Kot za šalo ste nam poslanke in poslanci koalicije, ki ste sedeli na Odboru za delo, družino, socialo in invalide brez argumentov, vesti in sramu ubili Zakon o osebni asistenci, katerega je preko ljudske iniciative podprlo več kot 7000 volivk in volivcev. Na odboru sploh nismo dobili priložnosti, da bi ga temeljito predstavili, nismo dobili možnosti, da bi vložili amandmaje, ki smo jih v štirih dneh pripravili po predlogu zakonodajno pravne službe DZ. Proceduralno ste nam vzeli besedo in zakon ubili.

Niste bili pripravljeni uslišati naših prošenj, da bi zakon skupaj z ministrstvom ustrezno dodelali, ampak ste zlorabili moč, ki vam jo je dodelilo ljudstvo, da ste to edinstveno pobudo v kali zatrli. Ukradli ste nam prihodnost, pravico do dostojnega in neodvisnega življenja, mnoge mlade ste obsodili na životarjenje v domovih za ostarele, na umiranje po obrokih in na socialno smrt. S tem ste tudi poteptali Konvencijo ZN o pravicah invalidov, kjer 19. člen govori o pravici do osebne asistence. Poslanci koalicije ste poslušali ukaz ministra Vizjaka, da se zakon zavrže, čeprav niste vedeli točno zakaj. Vemo zakaj gre, gre za del sredstev FIHO, ki smo jih predvideli za sofinanciranje in ki se že sicer uporabljajo tudi za programe osebne asistence. Sredstva, ki so namenska, izven proračuna, izven vsakega resnega nadzora in v rokah peščice invalidskih funkcionarjev oz. invalidske mafije, sredstva, ki se dokazano mnogokrat porabijo nenamensko, predvsem pa netransparentno. V čem je potem problem? Vzeli bi moč in finance t.i. predstavnikom invalidskih organizacij, ki s temi sredstvi razkošno živijo in kupujejo nepremičnine, članstvu pa pustijo drobtinice; ravno toliko, da ne pocrkajo; smo zgolj objekt trgovanja.

Zakon je bil spisan na podlagi več kot šestnajstletnih izkušenj izvajanja osebne asistence in je imel namen zagotoviti pravico do osebne asistence tudi širšemu krogu upravičencev, ki so sedaj izključeni iz obstoječih programov. Hotel je zagotoviti pravico najtežje hendikepiranim, tistim, ki smo življenjsko odvisni od vsakodnevne tuje pomoči; tako intelektualno, senzorno in gibalno oviranim. Za primer, slepi imajo preko njihovega društva odobrenih le deset ur spremstva na mesec, zato je zavajanje MDDSZ s tem, da smo kogarkoli izključili nesprejemljivo, dokazujejo zgolj, da ne poznajo programov, ki jih sofinancirajo in ne poznajo raziskav, ki jih naročajo. To bi bil prvi zakon, ki bi pravico podeljeval neposredno uporabniku in ta bi izbral sebi primernega izvajalca; v predlogu zakona z eno samo besedo ne omenjamo invalidskih organizacij, ampak govorimo o izvajalcih. Obrnili bi obstoječo prakso, kjer se osnovne človekove pravice uresničujejo preko društev, ki imajo moč, da pogojujejo, disciplinirajo ali odvzamejo storitev. A to bi bila prava revolucija, saj bi invalidski funkcionarji ostali brez dela sredstev za svoje umazane posle, posredno pa tudi politika, ki iz tega črnega fonda dobiva provizijo. Zato si je bilo potrebno izsiliti nekaj floskul, da zakon nima ustreznih finančnih virov, kar je popolna izmišljotina, saj bi, če bi le imeli priložnost, lahko natančno dokazali, da so ti viri že tu; nekateri še ne uporabljeni, drugi zlorabljeni. Naš predlog bi bil daleč bolj učinkovit in finančno vzdržen kot bo lahko predlog MDDSZ pod vplivom različnih lobijev, nenazadnje prav s strani t.i. NSIOS, ki formalno-pravno sploh ne obstaja in je bil izbrisan iz AJPES-a že leta2010, a vi to kar ignorirate.

Naj bi bili veseli sklepa, da bo MDDSZ pripravil nov predlog do konca leta? Ne, groza nas je, kaj bodo spacali in od kje bodo pobrali denar. Bojimo se, da se bo osebna asistenca obravnavana kot socialni transfer, kar pomeni, da nam bo odvzeta vsa morebitna lastnina. Žalosti nas, da se mnogi med vami ne zavedate krutih in usodnih posledic vaših lahkotnih odločitev. Še bolj pa je perverzno dejstvo, da so vas v tako odločitev napeljali invalidski funkcionarji, ki hočejo obdržati svoje invalide v sužnjelastniškem odnosu.