Freud je nekoč rekel, da ljudje uporabljamo obrambne mehanizme, s katerimi se branimo pred resnico in vztrajamo v iluzijah. Branimo se lahko celo tako dolgo in tako dobro, da dobesedno ne prepoznamo resnice tega, kar se dogaja okoli nas, in se nam zdijo ljudje, ki opozarjajo nanjo, povsem zblojeni.

Politični voditelji lahko s pridom izkoriščajo, kar je rekel Freud, to pa tudi zares delajo. Po eni strani lahko povsem verjamejo v lastna prepričanja tudi, ko so ta dokazano zgrešena, po drugi strani pa lahko prepričujejo svoje podanike, da je to, kar delajo, najboljše ne le zanje, temveč kar za vse ljudi. Politiki so lahko tako zaslepljeni za družbena dogajanja, da lahko  vztrajajo pri svojem celo takrat, ko se vse okoli njih podpira, oni pa za to krivijo svoje politične nasprotnike.

Iz povedanega sledi preprosto sklep: malo verjetnosti je, da bo kdo kdaj dokazal, da se je Freud motil, ko je izjavil, da ljudje ljubijo svoje iluzije celo bolj kot sebe. Poglejmo primer.

JJ ni ravno najmlajši, zato moramo njegov skorajšnji govor, v katerem je pozval mlade, naj bodo glasnejši, kot so, razumeti kot poskus nagovarjanja naslednje generacije ljudi, naj gredo po njegovi poti, kajti tako rekoč nemogoče si je predstavljati, da bi politik pozval druge ljudi, naj bodo kritični do njega, naj mu ne sledijo in naj spoznajo resnico ; to zmorejo samo največji. Torej smemo upravičeno verjeti, da je JJ v svojim pozivom mladini sporočil, naj se odreče uporništvu in radikalnosti, celo kritičnemu razmišljanju.

Zapisano pride še bolj do izraza ob predsednikovi izjavi, da smo Slovenci in Slovenke glasni zlasti tedaj, ko branimo obstoječe stanje. Ali drugače: glasni so predvsem tisti, ki bi radi ohranili obstoječe stanje.

Kaj torej pomeni biti glasen in še glasnejši? Sklepajmo. Kdor je danes glasen, brani obstoječe stanje in noče sprememb. Kdor bo glasnejši, bo morda prevpil te, ki so glasni, ali pa jih bo še glasneje zagovarjal. JJ je zato navidezno nujno za spremembe, toda razmislek nam pove, da je ravno nasprotno.

Poglejmo najprej, kaj bi hoteli tisti, ki so glasni. Če hočejo ohranjati obstoječe, so zagotovo nori ali pa na dobri poti, da postanejo nori, kajti kateri butelj bi danes hotel ohranjati to, kar se nam vsem dogaja in je naravnano proti dobrobiti večine ljudi? V kakšnem svetu živimo? Živimo v globalnem neoliberalnem korporativnem svetu, ki ga vodi tolpa razbojnikov, kot pravi Noam Chomsky. To je svet, v katerem nekateri pripadniki elit kopičijo neznansko velike količine kapitala, večina ljudi pa bolj ali manj životari ob dobrinah, ki jih najde na svobodnih kapitalističnih trgih. Kdor je torej danes glasen, predvsem ne želi živeti v takem razbojniškem svetu. Torej bi moral biti celo glasnejši.

Kako pa je s temi, ki naj bi bili glasnejši, kot so? JJ namreč poziva mlade, naj bodo glasnejši. Torej jih lahko logično poziva le k temu, da jasno povedo, da ne želijo živeti v orisanem svetu. Kdor danes ni glasen, se morda zgolj strahopetno ali depresivno strinja z obstoječim, kar ga že kvalificira kot patološko bitje, kajti noben normalen človek ne more biti tiho zadovoljen z danim stanjem sveta.

