»Če bi bil jaz vaših let, bi vsaj enkrat na teden vzel transparent, šel pred slovenski parlament in zahteval, da z ustavo predpiše zlato fiskalno pravilo, torej, da sedanja generacija ne porabi denarja, ki ga boste vi šele ustvarili«.

Zgornje besede je izrekel aktualni slovenski premier na nedavni piranski Mreži idej (časnik Delo). Z njim se vsekakor zelo strinjamo: skrajni čas je že, da gredo mladi pred parlament (seveda bi morali tja tudi malo manj mladi).

Kaj pa vsebina zahtev: 1. Bi morali mladi res zahtevati vpis zlatega pravila v ustavo? 2. Ali današnja generacija res porablja denar bodočih generacij oziroma zdajšnje mladine?

Odgovor na 1. vprašanje: 

Zlato fiskalno pravilo oziroma želja politikov, da bi izenačili prihodke in izdatke državne blagajne (proračuna) je mogoče le, če bi država v resnici izdajala svoj denar, ne pa, da si denar izposoja (za visoke in stalno nihajoče obresti) od globalnih zasebnih bankirjev - običajno jih sicer poimenujemo “finančni trgi”, kar je skrajno zavajajoč pojem. Globalni  finančni trgi so v resnici skupina zasebnih bankirjev, ki so dejanski izdajatelji in lastniki “našega” denarja.

Zlato fiskalno pravilo je povsem skladno z interesi globalnih bankirjev (globalnih finančnih trgov), saj bodo tako “za vse večne čase” dobivali znatno “rento” iz državnih blagajn. Države v zdajšnjem finančnem sistemu in z vpisom zlatega pravila v ustavo nikoli ne bodo mogle dokončno povrniti dolga, državljani pa bodo vse revnejši in zato ubogljiva, pridna in poceni delovna sila.

Odgovor na 2. vprašanje (in hkrati tudi na 1.):

Slovenija mora “do konca leta 2016, kreditorjem vrniti 11,792 milijarde dolarjev, pri čemer odpade kar 2,725 milijarde dolarjev na odplačilo obresti” (Finančni trgi). Kar pomeni, da bomo v prihodnjih petih letih v povprečju vsako leto finančnim trgom vrnili 2,3 milijarde €. Ob zapisu zlatega fiskalnega pravila to torej pomeni, da bodo državljani v blagajno prispevali X denarja (z davki, trošarinami, kaznimi itd.), dobili pa X minus 2,3 milijarde €. Enačba zlatega fiskalnega pravila je torej naslednja: X = X - 2,3. Ta enačba se nekako ne izide, vsaj ne za državljane, ki bodo za veliko dela dobili malo; skromno šolstvo, skromno zdravstvo, minimalne plače, minimalne pokojnine, minimalne štipendije itd.

Torej zdajšnje generacije ne zapravljajo denarja bodočih generacij, temveč gre ta denar v žepe globalne elite, da pa ta sistem deluje, jamčijo današnji politiki. Mislite, da so globalni bankirji sploh zainteresirani, da države odplačajo svoje dolgove. Ne, saj bi potem izgubili svoje “rente”. Za državljane pa ta sistem pomeni predvsem: za veliko dela zelo skromno življenje. Ne vračamo se samo v čas prvotnega kapitalizma, temveč v čas fevdalizma, le da so mesto fevdalnega plemstva zasedli bankirji, politiki valpetov, državljani pa tlačanov.


Zato bi mladi (in manj mladi) res morali vsak teden pred parlament in zahtevati, da parlament sprejme takšne zakone, ki bodo zagotavljali, da se zbrani denar državljanov v proračunu namenja za izdatke, ki so v dobro vseh državljanov: v spodobne plače, pokojnine, štipendije; v kvalitetno šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, kulturo; v kvalitetno infrastrukturo itd.

Za to so bili tudi izbrani. Da zastopajo interese državljanov.