Prometheus, Ridley Scott, 2012

Ridley Scott je vnovič naredil mojstrovino, s katero imajo številni gledalci in filmski kritiki težave, saj je preprosto ne razumejo.

Film namreč ne pripoveduje zgodbe o še eni nevarnosti za Zemljane, ki jo ti seveda pravočasno zaznajo in junaško preprečijo katastrofo tako, da se žrtvujejo, mi pa jih kajpak občudujemo, ker so toliko dobrega naredili za nas. V tej perspektivi bi morali z lahkoto povedati neko drugo zgodbo, zgodbo o tem, da si Zemljani katastrofo pravzaprav zaslužijo in jo bodo v prihodnosti morda sprožili kar sami. In veliko vprašanje je, kdo bo preživel, kdo je zares najbolje prilagojen, kdo je dovolj inteligenten, da bo znal definirati probleme in jih tudi rešiti.

Ne, Ridley Scott ni režiral še ene solzave zgodbe o ubogih ljudeh in junakih, ki jih rešujejo pred vesoljskimi nepridipravi, ne krepi fantazme, ki jo imajo tako radi Američani. Njegov film predvsem zastavlja izvrstna filozofska vprašanja o preživetju, s katerimi spremeni tudi vse naslednje in že posnete zgodbe o nenavadnem tujcu, ki ga po neki nepremišljeni logiki imenujejo kar osmi potnik, kar seveda ni, kajti na krovu ladje Nostromo (Alien, Ridley Scott, 1979) ni sedem potnikov, ampak jih je že brez tujca osem, kajti ljudje v svoji oholosti ne bi smeli izpustiti muca Jonesa.

Prometej je kajpak mit, je zgodba o začetku, zato se film tudi začne tam, kjer se mora – na začetku torej. In zastavi vprašanje: Zakaj pusti tujec svojo DNK na Zemlji? Tudi nadaljevanje je izvrstno in vznemirljivo. Zastavi namreč novo vprašanje: Zakaj hočejo Zemljani odpotovati v oddaljeni kotiček vesolja, kaj bi radi?

Razvozlajo šifre, ki so jih na Zemlji pustili njihovi predhodniki, kar pomeni, da so vsekakor visoko inteligentni, a ko prispejo na tuji planet, se preprosto ne znajo obnašati. Ta del filma prikazuje odpravo kot butaste Američane, ki izvažajo demokracijo in se vedejo, kot da so povsod gospodarji in je vse njihova last. Začne se krvava odštevanka, člani odprav umirajo kot za šalo in nimajo pojma o ničemer.

Edino zares suvereno bitje je tujec, ki pa v resnici ni to, za kar ga imamo, saj je doma, kar pomeni, da je domačin. Tujci so naduti Zemljani, ki z velikansko ladjo prepotujejo milijarde kilometrov, a se ničesar ne naučijo in ničesar ne vedo, obenem pa naivno verjamejo, da bodo na tujem planetu delali, kar bodo hoteli, to, na kar so sicer očitno navajeni.

Potem se zastavljajo še nova vprašanja, film pa doživi vrhunec, ko reče Elizabeth Shaw (Noomi Rapace), da sprašuje zato, ker preprosto zasluži odgovore. Je znanstvenica, in nenehno zastavlja vprašanja, ker jo zanima, kar bi moralo zanimati vsakega človeka: od kod smo, zakaj sploh smo, kaj delamo narobe, da smo na robu preživetja.

Obrat je zelo pomemben. Kdor sprašuje, ne ve, a ve vsaj to, da ne ve, zato tudi sprašuje, kar je zelo logično. Poleg tega tudi hoče vedeti, saj drugače ne bi zastavljal dobrih vprašanj. Torej se trudi – lahko bi rekli, da se trudi preživeti; kdor se trudi preživeti, ima možnosti, da bo tudi zares preživel. Tako je osnovno spoznanje tega odličnega filma.

Elizabeth res zasluži odgovore na vprašanja, zato tudi preživi, čeprav odgovorov ne dobi, kar pomeni, da ji ostane le raziskovanje in nadaljnje spraševanje. Zapusti planet, s seboj vzame robota Davida oziroma to, kar je ostalo od njega, in nam zastavi še zadnje vprašanje o nas samih, o našem izvoru in o končni destinaciji, ki je prav gotovo ne predstavlja empirično življenje na Zemlji.

Mirno lahko zapišemo: preživel bo tisti, ki se bo spraševal, ki bo hotel vedeti. Človek je namreč bitje, ki preprosto mora vedeti, saj je obsojeno na spoznavanje in vednost. Ne more reči, da ga vednost ne zanima, saj v takem primeru ne more preživeti. Bitje, ki preživi na tujem planetu, je popolnoma prilagojeno, a se ne sprašuje. Tujci, ki so odnesli DNK na Zemljo, se tudi ne sprašujejo, saj se očitno zanašajo na telesno moč, kar občuti zlasti David, ko ostane brez telesa.

Sprašuje se Elizabeth in predstavlja Zemljane v najboljši luči. Vsi njeni sotrpini umrejo, smrt pa si tudi zaslužijo. Prihodnost je zato odprta. Preživela bo Elizabeth, preživel bo David in preživel bo nenavadni tujec, nihče pa ne ve, kakšna bodo njihova razmerja v globinah vesolja, saj je Zemlja zgolj odskočna deska. Ne vedo, kdaj se bodo vnovič srečali in kakšno bo srečanje.

Pravzaprav vemo, kaj se bo zgodilo, saj je Ridley Scott že davnega leta 1979 posnel film Tujec (Alien).