Evrokrati, ki so se zbrali te dni na Brdu, so končno priznali, da preprosto ne vedo, kako naj se lotijo krize in da bo ta še dolgo trajala. Slovenski predsednik je zato prijazno rekel, da se EU nahaja na razpotju in da jo čakajo velike spremembe. Na kakšne spremembe je mislil?

Če bi res mislil na VELIKE spremembe, potem bi moral spregovoriti tudi o tem, kar je zapisano v naslovu tega prispevka; v nasprotnem primeru morda ne ve ali noče vedeti, v kakšnem kapitalizmu živimo.

Spomnimo, kot radi rečejo novinarji. Če si bil pred približno desetimi leti bankir v Londonu, New Yorku ali kje drugje, je bil tvoj cilj eden in samo eden: čim prej zaslužiti čim več denarja, saj je denar preprosto najpomembnejša stvar na svetu. In če si moral pri tem kršiti vse moralne norme, zaobiti zakone in goljufati ljudi, si to pač počel. Preprosto kot pasulj. Vsakdanji ljudje, tistih 99 %, so seveda živeli v povsem drugačnem vesolju.

Ko se je vse skupaj sesulo, ker se je preprosto moralo, saj je bil sistem blazen, Hank Paulson ni rekel, da so naredili napako, da so se zmotili in da jim je žal, temveč je preprosto izjavil: tale zlom je finančni ekvivalent vojne, zato bomo potrebovali wartime powers. Znašli smo se torej sredi vojne, ker se je peščica bankirjev tako odločila, potem ko je prepričala še ameriškega predsednika in nekatere druge politike; vsi drugi so lahko samo molče ubogali.

Kalvarija se je zato lahko začela. Vsi drugačni in vsi ubogljivi smo začeli zategovati pasove, saj so nam tako ukazali. Znano je tudi, da mediji manipulirajo z ljudmi oziroma z njihovo zavestjo; ne vsi in ne vselej, toda v glavnem so orodje moči, s katerim manipulirajo njihovi lastniki, politiki in drugi zastopniki oblasti, zato so veliko pripomogli, da je ubogljivost ljudi še večja, kot je bila prej. Saj to od njih tudi pričakujejo, pričakujejo pa tudi sami od sebe. Nič novega pod soncem.

Novo je zgolj zabavno in nekoliko trpko obveščanje slovenske javnosti, da bomo zdaj zdaj iz krize, potem pa nekaj tednov pozneje dodajo, da v resnici BDP pada in bo še naprej padal, da bo nezaposlenih jeseni bistveno več, kot jih je sedaj, da 16 000 mladih z diplomami v žepih visi na zavodih za zaposlovanje, namesto da bi delali, da ljudje vse manj kupujejo in da je investicij toliko kot nič, kar pomeni, da lahko zgolj upamo na boljše čase leta 2014 ali pozneje. Take napovedi so pravljične, a na žalost jim ljudje še vedno verjamejo, kot tudi sicer verjamejo v horoskope in druge vraže.

A kot rečeno: vodilni, prvaki, predsedniki in vsi drugi so končno priznali javnosti, da ne vedo, kako rešiti kapitalizem.

Ekonomisti, ki se sklicujejo na zakone trgov, so v svojih napovedih manj zanesljivi kot vremenoslovci; zanesljivi so približno toliko kot pisci horoskopov. A ker ljudje verjamejo slednjim, verjamejo tudi ekonomistom in politikom, ki se sklicujejo nanje, kar pomeni, da je krog sklenjen. Nič se ne bo spremenilo, saj je vraževerja več kakor v srednjem veku.

Krize torej kljub priznanju, da zmanjkuje domišljije, ni konec in se bo vlekla še naprej, kar pomeni zlasti to, da bo še več ljudi ob službe. Mediji bodo vmes poročali o vzponih in padcih, ne bodo pa resno razmišljali o principih kapitalističnega delovanja in o resnični naravi kriz, o tem, kaj gre v resnici narobe, da ljudje izgubljajo službe kot po tekočem traku.

Če bi bila ekonomija resna znanost, se preprosto ne bi moglo dogajati, kar se dogaja. Kapitalizem namreč neprestano proizvaja krize, čeprav zanj skrbi na tisoče in tisoče ekonomistov, bankirjev, politikov in menedžerjev in vseh drugih strokovnjakov, prejemnikov Nobelovih nagrad in najrazličnejših priznanj. Kako je mogoče, da armada strokovnjakov desetletja dolgo ne more ustaviti kapitalistične proizvodnje kriz, zaradi katere trpi na desetine milijonov ljudi po vsem svetu?

Titanik se ni potopil po naključju, toda prav tako je res, da je posadka ladje velik del časa od izplutja do nesreče obvladovala položaj. Obvladovala ga je pravzaprav 99 % časa in njene odločitve so bile skoraj 100 % pravilne. Pa vendar se je zgodila nesreča, v kateri je umrlo veliko ljudi.

Zanesljivost ljudi, ki trdijo, da skrbijo za kapitalizem, da deluje, kot bi moral, se niti od daleč ne približuje 99 %, zato je kapitalizem v zadnjih osmih desetletjih ustvaril najmanj trinajst kriz.

