Preventivne delavnice »Razmislimo o nenasilju«

Avtorja prispevka: Marina in Mare Štempihar

Jutranji vlak

Prisedel sem k dečku zvedavih oči,

ki me je brez oklevanja vprašal po imenu,

od kod sem, kam grem, pa koliko časa že delam kot učitelj,

takšne stvari …

z iskrenim zanimanjem

V kupeju je polno ljudi,

mnogi so čisto resno zatopljeni v zaslone,

ki jih nikoli ne pozabijo vzeti s sabo.

»Meje prenosnika so meje mojega sveta,«

vzklikajo z očmi, ki trepetaje drsijo po površnih površinah …

Medtem ko zgovorni deček ostaja eden tistih redkih,

ki še opazijo, da imajo zraven

sebe sopotnika.

Ideja za delavnice je povzeta že v naslovu: razmisliti o nenasilju. Ker je nasilje kompleksen družbeni pojav, se ga je potrebno lotiti tako, da si za razmišljanje o njem vzamemo dovolj časa. Po tem načelu sva se poskušala ravnati vsakič, ko sva se srečevala z učenci. Zlasti sva se izogibala temu, da bi učence postavila v položaj pasivnih prejemnikov-poslušalcev, ki se morajo čim bolj dobesedno naučiti na pamet, kar je bilo povedanega. Z drugimi besedami, otroke sva spodbujala k temu, da bi sami prispevali kar največ svojih idej, razmišljanj, mnenj in jih delili skupaj s svojimi sošolci in sošolkami. Delavnice sva izvedla na petih osnovnih šolah v Domžalah in okolici. Na njih so sodelovali učenci od 4. do 7. razreda.

V 5. razredih smo začeli s tem, da smo skupaj uprizorili neko situacijo. V igri sva sodelovala tudi midva, in sicer tako, da je bil eden od naju 'žrtev', drugi pa tisti, ki se znaša nad novo učenko v razredu. Ta nova učenka je namreč prebežnica iz države, kjer je vojna, s starši pa se je naselila v skromnem stanovanju v bližnji okolici. Ker so prišli brez vsega, živijo v revščini, deklica pa ne govori našega jezika, kar je bil tudi eden od razlogov, da se je sošolec posmehljivo znesel nad njo. Otroke sva pozvala, naj se na situacijo, ki ji bodo priče, odzovejo tako, kot mislijo, da je prav. Na prve odzive ni bilo treba čakati dolgo, saj so družno zaustavili 'sošolca', ki se je vedel na tako nezaslišan način. Zaustavili so ga z besedami, tako da so mu poskusili dopovedati, kako bi se počutil sam, če bi se znašel na mestu nesrečne deklice. Ko je bilo igre konec, smo se pogovorili o tem, kar se je pravkar zgodilo. Otroci so se strinjali, da je ob takšnih dogodkih vsekakor potrebno nekaj narediti in da ni prav, da preprosto pogledamo stran, kot da nas to ne zadeva. V primeru, ko pa nasilneža ne bi bilo mogoče zaustaviti oziroma bi s poseganjem preveč tvegali, bi bilo najbolje poklicati na pomoč odraslo osebo, so še dodali otroci.

V času naših delavnic so imeli učenci možnost govoriti tudi o svojih izkušnjah z nasiljem. Učenci enega od 7. razredov so govorili o tem, da so pretepi in zmerjanja žal pogosto prisotna tudi v njihovem okolišu. Poudarjali so vlogo učiteljev in staršev, saj so ti najpogosteje tisti, ki lahko najbolj pomagajo pri reševanju konfliktov na nenasilen način. Vendar pa smo se pri tem dotaknili tudi zelo pomembne točke: če hočemo, da bo nasilja na svetu manj, moramo nekaj za to narediti tudi sami. Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je ta, da sami nismo nasilni. Velja pa tudi to, da je učinkovit način za širjenje nenasilja zlasti sloga oziroma solidarnost: če nas je več, ki menimo, da nasilje ni ustrezna pot k reševanju težav, potem lahko veliko naredimo že s tem, da držimo skupaj – ko se denimo nekdo s pestmi spravi nad šibkejšega, se skupaj postavimo po robu vročekrvnežu in se postavimo na stran šibkejšega. O nenasilju smo torej govorili kot o načinu delovanja, pa tudi razmišljanja. Nenasilje namreč ne pomeni zgolj tega, da nečesa ne naredimo (da na primer z drugimi ne obračunamo z brcami ali zmerjanjem), ampak pomeni tudi, da poskušamo delovati oziroma se vesti na nek poseben način. Nenasilje je torej v tej luči neka drža, ki so jo v zgodovini zastopali na primer Martin Luther King, Mahatma Gandhi in Nelson Mandela. Tudi o življenju teh ljudi je tekla beseda v času naših srečanj.

