V deželi med mnogimi gorami in z mnogimi vodami živi trd, neizprosen, rod jeklen. Vladarja nikdar ne priznava; sicer se klanja mu, a mastno pljuje, ko se oddalji topot mu škornja, in glasno kolne, ko je s svojimi obdan. A brez vladarja da bi bil, na misel mu ne pade. Za kom bi pljuval in nad kom besnel? Ne, raje se po njem zgleduje, ki črti ga. Ko potaca sosedu trato, drugu pamet presoli in svojcu s težko roko jo pretrese, je vladar … Dokler mu sosed ne zavzame metra vrta, mu drug v posteljo ne leže in svojec pljuva ne in kolne, že ko vidi ga, vsak dan. Tedaj gre, revež, da utopi vse skrbi, v potrti glavi up goji in glasno kolne … In tako živi ta rod in tako bo živel do konca svojih dni.

V tej od sveta pozabljeni deželi žive trije bratje. Revščine niso nikdar tolkli, razen tiste srčne, kot se tod spodobi, bogastva pa tudi ne. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa so si zmeraj želeli zgolj in samo to, kar so imeli drugi, in so večino tega tudi dobili. Ko so bratje za silo odrasli, so odšli od doma, čeprav je mati jadikovala, kako bo sama, potem ko se je vse življenje žrtvovala zanje, oče pa bentil, za koga je vse življenje gradil veliko lepo hišo in služil, namesto da bi bil doma z družino.

Prvi je odšel najstarejši brat, odšel na študije v veliko belo mesto. Ko je nekoč sedel na klopi in jedel skromno malico iz cenenega belega kruha, napihnjenega in mehkega, je k njemu pristopil golob. Ponižno je sklonil glavo k njegovim nogam, da bi pobral skromno drobtinico. Mladenič je sunil z nogo, da je žival odneslo. »Kaj zajedaš druge, lenoba nerodna in umazana? Naredi si svoj kruh, pa ga boš lahko jedla!« Nekaj kasneje, ko mu je uspelo končati študije, je tudi sam pričel služiti kruh, ki ga je jedel. Bil je trd, neizprosen, mož jeklen, pokoren do vzvišenih in vzvišen do ponižanih, pravi sin svojega naroda. To so hitro opazili očetje tega istega naroda in prijatelji njegovega očeta. Ko je prehodil nekaj trupel in vrgel nekaj polen, so ga sprejeli medse. Postal je razbojnik-karierist.

Tudi drugi brat je odšel na študije, a ni vzdržal na njih. Raje je hodil okrog in popival. Ko je nekoč sedel na klopi in goltal skromen nočno-jutranji obed iz cenenega belega vina, kislega in grenkega, se je v bližini ustavil golob. S sklonjeno glavo je pobiral skromne drobtinice. Mladenič je – dobrega srca, kot je bil – vrgel steklenico tik pred žival, da ji ne bi bilo treba predaleč iti. »Na, pij! Nekaj sem pustil še zate!« Vino, ki ga je pil, si je priložnostno služil tu in tam, večinoma pri znancih ali znancih znancev. Bil je priden, spreten in podjeten, prijazen do vzvišenih in pameten do ponižanih, pravi sin svojega naroda. Za otiščance od škornjev na sebi se je komaj zmenil, polena pa je brcal nazaj ali naprej, kakor je naneslo. Bogat z izkušnjami se je vrnil domov, od koder nikoli ni prav odšel, ter s pomočjo znancev odšel na svoje: odprl je svojo obrt in si začel graditi hišo. Ko je bila skoraj zgrajena (da bi bila povsem dokončana, se ne spodobi), je iz obrti že nastal obrat. V njem je bilo dovolj zaposlenih, da je lahko po nekaterih hodil, in bil je dovolj velik, da je lahko možak drugim metal polena pod noge. Postal je razbojnik-podjetnik.