Kapitalistične proizvodnje kriz armada strokovnjakov ne more ustaviti zato, ker ne ve, kaj bi lahko delovalo, ne ve pa zato, ker noče vedeti, kakšna je resnična narava kapitalizma. Včasih deluje nekaj, drugič deluje nekaj drugega, tretjič pa preprosto ne deluje nič. Je to znanost? Seveda ni. Nihče namreč ne more napovedati, kako se bodo vedli ljudje, kajti v zadnji instanci vselej odločajo natanko oni. Ekonomija ima zato veliko več skupnega s psihologijo oziroma z religijo, kot verjamejo ekonomisti, velja pa tudi obratno.

Toda socialna psihologija nam lahko pove nekaj zelo preprostega in pomembnega. Pove nam, da je družbeno telo razslojeno, kar zlasti pomeni, da ima peščica ljudi zelo veliko, saj je kapitalizem skozi stoletja izumljal nove in nove instrumente za prisvajanje profitov oziroma presežne vrednosti, večina pa nima skoraj ničesar, kar je povsem logično, saj nima instrumentov. Pove nam torej, da taka razslojenost ni naravna in ni učinek delovanja genov ali gibanja planetov. Današnja razslojenost je učinek delovanja kapitalističnega sistema, ki vedno nagrajuje ene in nikoli drugih. Iz tega sledi preprost sklep: ljudje, ki imajo malo ali skoraj ničesar, bi morali imeti veliko več, da bi zagnali gospodarstvo.

Ali ekonomisti poslušajo socialne psihologe in sociologe, ki se z njimi strinjajo? Seveda jih ne poslušajo, zato revnim in tem, ki imajo malo, jemljejo, dajejo pa bankam in onim, ki imajo že tako ali tako veliko. Norost je popolna.

Njihovo delovanje je zaslepljeno, zato bodo učinki nični. Kdo bo namreč trošil denar, če ga nima? Kdo bo kupoval dobrine, da bodo lahko proizvajali nove? Logika je tako preprosta, da je že trivialna: dobrine je treba proizvajati in prodajati. Prodajati pa jih je mogoče le, če živijo ljudje, ki jih kupujejo. Z denarjem, seveda, saj drugače ne gre.

Kaj storiti?

Dejstvo je, da je kapitalizem komunizem za 1 % najbogatejših. Dejstvo je tudi, da imajo ti ljudje velikansko veliko moči, ne le denarja. Revnejši ljudje, to je 99 % vseh drugih, nimajo te sreče, da bi živeli v komunizmu. 

Vprašanje je zato treba zapisati nekoliko drugače. Kaj lahko naredi 99 % vseh ljudi v občestvu? Da ne morejo ničesar spremeniti? Če ne morejo ničesar spremeniti, so seveda popolnoma izgubljeni.

V resnici pa lahko spremenijo vse. Kako?

Najprej s spraševanjem o resnični naravi kapitalizma, potem pa s pogovarjanjem, z razmišljanjem, z iskanjem novih rešitev.

A večina ljudi se danes ne udeležuje razprav o resnični naravi kapitalizma. O njej pravzaprav razmišlja le peščica, medtem ko večina prepušča vse skupaj vladi in majhnemu številu ekonomskih strokovnjakov.

Situacija je zato zelo nora. Večina ljudi noče slišati za socializem ali komunizem, ker ga povezujejo s Stalinom, čeprav obenem rade volje kupujejo izdelke s Kitajske, ki je definitivno komunistična država, a izkorišča delovno silo bolj, kot si sploh predstavljamo.

Nekoliko bolje je med mladimi, ki se z diplomami v žepih bližajo tridesetemu letu starosti, a nimajo niti enega samega dne delovne dobe, zato vedo, da bodo zaslužili za pokojnino le, če bodo živeli sto let ali več. Če jim stari dokazujejo, da socializem ni deloval, sami doživljajo na svoji koži, da tudi kapitalizem ne deluje ravno odlično – starci so imeli v socializmu vsaj službo za nedoločen čas, medtem ko sami razen diplome nimajo dobesedno ničesar. Mlade je zato težko prepričati, da je kapitalizem dober in učinkovit sistem. Torej je upanje.

Socializem oziroma državni kapitalizem ni deloval in je upravičeno propadel, toda očitno je, da tudi nedržavnemu kapitalizmu ne gre prav dobro, če se ljudje organizirajo in izjavljajo, da predstavljajo 99 % vseh. Kako je lahko sistem dober, če je dober za 1 % ljudi, ki dela karkoli, na primer bankirji, služi milijarde dolarjev in izjavlja, da se država ne sme vtikati v njihovo delovanje, obenem pa se vede kot skupina vernikov, ki naivno verjame, da bodo profiti neskončno dolgo zgolj naraščali?

Pravzaprav moramo reči nekoliko drugače: ljudje, ki so v obdobju neodgovornosti povzročili krizo, niso naivneži, temveč so tolpa neodgovornih zaslužkarjev, ki jih sistem potrebuje za svoje blazno delovanje. Naivni smo šele mi, če verjamemo, da jih je treba reševati, da bodo še naprej v miru počeli to, kar so že.