljudje, ki študirajo kulturološke študije, navadno nimajo pojma o tem, kako deluje kapitalizem, kajti študij kapitalizma mirno prepuščajo ekonomistom. V tem pa je tudi začetek njegovega propada. Kaj se namreč dogaja?

Ljudje imajo kot simbolna bitja v vsaki kulturi temeljno pravico do vpogleda v naravo lastnih eksistenc – o tem ni nobenega spora. In bistveni vidik same logike vpogleda je natanko uporništvo v imenu tega, kar je Hegel imenoval univerzalno, saj med partikularnimi in univerzalnim obstaja večna razlika, ki je preprosto ni mogoče odstraniti. Če hoče torej kapital preživeti, mora preprečiti natanko vpogled v realno življenje in možnost uporništva pri ljudeh. V zadnji instanci mu to seveda ne more uspeti, vendar lahko podaljšuje nevednost in apatijo pri ljudeh z novimi in novimi triki.

Kapitalisti so zato v zadnji instanci čisti fanatiki, ki skrbijo za dobro delovanje kapitalističnega avtomata, da proizvaja več in več in drži delavce v nevednosti, apatiji in brezbrižnosti. Niso grešni egoisti in niso moralno pokvarjeni. V zadnji instanci imajo sicer velikanske koristi od delovanja avtomata, za katerega skrbijo, toda njihova zavest je zavest odvisnika, džankija in religioznega fanatika, ne egoista ali moralno sprijenega človeka.

Kako se jih otresti, kaj narediti, da bodo imeli od kapitalističnega delovanja korist vsi ljudje, ne le oni? Jemanje ljudem in reševanje bank seveda ni rešitev, le da slovenska vlada tega še ne ve ali pa noče vedeti. Rešitev je povsem drugje.

Najprej moramo zato poudariti, da zelo dobro vemo, kaj ne deluje in tudi ne bo delovalo. Prav tako pa tudi vemo, zlasti mi, ki smo otroci socializma, kaj bi lahko delovalo.

Pomembno je natanko tole: ko ljudje spoznajo, da nekaj ne deluje, so morda pripravljeni narediti kaj afirmativnega. Jemanje ljudem namreč ni afirmativno. Kaj bi torej bilo afirmativno?

Najprej je na vrsti še eno vprašanje. Kdo je v preteklosti odločal o najpomembnejših zadevah, ki so nas pripeljale v krizo? Navadni ljudje nikakor ne. Odločala je peščica pripadnikov elit. Kaj je medtem delala velikanska večina ljudi, 99 % vseh? Ne vemo, pomembno je le to, da ni odločala o nobeni pomembni zadevi o delovanju kapitalističnega sistema, ki smo ga uvozili pred dobrimi dvajsetimi leti.

Kaj se dogaja danes? Zopet peščica ljudi odloča o delovanju kapitalizma. Kaj dela večina ljudi? Zopet ni pomembno, saj je pomembno le to, da ne odloča o ničemer pomembnem.

Vse to je za kapitalizem ključno, saj je znotraj njega splošno sprejeta definicija svobode ljudi zelo preprosta. Svobodni ste, da izbirate znotraj kapitalizma. Lahko izberete karkoli, pa če je tisto še tako noro, le o samem kapitalizmu ne morete odločati. Torej ljudje o nečem vendarle odločajo: odločajo se za tako definicijo svobode in se sami spreminjajo v zombije.

Ali bi se to lahko spremenilo? Lahko bi se. Zakaj potem še vedno pristajajo na besednjak, ki ga uporabljajo JJ in ostali, ko pravijo, da smo v preteklosti preveč zapravljali? Pisec teh vrstic se na primer ne prišteva mednje, saj sploh nikoli ni bil v položaju, tako kot tudi večina Slovencev ni bila, da bi trošil ali porabljal preveč, saj je imel komaj za položnice in hrano.

Zakaj so Slovenci tako apatični in tihi? Kdo bo kaj naredil zanje? Bodo sami končno vendarle kaj naredili zase? Ali res verjamejo, da bodo zanje kaj dobrega naredili JJ in ostali, ki jim jemljejo vsak dan in jim bodo še jemali?

Naši očetje in stari očetje, pa tudi naše mame in stare matere, so šli nekega dne v partizane, ker so vedeli, da je tako prav in da je to edina možnost za dolgoročno preživetje celotnega naroda. Šli so torej in premagali sovraga, ki jih je resno ogrožal. Kaj pa danes?

Roosevelt je bil na primer dober ameriški predsednik, pravi profesor Wolff. Prisluhnil je ljudem, ko je bilo najbolj potrebno – sredi velike depresije. Potem je nekaj storil zanje. Kdo v Sloveniji je v tem težkem trenutku voljan in zmožen prisluhniti slovenskim ljudem in jih slišati, potem pa še kaj storiti zanje? Sindikati? Daleč od tega. Predsednik? Nikakor ne. Borut Pahor? Kdo potem?

Gospod Zver pravi, da se moramo Slovenci združiti in da je on povezovalni člen. Ali je res? S čim pa jih povezuje? In okoli česa naj bi se Slovenci združili? Okoli ognjišča, oltarja, bank?

Ali pa bi se morali združiti proti kapitalu, da bi dobili nazaj presežno vrednost, ki jo ustvarjajo delavci? Dvajset let že poslušamo, koliko so pokradli ti in oni tajkuni. Če so ukradli, so vzeli nekaj, kar ni njihovo. Torej bi nakradeno morali vrniti – zdravi pameti je to povsem jasno. Kaj pa, če se je treba združiti tudi okoli tega problema, saj vsakdo ve, da vsi drugi vedo, da vsakdo ve, kdo krade?

Privatni lastniki kapitala imajo pred seboj en sam cilj – ustvarjati dobičke. Seveda jih lahko ustvarjajo zgolj delavci. In tu se zgodba prelomi. Ali bodo delavci postali solastniki presežne vrednosti ali pa se bodo še naprej molče utapljali v morju apatije in čakali gospodarja, da jih izvleče.

In gospodar bo prišel? Še vedno je.