Pravijo, da smo Slovenci navajeni patološko uživati v lastni majhnosti, nepomembnosti, neadekvatnosti, manjvrednosti, depresivnosti, da imamo hlapčevsko naravo, ki jo starši z vzbujanjem občutkov krivde uspešno prenašajo na svoje potomce, da smo rojeni in vzgojeni za hlapce in da bomo tudi umrli kot hlapci, saj preprosto ne znamo biti kaj drugega kot ponižni, pokorni hlapci. Vse to je seveda čisti nesmisel, kajti tudi drugi ljudje niso nič boljši.

Platon tako pred dvema tisočletjema in več v paraboli, s katero opiše življenje ljudi v votlini, jasno izpostavi element, s katerim se moramo vedno znova ukvarjati, kar pomeni, da se moramo vračati k njemu in ga skušati misliti na nove načine, podobno kot je Lacan predlagal za svoje mateme, grafe, diskurze in druge matematizirane zapise, ki jih z interpretacijami preprosto ne moremo izčrpati, kar seveda pomeni, da so večni, interpretacij pa mora biti po definiciji neskončno veliko.

Preden preidemo k Platonovemu elementu, moramo zapisati: proces interpretiranja sveta se nikoli ne more končati. Zapisano kajpak velja tudi za kapitalizem in krize, ki jih ustvarja, velja pa tudi za domnevno hlapčevsko naravo Slovencev in Slovenk, ki jo na žalost trenutna vlada s pridom izkorišča v svoj prid.

Element, o katerem govorim, je zelo preprost in ga vsakdo pozna, izluščimo pa ga, če razmišljamo, zakaj zgolj EN SAM ČLOVEK zapusti votlino in se odpravi v neznani svet, kar med drugim pomeni, da ni več voljan vztrajati v okovih in večno zreti v bebave podobe na steni.

Na prvi pogled je zares nenavadno, da ne odidejo vsi, saj bi smeli pričakovati, da bo posameznik prepričal še vse ostale, kajti le kdo bi želel biti vklenjen vse življenje in gledati črno-bele podobe na zaslonu. Ničesar takega se ne zgodi, zato se moramo vnovič vprašati, kako je to mogoče.

Platon ponudi izhodišče za razmišljanje o tem problemu, ko pravi, da je vsak človek zmožen misliti in spoznati dolžnost, pred katero je nujno postavljen. Njegova dolžnost je namreč ta, da spozna resnično naravo podob sveta in boga – nič več, a tudi nič manj.

Vsi elementi so torej podani: bog, dolžnost, zmožnost za razmišljanje, resnica sveta. Pravzaprav je videti, da manjka peti, glavni element, ki je – želja. Človek mora želeti spoznavati boga in razmišljati, želeti mora izpolnjevati dolžnost, potem ko jo spozna, želeti mora resnico sveta, v katerem živi, zlasti pa resnico podob, ki jih je prisiljen ves čas gledati.

Glavno vprašanje se torej nanaša na željo oziroma njeno odsotnost, nedejavnost. Zakaj se zdi, da ljudje ne želijo zapustiti votline in so se celo pripravljeni norčevati iz tega, ki vendarle odide?

Pravzaprav danes ni čisto res, da ne želijo, saj so svobodni kapitalistični trgi polni dobrin, ki jih ljudje kupujejo, ker jih želijo kupovati. Ljudje torej definitivno želijo dobrine, ki jih tudi potrebujejo. Zakaj bi v svetu, v katerem lahko dobiš vse dobrine, želel resnico, dolžnost in spoznavanje sveta, da o bogu niti ne govorim?

Vprašanje je zelo dobro. Kakšen bi bil lahko odgovor?

Odgovor ne more biti enostaven, kajti danes je videti, da liberalni kapitalizem deluje tako dobro, tako hitro ter je tako neverjetno elastičen in produktiven, da bi bilo celo noro spreminjati ali zapuščati ga. Bolj razumno je vztrajati znotraj njega, varovati ga, reševati ga pred nepridipravi in zlonamerneži ter si privoščiti vedno nove dobrine, ki jih vsi ljudje želijo in potrebujejo. Tukaj lahko preprosto nehamo razmišljati in ugotovimo, da je razmišljanje brez smisla, nepotrebno in čisto odveč.

