Prebiranje refleksij tako in drugače usmerjenih medijskih gurujev, finančnih analitikov, ekonomskih ideologov in drugih bolj nenavadnih osumljencev, ki brez repa in glave govorijo o sedanji ekonomski krizi kot krizi vrednot, morale, človeške narave ali politike, navdaja človeka s prav specifičnim občutkom brezupa in profundne žalosti.

Vedno znova slišimo eno in isto, vedno znova se čudimo, ali so ti ljudje preprosto naivni in zaslepljeni ali pač načrtno zavajajo svoja občinstva in se obenem posmehujejo njihovi nemočni prestrašenosti. Globlje kot smo v krizi in intenzivneje kot so objavljani razni profesionalno-strokovni teksti o vzrokih in rešitvah, manj je vse skupaj jasno. V neprehodni džungli površnih, hegemonsko motiviranih mnenj in prepričanj je prodorna, nepretenciozna in obširna – četudi zapletena in že častitljivo stara – kritika kot mala oaza sredi obširne puščave: za korak naprej nikakor ni dovolj, a kot izhodiščna točka je tako nujna kot dobrodošla.

Prvo poglavje Kapitala se prične z analizo blaga/blagovne forme, ne z analizo bančnega sistema, načina distribucije bogastva, profita, delovanja posamezne kapitalistične ekonomije ali celo globalnega trga in ekonomske krize. Z analizo najenostavnejše družbene forme, specifične za kapitalizem, ki v sebi skriva fundamentalno kontradikcijo tržne ekonomije, se začne zato, ker se Marx predobro zaveda, da je blago navkljub svoji navidezni nedolžnosti skrivnostna čutno nadčutna reč, »[...] polna metafizične zvitosti in teoloških muh« (Marx 1986, 71). Kapitalizem namreč lahko razumemo le s premišljeno analizo, ki bo zmožna razločevati med esenco in pojavnostjo ter med vzrokom, posledico in korelacijo. (Pravzaprav niti ne gre toliko za vzroke in posledice, kolikor gre za medsebojne odnosnosti, kajti blago, na primer, ne povzroča kapitalizma, je pa zanj kot njegov konstitutivni element nujno potrebno.) Od abstraktnega h konkretnemu: to je metoda, s katero se je Marx podal v globino zajčje luknje, ki je kapitalizem, in s katero je opozoril na potrebo po skrbnem dialektičnem proučevanju (analiza + sinteza) produkcijskega načina ne kot zgolj gromozanskega kupa nekoherentne zmešnjave ekonomskih kategorij, temveč kot totalitete; (totalitete v smislu bogatega skupka vseh kontradikcij, determinacij neenakih magnitud, odnosov, potencialov in vzajemnih pogojevanj, totalitete torej, ki je antitetična ravno naivnemu očitku redukcionizma). Če so praktično vsi ekonomisti pred Marxom raziskovali svet okoli sebe tako, da so se pomikali od kompleksnega proti preprostemu in v tem procesu videli rešitev raziskovalnega problema, je Marx svoje proučevanje pričel šele na mestu, kjer so ga klasiki triumfalno, a naivno zaključili: od preprostega se je pomikal nazaj h kompleksnemu, da bi na podlagi abstraktnega ponovno vzpostavil konkretno. Znano je kritiziranje Adama Smitha iz konca druge knjige Kapitala, kjer Marx citira njegovo razumevanje vrednosti kot funkcije svete trojice, treh vrst dohodkov (mezde, profita in rente), kar efektivno pomeni zamenjevanje esence z njeno pojavno obliko. Čeprav je bil Smith v primerjavi z ostalimi klasiki še najbolj metodološko bogat (za razliko od Ricarda in njegovih skrajnih formalnih abstrakcij/dedukcij je bil mnogo bolj pluralističen in ni zavračal empirije), v svoji analizi ni uspel priti dovolj globoko, saj je bil zaradi svojega eklektičnega pristopa tudi izrazito nekonsistenten in zato kontradiktoren.  

