Socializem je dokončno propadel, pravijo, kapitalizem je zmagoslaven, očitno je človeško bitje sebična žival, ki hoče profite zase, zato je demokracija v ekonomiji popoln nesmisel. Na svetu smo zato, da vsakdo poskrbi zase; kdor ne more, ne zna ali ne želi, naj ne računa, da bo zanj skrbela država.

Ali res? In kje so dokazati, da je kapitalizem uspešen? Ubogega reveža s trilijoni dolarjev vsaj zadnjih pet let rešujejo na vseh koncih sveta. Nenadoma nihče več ne trdi, naj vsakdo poskrbi zase (na primer podjetniki, bankirji, kapitalisti vseh vrst in korporativisti), zato država z davkoplačevalskim denarjem rešuje banke, korporacije, sam kapitalizem. Človeško blaznost je res težko razumeti.

Intenzivni tečaj za uvod v branje Marxa, ki je v teh časih zelo potreben, se opira na načelo, ki ga dobro ponazarja to, kar je imel navado reči dobri vojak Švejk. Ta se je vedno znova pokorno javil, da bi rad povedal, da so njemu številne zadeve na tem svetu zelo jasne, saj so tudi zelo preproste.

Tudi naša življenja vedno bolj naddoloča preprosto prepričanje, da bo šlo na bolje, če bomo skrčili vse, kar je skrčiti sploh mogoče, da bomo rešili sicer samostojni in svobodni kapitalizem. Vzemimo torej ljudem denar, službe, prihranke, duševni mir in vse drugo, režimo, trgajmo, cefrajmo, zmanjšujmo, reducirajmo, krčimo, potem pa se bo vse obrnilo na bolje, ljudje bodo sproščeni, veseli in motivirani za delo, vrnilo se bo zaupanje v politike, banke, kapitalizem, depresija bo izginila, nastopili bodo lepi časi. ??!!!!??##Ϡ₳₲₱₪ᴞ

Človeška bitja že od nekdaj delajo. Dejstvo je zelo preprosto. Marx je to vedel. In mi vsi to vemo. Ko delamo, preoblikujemo svet in sebe v njem. Postajamo tudi kreativni in se učimo, kako delati bolje, učinkoviteje. Zlasti je pomembno, da delamo skupaj, saj tudi živimo skupaj in potrebujemo drug drugega za preživetje. Nihče ne more preživeti sam, pa če ima sto tisoč genov za debelost, izkoriščanje drugih ljudi in sebičnost.

Ko delamo skupaj, si vzajemno pomagamo, kar je zelo logično in jasno. Ne pretepamo se in ne udrihamo s krepelci drug po drugem, saj bi v takem primeru dolgoročno ostali sami in brez možnosti za preživetje. Ko smo skupaj, ko živimo skupaj in delamo skupaj, smo skupnost. A community. Beseda komunizem je s tem močno in neposredno povezana; nihče ne bo mogel nikoli dokazati nasprotnega.

Ali so ljudje kdaj tako zares živeli? Richard Wolff je na predavanju (Uvod v marksizem), ki ga je imel 29. julija letos, preprosto odgovoril: vedno so tako živeli in še danes živijo.

Pa vendar. Živijo namreč tudi ljudje, imenujejo se delodajalci, ki plačujejo delavce za to, kar naredijo, sebi pa namenjajo presežke. Nekoč so to delali lastniki sužnjev in fevdalci, a forma je še danes enaka, dodaja Wolff.

Ali so kapitalisti in delodajalci zainteresirani dati delavcu čim več? Ste nori! Njihov interes je, da dobijo delavci čim manj, saj imajo potem sami več – spomnite se gena za sebičnost.

Konflikt je neizogiben.

Prav zaradi konflikta so potrebni tudi mediji, duhovniki, psihologi in vsi drugi, da prodajajo ljudem meglo, kajti delavci ne smejo ugotoviti, da obstaja neizogibni konflikt med njimi in kapitalisti. In če ne ugotovijo, jim je mogoče vzeti še več, češ da bodo razumeli, da so nekoč preveč zapravljali in s tem ustvarili krizo.