Tretji brat je veljal za neumnega. Tudi on si je želel študirati, a so vsi menili, da to ni zanj. Po dolgem moledovanju so ga pustili iti za bratoma, vendar pod pogojem, da vpiše nek normalen študij, ki ga bo pripeljal do kruha. Vpisal je normalen študij, vendar ni študiral, temveč se je potikal po koncertih, predstavah in razstavah – od pladnja s kruhom do pladnja z vinom. Ko je nekoč zapuščal takšno prizorišče, založen s kruhki in vinom, je naletel na goloba. Sedel je na tla in si z njim bratsko razdelil kruhke, vino pa je popil sam. »Jej, bratec! Vina pa ti ne bom dal, ker ni zdravo; bom raje zastrupil sebe.« Spoprijateljil se je z neurejenimi umazanci, ki so se zbirali po temnih špelunkah in kovali zamisli o družbenem redu. Tu in tam je pomagal izvesti kakšen koncert, predstavo ali razstavo, zase in za sebi podobne. Bil je zaletav, svojeglav in ni vedel, kje se ga glava drži, vzvišen in ponižan, kakor do koga, nepravi sin svojega naroda. Hodil je čez trupla in metal polena pod noge, bil je pohojen in spotikan s poleni, bil je maščevalen in ni bil. Živel je iz rok v usta, najpogosteje iz rok svojih staršev ali deklet, včasih iz srebrne žlice v usta, pogosto pa tudi iz rok države preko subvencij in javnih razpisov. Vračal se je domov, od koder nikoli ni prav odšel, in se po očetovi smrti končno trajno naselil v svoji otroški sobi. Postal je razbojnik-umetnik.

V sosednji vasi so živele tri sestre. Že zamlada so se ogrele vsaka za svojega brata.

Najstarejša se je vrtela okoli najstarejšega brata. Sprva jo je odganjal, ker se mu je zdela neumna. Ker se ni pustila odgnati, jo je pričel izkoriščati. Bila je lena, nerodna in nesposobna, prava hči svojega naroda. Vzela sta se, ona je bila doma, on pa je delal. Ona mu je to očitala, on pa jo je zaradi očitanja tepel. In tako živita in bosta živela do konca svojih dni.

Srednji sestri je bil všeč srednji brat. Ta ni bil imun za njene čare; hitro jo je osvojil, tako rekoč zavzel, in jo pričel izkoriščati. Bila je mehka, izprosna, žena lesena, prava hči svojega naroda. Vzela sta se, ona je bila doma, on pa je delal in se preganjal okoli. Ona se je tega naveličala, on pa se je naveličal nje, zato sta se razšla. Ona je skrbela za otroke, on si je naredil novo družino, skupaj pa sta se kregala za preživnino. In tako živita in bosta živela do konca svojih dni.

Tretji sestri je bil všeč najmlajši brat. A videti je bilo, kot da je sploh ne opazi. Dolga leta je brezupno sanjarila o njem, dokler se nista nekega jutra zbudila v postelji z omotičnima glavama, ne da bi vedela, kako sta prišla tja. Sedaj jo je mladenič le opazil in jo pričel izkoriščati. Bila je zaletava, svojeglava in ni vedela, kje se je glava drži, neprava hči svojega naroda. Nista se vzela, ona je delala in prenašala škornje in polena, on pa se je preganjal okoli. Ona se je tega naveličala, njemu je bilo vseeno, zato sta se razšla. Ona je ostala sama, on pa se je občasno zbudil s kakšno njej podobno. In tako živita in bosta živela do konca svojih dni.

Najstarejši brat in najstarejša sestra imata razvajenega sinčka edinčka. Pravkar zaključuje študij za zdravnika. Zaradi brezbrižnosti bo zakrivil zaplete in smrti, zaradi objestnosti pa neprijetne občutke pri mnogih svojih bolnikih. Srednji brat in srednja sestra imata dva otroka. Starejši pravkar razmišlja o samomoru, ker ga je zapustila ljubljena oseba in ne najde dela (pri očetu pa noče delati, ker ga pozna). Mlajši je na študijski izmenjavi v tujini, kjer že ima zagotovljeno službo in kariero, vendar ga daje močno domotožje in ne ve, kaj bi.

Bo kateri od deveterice živel srečno vsaj nekaj časa?