Kakorkoli že, »[k]onkretno je konkretno zato, ker je povzetek mnogih določitev, torej enotnost raznoterega,« pravi Marx v Grundrisse (1985, 32)[1]. To je pomembno. Pri proučevanju vsake še tako majhne partikularitete, za katero se zdi, da obstaja sama zase, moramo biti previdni, da jo ustrezno umestimo v širšo sliko, totaliteto, kajti šele takrat lahko spoznamo prava razmerja med navidez statičnimi in nepovezanimi deli celote. Kapitalistični način produkcije je enoten, a raznolik; preden ga razumemo v svoji enotnosti, moramo zgrabiti razpršene in dozdevno diskretne raznolikosti, ki to enotnost konstruirajo. Abstrahiranje je pomembno prav zato, da nazadnje vse te izolirane in navidez avtonomne fragmente postavimo nazaj na svoje mesto in jih dojemamo odnosno, kot prepletajoče se povezave. Pomembno pa je tudi razlikovanje med idealnimi ali formalnimi in realnimi abstrakcijami, kajti produkti prvega tipa abstrakcij – kot je na primer izoliran, ahistoričen, preračunljiv in racionalen posameznik, za katerega celo njegovi stvaritelji priznavajo, da ne obstaja in da ne more obstajati (Wieser, avstrijska šola) – nam ne pomagajo veliko, ko govorimo o življenju konkretnih ljudi, s katerim takšni idealni konstrukti nimajo veliko skupnega. Nasprotno pa realne abstrakcije, o katerih govori Marx, za razliko od Ricarda niso zgolj miselni konstrukti, ki so sami sebi namen in ki lahko služijo zgolj od realnosti odmaknjenemu matematiziranemu proučevanju človeških dejavnosti. Realne abstrakcije se dogajajo v oprijemljivem, resničnem svetu neodvisno od naše zavesti; lahko se jih zavedamo, lahko pa tudi ne: rezultat je enak. Ko menjamo dve blagi na trgu, nujno in nezavedno abstrahiramo od njunih konkretnih, kvalitativno različnih uporabnih vrednosti, saj ju enačimo oziroma primerjamo kot dve kvalitativno enaki vrednosti – akt menjave blag sam izpelje abstrakcijo, pa če to hočemo ali ne.

Ničesar ne smemo iztrgati iz konteksta, to študirati v izolaciji in se pri tem ujeti v preveč očitno past, kjer so entitete in fenomeni razumljeni kot avtonomni, ločeni in celo univerzalni, nadčasovni ter naravni pojavi. Ne smemo se omejiti zgolj na analizo pojavnosti (form) ali na konkretiziranje esenc; potrebno je oboje. Prav v podobno past so bili ujeti klasični ekonomisti (primer zgoraj) pred Marxom in vanjo so še toliko bolj ujeti neoklasični ekonomisti dandanašnjega, ki so za razliko od klasikov (predvsem Smitha in Milla) uspeli ločiti politično oziroma družbeno od ekonomskega. Ekonomija se danes ukvarja z ahistorično, enostransko, fetišizirano analizo par excellence, saj je v nasprotju s politično ekonomijo 18. in 19. stoletja ideološko razcepila predmet svoje analize. Če je Marx produkcijo in distribucijo dojemal kot (v kapitalizmu popredmetene) družbene odnose in je iskal odgovore na pereča vprašanja ne v tehničnih in materialnih lastnostih objektov, temveč v človeških dejavnostih samih, danes ekonomisti razlagajo kapitalizem kot naraven izraz človeške narave, profit pa upravičujejo z inherentnimi lastnostmi strojev oziroma naravno pičlostjo (scarcity) ter subjektivnimi preferencami ljudi, ki da so onkraj družbenega in tako seveda niso predmet razredne dominacije (nekateri pripadniki avstrijske in neoavstrijske šole – da o Marshallu sploh ne govorimo –, kot so Menger, Wieser in Hayek, se nominalno celo strinjajo, da sta družba in zgodovina pomembni, a so neoklasiki, ki so substanco svoje teorije črpali prav iz misli teh ekonomistov, na to več kot pozabili). Kar je bolj žalostno, pretanjenost njegove metode se izmika tudi radikalnim ekonomistom, marksistom, današnjim (levičarskim) aktivistom in drugim. Vsak dan lahko vidimo, kako intuitivno se ljudem zdi, da kapitalizem razumejo na tako celosten način, da ga lahko ovržejo, ne da bi se posvetili temu, na kar je Marx tako mukotrpno, konsistentno, nadrobno in dolgotrajno opozarjal: v kapitalizmu nič ni tako, kakor se zdi. Kljub temu, da je že na začetku svojega največjega dela pisal o fetišistični, reificirani realnosti kapitalistične produkcije, v kateri odnose med ljudmi odslikavajo odnosi med stvarmi (in kjer to ni le lažna zavest), za krizo in tegobe obstoječe družbene formacije še vedno krivimo vse od pohlepa (češ da izkoriščanje v kapitalizmu obstaja zaradi izprijenosti posameznikov in da ni izraz objektivnih pogojev, odnosa kapitalist-delavec in nujnosti, da drugi prodaja prvemu svojo zmožnost za delo, iz katere lahko prvi v produkcijskem procesu izvleče več vrednosti, kot jo je zanjo izdal) prek bank pa do brezmejnega potrošništva. Popredmeteni družbeni odnosi, katerih stvarniki smo seveda vedno mi sami, so v blagovni ekonomiji z nami na vsakem koraku in v vsakem trenutku; to je edina realnost tržnega kapitalizma. Mrtve stvari tu dejansko oživijo in vladajo nominalno živim ljudem; to ni le naiven fetiš še bolj naivnih ljudi.

