Sindikalni voditelji so pozvali ministra za šolstvo in celo vrsto drugih zadev, naj odstopi, če ne zmore poskrbeti za svoj resor, kot je v teh težkih časih treba poskrbeti, poskrbeti pa je treba zlasti za delavce, saj so živi ljudje in so pomembni. Minister jim je mirno odvrnil, da sploh niso v položaju, da bi ga odstavili. Res zanimivo, kajti nihče ni rekel, da ga bo odstavil; predstavniki sindikata so mu rekli, da se lahko odstavi sam, če ni sposoben narediti kaj dobrega v prid delavcev, kar bi vsekakor moral narediti, saj zato pa je minister. Zadeva je zelo preprosta, a se je kljub temu mogoče sprenevedati.

Nekoč so živeli sužnji in njihovi lastniki, ki so lahko delali s svojo lastnino, kar so hoteli. Predvsem pa so terjali od sužnjev, da delajo zanje. Pogled s kakega drugega planeta je moral biti zares bizaren: eno človeško bitje ima v lasti drugo bitje, kot ima v lasti omaro, žlico ali hišo. In da ne bo nobene pomote: taki sužnji in njihovi gospodarji so živeli v najbolj razviti država sveta še pred dobrim stoletjem; to ni davna zgodovina. Kar je gospodar rekel, je moral suženj narediti. Je danes kaj drugače?

Ljudje smo kajpak bitja, ki moramo delati skupaj in živeti skupaj. Nemogoče je, da bi vsakdo živel na svojem planetu, in nemogoče je, da bi vsakdo vse, kar potrebuje, naredil sam. Torej smo obsojeni na skupno bivanje. Tudi sužnji in njihovi lastniki so bili.

Pomembno je natanko skupno bivanje. Richard Wolff zato na svojih predavanjih večkrat poudari, da na primer Platon in Aristotel nista bila ravno navdušena nad delovanjem antičnih trgov, ker sta bila prepričana, da ne vplivajo pozitivno na skupnosti oziroma občestva. Ko se ljudje vedejo kot egoistični posamezniki, ki hočejo nagrabiti čim več zase, je morda res pravi trenutek, da se ustavimo in premislimo, kako bi živeli skupaj, da občestvo ne bo preveč prizadeto zaradi egoizma posameznikov.

Danes kljub vsem protestom živimo v svetu, v katerem nas skušajo politiki in ekonomisti vsak dan znova prepričati, da so za vse nas najboljši – svobodni trgi, na katerih se proizvajalci dobrin sicer nenehno spopadajo med seboj in se skušajo uničiti. Svoboda ljudi naj bi bila nekako povezana s tako svobodo trgov, toda to moramo postaviti na prvo mesto. A za nas je ta trenutek pomembnejše razmišljanje o naravi občestev in o skupnem delovanju v svetu, v katerem večini ni prav dobro.

Sindikati imajo pri tem zelo pomembno vlogo, saj združujejo delavce. V razred delavcev potencialno seveda spadamo vsi in tudi želimo spadati, saj smo rojeni za delo, ne pa za brezdelno postopanje naokoli. V ta razred sodi tudi minister Turk, saj je delavec, kar je menda očitno.

A če je minister Turk delavec, bi se lahko solidariziral z drugimi delavci, na primer z učitelji, vzgojitelji, znanstveniki in kulturnimi delavci, katerih minister sicer je. Ali se?

Moral bi se, kajti proizvajajo lahko le delavci, njegovi sotrpini. Učiteljevati, vzgajati, raziskovati ne morejo živali in ne morejo roboti ali računalniki; ne morejo niti sužnji. To lahko delajo le živi, usposobljeni, voljni delavci, ljudje torej, ki niso lastnina tega ali onega gospodarja. In minister Turk je človek, kar je bržčas tudi očitno.

Delavci bi torej radi delali, minister Turk pa jim pravi, da vsi zagotovo ne bodo, saj jih je nekaj preveč, kar pomeni, da torej niti slučajno ne bodo delali, čeprav bi radi, in da bodo ostali, tudi ko bodo delali, dobili manjše plačilo za opravljeno delo. Zakaj? Ker je on (beri: vlada) tako rekel. Situacija je nadvse vznemirljiva: en delavec, minister, pravi drugim delavcem, da jih je preveč in da bodo imeli tisti, ki bodo sploh še delali, manjše plače. Toda spomnimo: kdo je že omogočil, da minister Turk dela, kjer pač dela, in da dobiva iz proračuna vsak mesec plačo, ki nikakor ni majhna? Drugi delavci, ki so neko nedeljo odšli na volitve, kakopak. Če ne bi odšli …

Poudarimo še enkrat, kot poudarja tudi Richard Wolff: ljudje lahko preživijo zgolj skupaj, in sicer tako, da delajo, proizvajajo skupaj. Ne vsak zase in ne drug proti drugemu, temveč skupaj. Zadeva je nadvse preprosta in jo z lahkoto razume vsak otrok.

Ali so ljudje kdaj v zgodovini, ki je dolga vsaj dvesto tisoč let, delali skupaj, da bi preživeli? Richard Wolff pravi: vselej. Seveda, saj so lahko preživeli samo skupaj. So se med njimi vnemali spori, spopadi in celo vojne? So, kajti to ni bilo idilično ali idealno življenje. Toda pomembno je predvsem to, da so vedno delali skupaj.

V kapitalizmu, zlasti v neoliberalnem, v katerem živimo ta hip, so zadeve nekoliko nenavadne – milo rečeno. Delavci delajo, tako kot so delali vedno, peščica ljudi pa preprosto ne dela. Nihče se zaradi tega ne bi vznemirjal, če ne bi ta peščica imela v rokah skoraj vseh dobrin oziroma presežne vrednosti, ki jo ustvarijo – delavci. Ti presežne vrednosti nimajo v rokah, ker jih preprosto ne morejo imeti, saj nimajo dostopa.

V starih časih so se delavci, ki niso imeli v rokah nobene dobrine in niso imeli dostopa do njih, imenovali sužnji. Tudi danes živijo sužnji, le da se imenujejo (mezdni) delavci. V rokah imajo sicer veliko dobrin, nimajo pa presežne vrednosti, ki jo ustvarjajo. To kratko malo pobere peščica, potem pa odloča, kdo bo sploh še lahko delal in kdo ne bo.

Primer. Pisec teh vrstic je znanstvenik, doktor znanosti, vrhunsko izobraženi delavec. Za seboj ima več kot dve desetletji delovne dobe in bi bil nadvse vesel, pravzaprav bi bil kar nekoliko srečen, če bi lahko sanjal o taki plači, kot jo ima sobarica, ki dela v Avstriji, s katero nas politiki in menedžerji radi primerjajo, a je ne bo imel nikoli. Poleg tega mu minister Turk pravi, da bo njegova plača še bistveno nižja, kot jo ima sobarica ali kak šofer v Avstriji, in  da bo lahko srečen, če bo delo v letu 2013 sploh še imel. Obenem zatrjuje, da živimo v družbi znanja in da potrebujemo vrhunsko izobražene delavce z veliko znanja!?

Normalno je torej, da zastopniki biznisa odločajo, kdo bo delal, kaj bo delal, kako bo delal, koliko časa bo delal in koliko bo za svoje delo plačan. Prav tako je normalno, da se morajo delavci bati delodajalcev, ker jih ti lahko kadarkoli odpustijo. In normalno je, da lahko elita dela, kar hoče, večina ljudi pa lahko samo stoji ob strani in se trese za svojo prihodnost. Kako je mogoče verjeti, da je to normalno?