Bogastvo jezikov je bogastvo človeštva … Hja, kot denar. Eni ga znajo obračati, drugi ne, tretji ga komaj kaj uporabljajo, četrti ga nimajo, vsem pa poleg redkih trenutkov sreče povzroča toliko težav in nevšečnosti, da bi bilo treba resno razmisliti, ali ga ne bi vsaj poskusno ukinili.

»In kako se bomo sporazumeli brez jezika?« boste povprašali. Jaz pa bom odgovoril s: »Kako pa se bomo sporekli brez jezika?«

Z živalmi in majhnimi otroki se je nemogoče kregati. Lahko se zgolj usajamo nanje. Če nismo zreli za zaprti oddelek, se usajamo izključno zaradi tega, ker počnejo nekaj, kar nam ni všeč, oz. ne počnejo nečesa, kar bi nam bilo všeč. Zares kregamo se lahko samo z nekom, ki govori.

Živali sicer na tak ali drugačen način govorijo, vendar je njihovo ugovarjanje omejeno izključno na obveščanje, da so proti. Otroci pa so, ko rastejo, vedno bolj vešči govorjenja. Slejkoprej na naše usajanje izrečejo kak bodeč ugovor in nam s tem dajo povod, da se skregamo z njimi. In potem se vedno lažje kregamo …

Razpon možnosti za kreganje je premo sorazmeren z govorniškimi veščinami kregačev. Kregači se ne kregajo le okoli tega, kaj kdo počne oz. ne počne, ampak tudi, kaj kdo govori oz. ne govori. Seznam se lahko po zaslugi besednih veščin dopolni s 'kje', 'kako', 'zakaj' …

Za prepir sta potrebna najmanj dva, a samo eden je tisti, ki ga začne. Osnovni pogoj za kreganje je, da je tisti, ki se prične usajati, prizadet. Mora biti ali razočaran ali užaljen zaradi vedenja oz. govorjenja drugega, morda izziva, lahko pa ga je prizadelo nekaj tretjega in si je v drugem našel priročno sredstvo za sprostitev. Drugi mora biti zaradi njegovega usajanja prav tako prizadet: ali užaljen ali pa se mora počutiti izzvanega. Brez prizadetosti obeh prepirljivcev ni prepira, ampak zgolj nesporazum.

Po prepirih naj bi se glave ohladile, vendar se najpogosteje ne. Bolj natančno, glava se po prepiru ne more ohladiti, če ni ali povsem prepričana v svoj prav ali povsem prepričana v prav drugega ali (redkeje) prepričana, da imata na nek način prav oba. Če so v ohlajeni in prespani glavi te reči nedorečene, potem tudi prepir ni končan. Zato se ob priliki rad obnovi, obogaten ali osiromašen za kakšno podrobnost. Dotlej pa se odvija v glavah prepirljivcev …

Med razmišljanjem si vešč kregač spet in spet postavlja zgornja vprašanja – kaj kje, kako in zakaj tisti drugi počne oz. govori – vendar ne tako kot prej. Odgovore namreč pozna, ker mu jih je drugi med prepirom povedal, vendar jih ne razume. Zato sedaj skuša ugotoviti kaj kje, kako in zakaj oni drugi pravzaprav sploh počne oz. govori. Ker si glede tega nikakor ne more priti na jasno, je prizadet.

Človeško samoljubje si to praviloma prevaja kot: »Ni mi povedal vsega,« »Trapasto govori,« »Govori neumnosti,« »Laže,« »Slab človek je,« »Hoče mi škodovati,« in podobno, kar je lahko včasih tudi res, vendar ne odgovori na vprašanja. A tudi če si svoje miselno tavanje razlaga pravilno – kot lastno nesposobnost vživeti se v drugega tako, da bi ga razumel – je prizadet. In prizadetost je razlog za nove prepire …

Večina naših prepirov torej ni posledica nestrinjanja temveč nerazumevanja. Večina naših prepirov je posledica jezikovnega obilja. Če bi imeli občutno manjši besedni zaklad, bi se kregali samo zaradi dejanj, ne zaradi (nerazumljenih) misli in vzgibov. Če bi imeli od tega 'zaklada' zgolj nekaj fičnikov, pa bi imeli temelje za vzpostavljanje odnosov, o katerih lahko zdaj samo sanjamo (lahko pa pridemo na okus po njih, kadar se družimo z živalmi, otroki in ljudmi z motnjami v duševnem razvoju) …

Jezik ali drugo sredstvo, ki nam omogoča, da se uskladimo za gradnjo Babilonskega stolpa ali drugo zapleteno ustvarjalno dejavnost, nam hkrati omogoča, da ga uporabimo tudi kot sredstvo za zasebno ali množično uničevanje. Bolj mogočno orodje za gradnjo sveta in družbe imamo, lažje ju z istim orodjem tudi opustošimo.