Lahko pa tudi trmasto nadaljujemo in naivno vztrajamo pri tem, kar je predlagal Platon. Freud nam je namreč pokazal, da se ljudje v krizah vedejo zelo čudno, čeprav je tak le prvi vtis. Številni se namreč še bolj oklenejo tega, kar je v krizi, in so pripravljeni narediti vse, da se ne bi nič spremenilo. Niti slučajno ne smemo misliti, da si ljudje želijo sprememb – v resnici si v glavnem želijo le še več istega; v tej perspektivi je jasno, da jim je kapitalizem dobesedno napisan na kožo. Primer so seveda simptomi: vsak pravi nevrotik se krčevito oklepa simptomov do zadnjega, čeprav ga motijo, zato je pripravljen le na drobne, kozmetične popravke. Na analitika se na primer obrne s prošnjo, naj odstrani negativno plat simptoma, pozitivno pa naj mu pusti, da bo še naprej njegova osebna last. Ali preprosto rečeno: nevrotik ljubi svoje simptome bolj kakor analitika, saj jih ljubi celo bolj kakor samega sebe, zato je pripravljen trpeti; v tej perspektivi je jasno, od kod črpa moč RKC.

Freud je torej pokazal, da se ljudje nikakor niso pripravljeni odpovedati temu, kar ljubijo, ljubijo pa natanko to, kar jim zagotavlja užitek; zapisano torej velja za vse ljudi, ne le za nevrotike, da se ne bo kdo prehitro potolažil. RKC & kapitalizem zato hodita z roko v roki, kar pomeni, da nimajo ljudje tako rekoč nobene možnosti, da se ju znebijo.

Obstaja namreč tudi hrbtna stran iste zgodbe. Današnji kapitalizem jemlje ljudem, kar je sploh mogoče vzeti, pa vendar ni nujno, da se bodo ljudje temu uprli. Res je, da izgubljajo, toda velja tudi tole. Prvič. Izgubljajo užitek, toda užitek je mogoče najti tudi v izgubljanju, tako kot je mogoče uživati v trpljenju in bolečini, kar zelo dobro vedo predstavniki RKC. Drugič. Ljudje izgubljajo užitek, toda obenem jim oblastniki že obljubljajo novega. Odpovedovanje sedaj je torej povezano z večjim uživanjem pozneje. Vsak dojenček gre skozi tako obdobje, ko ga navajajo na načelo realnosti.

Hlapci so vsekakor ujeti v načelo realnosti. Ne sme biti nesporazuma: hlapci svobodno hočejo biti hlapci, hočejo bolečino in hočejo nezavedno uživati v trpljenju. Videti je torej, da so družbene spremembe malo verjetne, če odštejemo načrtovane in zahtevane, zato lahko JJ in papež mirno spita, saj se jima ne bo skrivil las na glavi. Ljudje so pač navajeni ubogati, saj je tudi v pokornosti in klečeplazenju mogoče najti hlapčevski užitek – užitek je pač mogoče najti v čemerkoli, ker je zelo elastičen.

Kapitalizem dobro pozna človekovo naravo, zato poleg elastičnosti, ki jo tako ljubijo slovenski delodajalci, uporablja tudi šok terapije, kot jih je opisala Naomi Klein. V rabi takih terapij namreč ni nobenih problemov. Vzemimo primer. Vsi vemo, da v Sloveniji primanjkuje domov za starejše ljudi, da nekaj tisoč ljudi čaka doma, da bodo sprejeti. Če bi država vzela vsakemu državljanu v enem letu sto evrov, bi dobili dvesto milijonov evrov denarja, s katerim bi lahko zgradili vse domove, ki jih potrebujemo vsi, saj smo njihovi potencialni uporabniki. Tega seveda ni naredila, ko pa je treba reševati banke, je nenadoma, poskočno, brez odlašanja in z velikim veseljem naredila nekaj neprimerno hujšega, saj bo ogromno ljudi ostalo ne le brez denarja, temveč tudi brez služb, nikjer pa tudi ni zapisano, da bo banke res rešila in da bodo imeli državljani kaj od njih.

Ljudje bodo v glavnem torej še naprej hlapčevali in trpeli, obenem pa tiho upali, da bo vendarle napočilo obdobje novega uživanja za večino; le nekateri posamezniki bodo še naprej trmasto vztrajali, kot je vztrajal Platonov filozof.

Za konec je zato treba spomniti le še na besedno igro, ki je možna samo v angleščini: there is no main street without Wall street.