Čisto mogoče je, da bodo naša zanamci čez nekaj milijonov let nam manj podobni, kot smo mi danes podobni amebam. In če bodo razmišljali o nas in naših sistemih skupnega življenja, si bodo mislili vsaj to, da smo bili kamenodobni barbari zaradi povsem norega prepričanja, da živimo v najboljšem od vseh možnih sistemov, kar jih bo razvil kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli v vesolju, tj. v kapitalizmu.

Položaj pa je v tem najboljšem sistemu trenutno takle. Velikanska večina ljudi se prestrašena trese za svoje službe in se umika v zasebne svetove, majhne skupinice ljudi delajo velike načrte za njihovo prihodnost, peščica pripadnikov elit pa piše zakone in suvereno odloča, kaj se bo dogajalo z vsemi. In bržčas nihče pri zdravi pameti ne dvomi, da živimo v demokratičnem občestvu, v katerem imajo ljudje pravico, da svobodno odločajo o lastnem življenju in načrtujejo svoje prihodnosti. Verjetno se bomo vsak hip zbudili iz sanj. Če se ne bomo, nam tako ali tako upravičeno ni pomoči.

Recesija se je uradno začela decembra leta 2007, kar seveda pomeni, da se je začela bistveno prej, ampak to sedaj ni tako zelo pomembno. Rečemo lahko, da mineva natanko pet let od njenega oznanjenja in prav toliko časa od njenega reševanja, toda njegovi pozitivni učinki so izjemno skromni ali pa jih sploh ni. Kako je mogoče, da že pet let rešujejo kapitalizem, pa ni videti, da ga bodo rešili, medtem pa je delo izgubilo na milijone in desetine milijonov ljudi po vsem svetu, kar je seveda tudi (negativni) učinek njegovega vseobsegajočega reševanja?

Morda pa ga rešujejo natanko zato, da bi sesuli čim več ljudi! In reševali ga bodo še naprej, saj ni videti, da jim pohaja sapa. Rezali bodo in sekali, delo bo izgubilo še veliko več ljudi, mi pa naj naivno verjamemo, da ga bodo rešili, ker bodo nakopičili še več enakih postopkov reševanja? In tudi če ga bodo rešili – za koga ga bodo? Za delavce gotovo ne.

Richard Wolff je na zadnjem predavanju v okviru srečevanj, ki potekajo pod skupnim naslovom Globalni kapitalizem (Global Capitalism), predavanje je bilo 19. septembra letos, spregovoril o zelo preprostem dejstvu, ki ga vsi dobro poznamo, pomembno pa je tudi za napovedani Festival nevarnih idej, o katerem sem spregovoril nekaj dni nazaj.

Spregovoril je o naši siceršnji pripravljenosti in zmožnosti, da nenehno kritiziramo in postavljamo pod vprašaj različne družbene sisteme, kot so energetski, edukacijski, zdravstveni, socialni, pokojninski, nikakor pa ne postavimo pod vprašaj samega kapitalističnega sistema. Dejstvo je zares osupljivo.

Osupljivo je tudi spoznanje, kako hitro so ljudje pripravljeni hvaliti kapitalizem kot najboljši možni sistem, čeprav ta nenehno proizvaja krize in uničuje človeške eksistence (torej tudi njihove), neti vojne, povzroča bedo po vsem svetu, izkorišča naravo in uničuje okolja – pa ne le zadnjih pet let, temveč zadnjih nekaj stoletij.

Kapitalizem je izjemno produktiven. O tem ni nobenega dvoma. Proizvaja tudi vojne, krize, recesije in druge katastrofe. Proizvaja jih nenehno, že nekaj stoletij. Proizvaja tudi bedo, revščino, slume, favele, nezaposlenost in bombe, ki jih vedno odmetava tam nekje daleč, na domnevne barbare in druga na sodih nafte sedeča necivilizirana bitja.