Svet je zato treba spremeniti, vendar ne tako, kot verjame JJ. Ta namreč ravno skrbi za ohranitev obstoječega (neoliberalnega korporativnega kapitalizma). Torej ni res, da ga želi spremeniti, kajti kapitalizem je inherentno nepravičen sistem prisvajanja presežne vrednosti, ki jo ustvarjajo delavci, kar pomeni, da je tudi povsem nedemokratičen. Spremeniti je zato treba sam sistem, medtem ko ga JJ hoče ohraniti, zato tudi obljublja mladim, da bo v njihovo korist, če mu sledijo, če ga podprejo, če sprejmejo predlagane spremembe, ki vodijo k reševanju in ohranjanju kapitalizma, kakršnega poznamo. Kdor je prebral eno samo stran Marxovega Kapitala, mu mora biti zapisano zelo jasno.

JJ gotovo ne bere Kapitala. Morda ga berejo mladi. Če ga berejo, bodo verjetno vse glasnejši tudi brez pozivanja. Ni nujno, da bodo, a če bodo Marxa tudi razumeli, ne le brali, bodo tako rekoč prisiljeni biti glasnejši, saj bodo spoznali, da kapitalizem zasluži zgolj radikalno spremembo, ne pa lepotnih popravkov. Ne zasluži, da ga ohranijo pri življenju, saj sam nikoli ne more biti drugačen, kakršen je.

Mladi, ki bodo morda glasnejši, kot so danes, bodo nosilci resničnih sprememb, ne iluzornih, kakršne zagovarja JJ. Resnične spremembe bodo povsem spremenilo naravo kapitalizma, kar pomeni, da bomo šele takrat resnično lahko govorili tudi o demokraciji. Če se sprehodite v zgodovino, hitro ugotovite, da mladi nikoli niso poslušali predsednikov in ministrov, kako glasni naj bodo; zelo hitro so se odzvali vsakič, ko jim je kak starec hotel pripovedovati, kako naj se vedejo. Danes je položaj mladih težji, kot je bil še eno generacijo nazaj, kajti mnogi niti slučajno ne bodo dobili služb, da bi zaslužili za pokojnino. Kapitalizem namreč večine ljudi sploh ne potrebuje, zato je čisto mogoče, da bo, če bo preživel, seveda, odslovil kar 80 % delavcev.

Kljub temu moramo ponoviti, da ima kapitalizem velikanski problem, kot pravi David Harvey. Njegov problem je tale. Nujno proizvaja presežno vrednost. To čisto preprosto pomeni, da imajo kapitalisti zvečer v rokah več kapitala, kot so ga imeli zjutraj. In kam vložijo presežke naslednje jutro? V nova delovna mesta in produkcijska sredstva? Seveda ne.

Če bi kapitalisti presežke vlagali v proizvodnjo in delavce, kmalu ne bi bili več kapitalisti, saj zvečer ne bi imeli več, kot so imeli zjutraj.

Mladi, ki bodo morda postali glasni in glasnejši od teh, ki so glasni danes, bodo hoteli spremeniti sebe in družbene odnose. Hoteli bodo spremeniti načine prisvajanje presežkov, kar predvsem pomeni, da ne bodo dopustili, da bi imeli nekateri zvečer več kot zjutraj, večina pa manj, kot so imeli zjutraj.

Mladi si bodo zastavili še vprašanje: Kakšni ljudje sploh hočemo biti? Takšni, kot je JJ? Nikakor ne. Ko bodo mladi odgovorili na zastavljeno vprašanje, bodo postavili temelje za povsem novo politiko, ki bo vodila svet v drugačno smer. Mladi ne bodo le glasni ali glasnejši, temveč bodo ustvarili kolektivna gibanja, katerih vodilo bo zelo preprosto: imamo pravico do presežkov, ki jih sami ustvarjamo.

V tej perspektivi bodo meso postale tudi besede Davida Harveyja, da mora biti revolucija zasnovana na pravici ljudi, da si prisvojijo urbana okolja oziroma mesta, saj pripadajo njim.