Česa tako norega svet še ni slišal. Delavci, ki razen gena za sebičnost in debelost nimajo skoraj ničesar, ker jim kapitalisti pač ne dajo več, so preveč zapravljali in ustvarili krizo!!!!!!!!!

Varčevalne politike dokazano ne pospešujejo gospodarstva, zlasti pa ne prispevajo k njegovi rasti. Prav tako dokazano sprožajo socialne in družbene katastrofe, nemire in depresije (primer je Grčija, primer je Španija, v Italiji ni dosti drugače, v Sloveniji živi vsak sedmi Slovenec pod pragom revščine). Ko torej govorimo o varčevanju, krčenju in odpuščanju delavcev, ne govorimo o zgodbah o uspehu.

Paul Krugman, prejemnik posebne nagrade za ekonomijo leta 2008, ki se uradno imenuje The Sveriges Riksbank Prize in Economic Sciences in Memory of Alfred Nobel, je štiri leta pred prejemom prestižne nagrade spisal knjigo z naslovom Veliko cefranje (The Great Unraveling: Losing Our Way in the New Century), v kateri podrobno in prepričljivo odgovori na številna vprašanja, povezana z izgubljanjem optimizma na začetku 21. stoletja (zlasti v ZDA, seveda), predvsem pa odgovarja na ključno vprašanje, ki se nanaša na voditelje in njihove napačne odločitve.

Zlasti zadnje je zelo pomembno. Krugman namreč ne reče, da so se ljudje napačno odločali, tisti ljudje, ki danes plačujejo astronomsko ceno za napačne odločitve voditeljev, temveč reče, da so se narobe odločali ljudje, ki so bili na položajih, kjer se je sploh bilo mogoče tako odločati. Naj so verjeli karkoli, dejstvo je, da so bili na položajih, kjer so se odločali – na primer za kapitalizem in njegovo večno najmanj triodstotno rast, kar je čista norost.

Začetno razmišljanje vodi k še boljšemu nadaljevanju. Vsi namreč vsak dan poslušamo politične in ekonomske modrece govoriti o finančni krizi, o potrebi po reševanju bank in zagonu gospodarstva, medtem ko Krugman opozarja na nekaj čisto drugega, veliko pomembnejšega.

Opozarja namreč na to, da je danes ključna kriza inteligence in kriza interpretiranja sveta. Zares je nenavadno, da tako rekoč popolnoma prevladuje en sam način razmišljanja, ki enoznačno vodi k rezom, zategovanju pasov, revščini, nezaposlenosti, depresiji in apatičnosti ljudi – vsaj v Evropi, čeprav tudi drugje po svetu ni dosti bolje. Nad tem se vsekakor moramo zamisliti.

Škoda, ki jo imenujemo človeška (human damage), je zato velikanska. Vsakdo se lahko prepriča o tem. Mladi ljudje, stari do trideset let, so pogosto brez zaposlitve, kar pomeni, da nikoli ne bodo zaslužili polne pokojnine, pa naj bo pokojninska reforma kakršna koli, saj bi morali delati do sedemdesetega leta in krepko čez; številni mladi pri tridesetih še sploh niso začeli delati.

Zakaj torej ljudje, ki trpijo velikansko škodo, ne govorijo o njej veliko več? Zakaj se povečuje morje apatije? Zakaj se ne pogovarjamo o nepravičnostih, zakaj neprestano rešujejo banke, ki so del nepravičnega sistema? Glavni problem je v resnici v načinih interpretiranja sveta, zato bi lahko celo nekoliko parafrazirali Marxa in njegovo znamenito tezo: politiki in ekonomisti zgolj rešujejo kapitalizem, namesto da bi ga interpretirali.

Ljudje namreč trpijo in njihovo trpljenje je zelo resnično, empirično, otipljivo – to niso prazne marnje. Danes bi morali veliko več govoriti o trpljenju resničnih ljudi, o resničnem trpljenju – o njem bi se morali pogovarjati, namesto da v glavnem komuniciramo in preverjamo, kdaj je priletela kaka nova informacija na naš pametni tablični računalnik.