V Grundrisse Marx pravi, da rente ne moremo razumeti, ne da bi razumeli kapital, a da obratno gotovo drži. Tu se zopet dotikamo njegove metode, s pomočjo katere je spisal Kapital in ki v ospredje potiska pomembnost vrstnega reda, nujnost, da se od preprostih abstrakcij pomikamo k zapletenim konkretnostim in ne nasprotno ter da razločujemo med vzrokom in posledico, med primarnim in sekundarnim, med esenco in njeno pojavno obliko. Tudi danes se zato upravičeno sprašujemo, kot se je nekoč spraševal Marx, ko je kritiziral program nemških socialdemokratov: »Zakaj se vračati nazaj, potem ko so bili dejanski odnosi že zdavnaj pojasnjeni?« Že zdavnaj smo videli, da je finančni kapital sicer nujno potreben za sodobne kapitalistične družbe, a da ga ne moremo razumeti, ne da bi razumeli kapital per se. Tako kot smo že zdavnaj videli, da ne smemo enačiti presežne vrednosti s profitom (razen v agregatu), čeprav je prva pogoj za drugega. Zakaj se torej vračamo nazaj in obtožujemo epifenomenske partikularnosti, ko pa so bili dejanski odnosi že zdavnaj pojasnjeni? Takšna retrogresija je nepotrebna in nevarna.

Nič ni tako preprosto, kakor se zdi. Zdravi razum nas napeljuje, da se sprašujemo, kako je možno, da imajo lahko posamezni distributerji in torej ne producenti (pa naj bodo to dejanski delavci ali kapitalisti, ki jih zaposlujejo) blaga večje profite; kako lahko tisti, ki niso proizvedli vrednosti (ali niso imeli s proizvodnjo niti posrednega stika), dobijo največji delež? Ni nam jasno, kako lahko v neki kitajski ali južnoameriški sweatshop tovarni delavci pod diktatom tamkajšnjih lokalnih kapitalistov ustvarijo vso vrednost H&M majic, pa vendar največji del v delavnici proizvedene vrednosti odnesejo posredniški trgovci oziroma distributerji teh majic. Marxa takšne distorcije niso zavedle, saj nam je pokazal, da v kapitalizmu ni pomembno, kdo ustvari vrednost in kdaj jo ustvari (za razliko od klasičnih ekonomistov, ki jih kritizira) – v sferi menjave se ta namreč lahko (in se) prerazporedi, čeprav tam sploh ne nastaja. V finančnem sektorju ne nastane niti minuta (ali temu delovnemu času ustrezna količina denarnega izraza) vrednosti, pa vendar nas mediji vsak dan bombardirajo z informacijami, koliko denarja je bilo ustvarjenega (ali uničenega) prav tam. Kako je mogoče, da iz nekaj denarja nastane več denarja, če nihče ni ustvaril ničesar novega (z vidika produkcijskega procesa) in če vemo, da je denar zgolj obči ekvivalent, ki sam na sebi nima nobene vrednosti, temveč zgolj predstavlja kontingent določene realno obstoječe vrednosti. Ni mogoče. Vrednost pač ne nastaja v menjavi; ustvari jo človeško delo v produkcijskem procesu, katerega namen je ustvarjanje produktov/storitev, ki bodo menjane na trgu kot blaga. Vendar kako je potemtakem mogoče, da imajo kapitalisti, ki zaposlujejo manj delovne sile, večje profite kot tisti, ki nadzorujejo več delavcev? Kako imajo lahko tisti, ki ustvarijo veliko presežne vrednosti, nižji profit od tistih, ki je ustvarijo malo. Ali ne drži, da ima podjetje v avtomobilski industriji, ki je skoraj do popolnosti avtomatizirana, večjo profitno mero kot kapitalist, ki zaposluje na deset tisoče plantažnih delavcev, ki garajo noč in dan? Drži. Drži tudi, da prvi proizvede neprimerno manj vrednosti kot drugi, kar je navidez kontradiktorno z ugotovitvijo o profitabilnosti. Takšna vprašanja razkrivajo, zakaj intuitivno moraliziranje o dekadenci kapitalizma, razvratnosti potrošništva, neustavljivem tehnološkem napredku in parazitiranju bankirjev, ki je danes tako zelo popularno, ni dovolj, če se želimo zoperstaviti kapitalizmu kot sistemu. Razkrivajo tudi, da je ravno zdaj, ko kljub nasilnim spazmom in krčevitostim – pred katerimi si ne morajo zakrivati oči niti najbolj vkopani ideologi statusa quo – obstoječega ekonomskega reda zelo smiselno brati Kapital in da smo danes, ko je ciklična nasilnost kapitalizma tako očitna, kratko malo vsi socialisti.

- Marx, Karl. 1985. Temeljna izdaja I, 8. zvezek. Ljubljana: Delavska enotnost

- Marx, Karl. 1986. Kapital I. Ljubljana: Cankarjeva založba.