V izjemnem predavanju o logiki in antropologiji oziroma o nekem prehodu, ki ga je imel nedavno Alain Badiou, trčimo ob čer, na kateri nasedemo, in prav je tako. Tu se moramo namreč za dalj časa ustaviti, kajti naša spontana prepričanja o naravi človeških bitij in torej tudi o nas samih so tako zastarela in sporna, da je res že skrajni čas, da se jih znebimo. Kakšna so ta prepričanja?

Preden odgovorimo na vprašanje, moramo poudariti, da sploh niso naša, čeprav si jih lastimo. Pobrali smo jih spotoma in očitno smo jih pripravljeni posvojiti, pa naj imamo od tega koristi ali ne. Živimo v kapitalističnem vesolju, ki ga tudi sprejemamo kot naravno danost, sprejemamo pa še prepričanja, ki v njem nastajajo.

Bodite pozorni. Alain Badiou usmerja našo pozornost k vsakdanjemu žargonu, ki je naravni sestavni del kapitalističnega delovanja. To je žargon o demokraciji, svobodi, privatni lastnini, človekovih pravicah in neskončni rasti vsega. Spremljajte predvolilne spopade ameriških predsedniških kandidatov in takega žargona se boste najedli do sitega. Na vsakem koraku je, povsod se valja. Ne po naključju.

In pod vsem tem žargonom, nadaljuje Badiou, naletimo zgolj na človeške živali in njihove sebične interese. Situacija je razcepljena, shizofrena, a nadvse preprosta: ljudje kot živali z interesi živijo na svobodnih kapitalističnih trgih, ti pa zadovoljujejo njihove interese. Taka je definicija človeškega življenja, zato so navidez zadovoljni vsi: človeške živali oziroma delavci, kapitalisti, pripadniki elit – vsakdo kajpak z zadovoljenimi interesi. Red je popoln in večen, zato je treba skrbeti zanj.

Trdo dejstvo naših življenj je, da kapitalizem lahko deluje le, če zapisana definicija človeškega življenja vzdrži. Ali drugače: dokler ljudje pristajajo na tako definicijo svojih življenj, se zdi, da je vse v redu, da zadeve tečejo, saj kapitalizem proizvaja dobrine, ljudje pa so mu hvaležni, ker lahko z njegovo pomočjo zadovoljujejo svoje interese; krize so pri tem kajpak vštete, njihovo reševanje pa tudi.

Ljudje v kapitalizmu torej dobesedno morajo verjeti v zapisano definicijo lastnih življenj, po isti logiki pa verjamejo tudi v druga prepričanja, ki nastajajo znotraj kapitalizma. Kolektivno življenje ljudi ima zato eno samo obliko in ta velja za edino možno oziroma dobro. Ljudje so razdeljeni med seboj tako, da niso enaki, saj je povsem jasno, da je vsak človek drugačen od vsakega drugega: eni imajo malo denarja, drugi ga imajo veliko, eni so močni, drugi pač niso. Velja geslo: vsi drugačni pod eno streho. Pa tudi: za vsakogar nekaj. In še: vsakdo naj poskrbi zase, saj je človek po naravi sebična žival oziroma self-interested animal. Zakaj bi bili torej solidarni?

Demokracija ni v tej perspektivi nič drugega kot stanje države, ki skrbi za orisano življenje človeških živali. Te so svobodne na svobodnih trgih in tudi sicer, zato lahko izbirajo svoje voditelje in se udeležujejo volitev. Ali je človek lahko še kaj drugega kot zgolj self-interested animal na svobodnem trgu? Nikakor ne more biti. Dejstva življenja so neizprosna.

Toda Alain Badiou se s takim odgovorom kljub vsemu ne strinja. Človeka namreč lahko razumemo kot končno bitje znotraj neskončne kreativne sile, ki je bog; nobene ovire ni, da ne bi tako razmišljali. To preprosto pomeni, da zanj velja neskončnost veliko bolj kakor končnost, da je torej po definiciji onkraj tega, kar določa natančni opis končne živali, ki skrbi na svobodnih trgih za svoje končne interese.

Človek, zaznamovan z neskončno kreativno silo, ki je bog, preprosto ne more biti končno bitje, zaverovano v lastne interese; ne more biti niti takrat, ko močno verjame, da je. Zaradi sile, ki je bog, je nujno zaznamovan s kreativnostjo, je zmožen zanjo, tudi če se ji upira; tako je naravno, objektivno dejstvo, ki ga ne more odstraniti niti psihotična tajba. Kreativnost človeškega bitja pomeni neskončno zmožnost za ustvarjanje novih možnosti, zaradi katerih lahko nastane novo življenje kot posledica kreativnosti. Takih posledic, poudarja Badiou, je neskončno veliko. Človeška kreativnost torej zaradi življenja v neskončni kreativni sili, ki je bog, sproža neskončno posledic. Iz povedanega sledi sklep, ki je morda obenem tudi najboljša definicija bistva človekove eksistence. Badiou pravi takole: človek ima pravico do neskončnega.

Tako je neizpodbitno dejstvo. Kapitalizem ni na noben način povezan s človekovo pravico do neskončnega, saj je zavezan logiki končnega oziroma logiki ponavljanja, zato neskončnost ne pomeni neskončnega, brezmejnega kopičenja dobrin, na katerega smo sicer vse bolj navajeni. Prav zaradi tega sledi še zadnji miselni obrat, ki prinese tudi dokončno olajšanje, kapitalizmu pa zada smrtni udarec: človekova pravica do neskončnega pravzaprav ni njegova, saj je pravica samega neskončnega. Privatna lastnina je zgolj fikcija v končnem svetu, ki jo zase potrebuje brezmejni kapitalizem, ljudje pa zgolj, če se z njim identificirajo.

Natanko v tej perspektivi človek dokončno preneha biti človeška žival in postane podložnik, subjekt; enkrat, a ne za vselej, temveč vedno znova. Definicija subjekta je zato enostavna: subjekt se rodi, ko se zave pravice neskončnega, ko se ji brezpogojno podredi in jo sprejme za svojo.

Človek je torej zmožen postati subjekt. Je svoboden, da postane subjekt in ima dolžnost, da postane; o njej so govorili že Stari. Dolžnost je etika. Človek zaradi nje ni bitje, ki obstaja, temveč je bitje, ki po-staja, kot bi rekel Deleuze. Po-stajati pomeni kreirati možnosti za nove oblike subjektivnosti.

Radikalnost človekove zmožnosti za nove oblike subjektivnosti je, da jo ima čisto vsako človeško bitje, kar pomeni, da lahko sodeluje pri kreiranju novih oblik subjektivnosti. Te niso rezervirane za pripadnike elit in so egalitarne po definiciji; geni nimajo z njimi čisto nobene zveze.

Kaj torej pomeni živeti? Ne pomeni zadovoljevanja svojih končnih interesov in razvijanja danih potencialov, temveč pomeni prehod, kot pravi Badiou, prehod od vsakega partikularnega k univerzalnemu. Šele tak prehod zares afirmira življenje v njegovi neskončni kreativnosti in odprtosti, afirmira človekove eksistence, ki jih ni mogoče skrčiti na vsakdanje končno življenje v kapitalizmu.

Na tem je nekaj herojskega, dodaja Badiou. V razmislek.