Podobno je v cerkvi. Tam o nekaterih zadevah preprosto ne smeš govoriti. Ne smeš se spraševati o številu pedofilov, o njihovih imenih in priimkih, da bi jih za njihove zločine nad otroki lahko tožil, ne smeš spraševati o številu posiljenih in zlorabljenih otrok, da bi izpopolnil statistiko, ne smeš tiho dvigniti roke in ponižno vprašati, kako je Marija zanosila od svetega duha in kako papež ve, da je bilo res tako, ne smeš se spraševati, kako so jo v nebo vzeli in kje to sploh je, zakaj so se zgodile križarske vojne, zakaj je v srednjem veku po njeni zaslugi zgorelo toliko živih ljudi na grmadah samo zato, ker so mislili, kot sta na primer mislila Bruno in Galilei, podobnih vprašanj pa je še veliko.

Shizoidnost je zato velikanska in nevzdržna, kajti ko začnete določati, kaj ljudje lahko mislijo in česa ne smejo, je v nekem radikalnem smislu vsega konec, kajti nadaljevanje je lahko le avtoritarno ali pa celo totalitarno; zgodovina je polna dokazov za zapisano. A bizarnosti s tem še ni konec. Tu je še ena. Bog naj bi ustvaril človeka po svoji podobi, dal naj bi mu tudi svobodno voljo, tu na zemlji pa istemu človeku njegovi sotrpini nenehno solijo pamet, kaj sme misliti, česa ne sme, kaj je prav, kaj ni prav, kaj mora delati in česa nikakor ne sme, pri tem pa se sklicujejo na Boga, razum, svobodno voljo, lepšo prihodnost in vse drugo, medtem ko sami delajo ravno to, česar zares ne bi smeli!

Od kod so se vzeli, kdo jim daje pravico, da se postavljajo na mesta nevprašljivih avtoritet, saj so zgolj ljudje kot vsi drugi, kar s svojimi dejanji tudi dokazujejo?

Ljudje so torej svobodni in lahko mislijo, toda nikakor ne smejo postavljati pod vprašaj Cerkve, kapitalizma in njihovih najvišjih predstavnikov. Vse drugo lahko kritizirajo, lahko kritizirajo celo sebe, le njih ne smejo. Kako je mogoče verjeti, da je kaj takega racionalno in smiselno ter da Bog to zares hoče?

Kdor na primer kritizira Cerkev, je nemudoma obtožen, da je prizadel čustva vernikov. Če isti človek kritizira znanost, nihče ne reče, da je prizadel čustva znanstvenikov. Prav nasprotno: kritiziranje je v znanosti celo zaželeno, saj se tako prej znebimo zmotnih prepričanj in neumnih trditev, kar nam je vsekakor v korist. V Cerkvi pa so nenadoma na delu čustva, ki naj bi bila absolutno nedotakljiva.

Sedaj pa si oglejmo primer, da se bomo prepričali, ali so čustva res tako nedotakljiva že samo zato, ker so pač čustva. Recimo, da bi nekdo kritiziral delovanje nemške vlade, ki je prisegla leta 1933 pod Hitlerjem. Ali je res kdo pripravljen verjeti, da je ne bi smeli kritizirati, ker bi lahko užalili Hitlerja kot ministrskega predsednika ali prizadeli čustva njegovih ministrov?

Kdor bi takrat kritiziral Hitlerja, bi verjetno klavrno končal, toda to še ne pomeni, da ga ne bi smeli kritizirati in se mu upirati. Samo pomislite, kaj dobrega bi naredili za svet, če bi se ljudje množično uprli in ga sesuli že leta 1934.

Torej ne gre zgolj za čustva, ki jih je mogoče prizadeti, temveč gre celo za ljudi, ki se na določenem položaju sploh ne bi smeli znajti (na primer pedofili), če pa se že znajdejo, bi jih morali v vsakem resnem demokratičnem občestvu demokratično in po hitrem postopku odstraniti.

Nobeno čustvo namreč ni absolutno nedotakljivo, nobena ideja ni nevprašljiva. Pa vendar živi ogromno ljudi, ki so zgolj prestrašeni, ker jih že od malega strašijo, da ne smejo preveč misliti ali narediti kaj takega, da si bodo sosedje o njih kaj mislili.

Ali v navidez demokratičnem svetu, v katerem živimo, večina prestrašenih ljudi sploh odloča o čem? Ni videti. Kako je lahko tak svet demokratičen, če pa večina ne odloča o ničemer, če odštejemo odločanje za črne čevlje in bio jogurte? Kako se je mogoče sprenevedati, da živimo v demokratičnem svetu in zakaj bi to sploh počeli?