Martin Luther King

Prebrali smo nekaj zgodb, učencem 4. in 6. razreda pa sva predstavila afriško pravljico Metulji, ki so jo nato mlajši ilustrirali, starejši pa celo odigrali na svoj način. Z učenci 4. razredov smo naredili miselni poskus »časovni stroj«. Otrokom sva naročila, naj si predstavljajo, da so odpotovali v prihodnost: stari so 30 let, sedaj pa naj se opišejo svojim sošolcem – kaj počnejo v življenju, kje živijo, kakšne hobije imajo … Otroci so nalogo odlično opravili, saj so o svojem prihodnjem življenju razmišljali z nemalo domišljije, pa tudi z vso resnostjo. Namen te delavnice je bil spodbuditi otroke, da razmislijo o tem, kaj je za njih pomembno, v čem vidijo svojo prihodnost, za katerimi stvarmi se jim zdi vredno v življenju prizadevati. Morda bi se utegnil nekdo vprašati, kako je to povezano s preventivnimi delavnicami zoper nasilje. Vendar če je razmišljanje o svojih ciljih, željah, sanjah in vrednotah nepogrešljiv del ustvarjalnega in smisla polnega življenja, in je nasilje pogosto rezultat pomanjkanja možnosti za takšno življenje, potem najbrž že lahko rečemo, da so tudi te teme še kako pomembne za širjenje kulture nenasilja. In če bi poskušala strniti glavni namen naših delavnic v en sam stavek, bi bil stavek prav tale: širjenje kulture nenasilja.

Učenec 4. razreda OŠ Rodica: »Ko bom  velik, bom bil policist in bil bom poln znanja. Imel bom enega otroka, živel bom ob gozdu in imel veliko hišo z garažo. V garaži pa bo parkiran džip. Zraven hiše pa bo tekla reka.«

Za konec bi rada opisala še en droben dogodek, ki lepo pokaže na to, kako so preventivne delavnice lahko učinkovite in uporabne na karseda neposreden način. V enem od razredov smo se pogovarjali o tem, da je narobe, če drugih ljudi ne sprejemamo med nas na primer zato, ker so prišli od drugod ali pa se vedejo drugače kot mi (ta pogovor je izhajal iz zgoraj opisane igre o nesramnem sošolcu in deklici-prebežnici). Potem ko so se vsi otroci strinjali, da je izključevanje in nesprejemanje drugih napačno, se je med odmorom pripetilo, da je nekaj fantov sošolcu, ki je bil v resnici iz druge države (in je šele pred kratkim prišel v njihov razred), reklo, da ne more biti z njimi in naj gre v drugo skupino (na koncu šolske ure sva namreč naročila učencem, naj se pred naslednjo nalogo razdelijo v skupine). Po najinem posredovanju in vprašanju, zakaj se jim sošolec ne sme pridružiti, so fantje odgovorili, da jih pač ne razume dobro, kaj govorijo in da jih vselej posnema v pisanju. Po najini razlagi, da se njihov sošolec s posnemanjem uči jezika in pisave in da tega ne počne zato, ker bi jim hotel nagajati, se je tudi najglasnejši in najbolj vztrajen med fanti pristno zamislil nad svojim dejanjem. Sošolca so nato brez ugovorov sprejeli v svojo skupino.

Ko sva učence v enem od razredov vprašala, kaj lahko naredimo sami, da bi bilo na svetu manj nasilja in več razumevanja, strpnosti in solidarnosti, je ena od učenk rekla: »V prihodnje organizirajmo še kakšne delavnice, kakršne so te.« Njen predlog nama je segel v srce in se naselil v najinih mislih, zato že razmišljava o nadaljevanju delavnic »Razmislimo o nenasilju«.

Priloga: delovni list, ki so ga dobili starši otrok, udeleženih na delavnicah, na predavanju za starše

Vprašanja za razpravo:

1. S katerimi oblikami nasilja se najpogosteje srečujete v svojem vsakdanjem življenju?
2. Preberite spodnje primere in razmislite, kako bi ravnali v navedenih situacijah:
   1. Vaš otrok se vrne iz šole, močno pretresen zaradi dogodka, ki se je zgodil v razredu. Njegovi sošolci so ozmerjali novega učenca, ki je nedavno tega prišel iz Albanije. Rekli so mu, da ničesar ne razume in ne zna, da ne dojema in da nikoli ne bo dovolj dober, da bi se lahko družil z njimi. Izrekli so še nekaj žaljivih imen. Kaj boste povedali svojemu otroku, ki se z vami očitno želi pogovarjati o dogodku?
   2. Otrok vam pove, da ima sošolca, ki ga starejši fantje nagovarjajo, naj se pridruži njihovi tolpi. Iz njegovih besed razberete, da gre za tolpo pretepačev, ki so sovražni zlasti do pripadnikov drugih narodov in istospolno usmerjenih oseb. Vaš otrok vas vpraša, kakšno je vaše mnenje o teh, ki se združujejo v takšne tolpe. Kaj mu boste odgovorili?
   3. V oddaji na televiziji govorijo o krizi in recesiji. Govorijo o tem, da je vedno več brezposelnih in da v prihodnje ne kaže, da bi se odpirala delovna mesta. Oddajo gledate skupaj z otrokom. Opazite, da ga je povedano vznemirilo. Vpraša vas, kaj vi mislite o tem. Kako se boste odzvali?
   4. Kaj ste pripravljeni še narediti v prihodnje, da bi bilo na svetu manj nasilja in več medsebojnega razumevanja, strpnosti in solidarnosti?