Društvo Liberalna akademija je dne 20.9.2912 organiziralo in izpeljalo javno tribuno na temo "Slovenija potrebuje politično alternativo". Na dogodek so bili vabljeni ugledni člani omenjenega društva in tudi več drugih raznih doktorjev znanosti. Vabilo je bilo objavljeno in na ogled postavljeno na spletni strani Liberalne akademije. Dogodka sem se glede na seznam povabljencev z velikimi pričakovanji osebno udeležil. V vabilu je z debelim tiskom izpostavljeno (retorično) vprašanje: „Kdo ima moč ustaviti z neoliberalizmom povezano desnico?“

Ker je dogodek organiziralo Društvo Liberalna akademija, lahko upravičeno sklepamo, da nikakor ne želijo problematizirati neoliberalizma, dokler je ta povezan z levico (!?!), problem je po njihovem torej le v desnici.

Pa pojdimo lepo po vrsti:

Poleg srenje uglednih mislecev slovenskega slovesa so bili k okrogli mizi oziroma na javno tribuno vabljeni tudi predstavniki nekaterih izbranih izvenparlamentarnih strank (DSD, TRS, LDS in Zares) ter, interesantno, podpredsednica Pozitivne Slovenije. Organizatorji srečanja niso pozabili pritegniti k dogodku niti predstavnikov mladih ljudi, ki jih bodo posledice dolgoletnega kaosa v Sloveniji še najbolj dolgotrajno zadele.

Agentura okrogle mize je bila razdeljena v dva okvirna sklopa. Prvi sklop je bil rezerviran za miselne bravure znanstvenikov, drugi sklop pa za izpovedi predstavnikov zgoraj navedenih strank. V prvem sklopu smo kot rečeno poskušali slediti izčrpnim predstavitvam pol ducata doktorjev znanosti. Ker je bil velik del avdience okitenih z znanstvenimi titulami, so vsaj oni verjetno razumeli, kaj sporočajo. Dvomim pa, da so vsi prisotni razumeli sporočilo, ko je denimo dr. Miheljak spregovoril o Natu. Ali ko je dr. Rizman govoril o nacionalizmu in ko je dr. Vezjak govoril o levici v Sloveniji. Nisem dobil vtisa, da so govorci uspeli na razumljiv način prenesti želeno sporočilo do poslušalstva. Sicer pa to v Sloveniji že dolgo ni več nič posebnega. Moram pa reči, da sem pogrešal retorične spretnosti dr. Močnika, ki žal ni bil prisoten. Še najbližje se mu je mogoče približal stanovski kolega dr. Rizman, ko je npr. poudaril pomen politike kot orožja za doseganje ciljev...

Drugi sklop okrogle mize je bil namenjen političnim vitezom. V druščini uglednih etabliranih znanstvenikov niti niso želeli pokazati vseh svojih intelektualnih vrlin, saj niso bili na domačem terenu. Razen podpredsednice Pozitivne Slovenije Maše Kociper, ki se je s svojim političnim nastopom zavihtela med zvezde večera. A žal so učinki njenega vrhunskega nastopanja negativni za prihodnost Slovenije. Kot je v uvodu napovedala, niti ni pričakovala, da bo dobila priložnost za besedo (da naj bi to držalo, je nakazal tudi predsednik liberalne akademije dr. Darko Štrajn – ko ji je na precej prisiljeno delujoč kavalirski način podelil besedo). V povsem nepričakovani priložnosti za besedo smo poslušali v političnem in obče človeškem smislu ganljiv nastop, s čimer je prekosila vse prisotne viteze. V vrhunskem triptihu je izkazala skrb za prihodnost... svojega otroka. Kot skrbni materi ji to nikakor ne gre zameriti, vendar politično parlamentarni oder pač ne sme biti področje za take cenene ekshibicije. Teatralno in retorično je uspešno zakrinkala, da je le del elite, trenutno vsidrane v Pozitivni Sloveniji, ki nikakor ne more prinesti pozitivnih sprememb. In ker so to dejstvo nekateri govorci jasno nakazali na javni tribuni, je gdč. Maša Kociper vrnila udarec in se je lotila diskreditacije nekaterih predstavnikov izvenparlamentarnih strank z očitkom, da so bili nekoč del potopljene barke LDS. Očitno je gospa pozorno prisluhnila dr. Rizmanu in pograbila pravico do besede v smislu politike kot orožja, kar je še dodatno snelo že tako iztirjeno razpravo dokončno s tečajev iskanja izhoda iz krize.

Iz tega suličenja sta bila izvzeta le DSD (Franc Žnidaršič) in TRS (Matjaž Hanžek), ki jima ni bilo mogoče očitati navezavo na katerokoli tajkunsko elito in sta s svojo agendo predstavljala vsak svojo plat verjetno prave dinamično razmišljujoče levice. Seveda takega levičarstva v Sloveniji zaman pričakujemo že vse od prvih svobodnih večstrankarskih volitev. Razen, če kot levico razumemo samooklicane leve parlamentarne stranke, ki via facti prisegajo na tezo, da neoliberalni kapitalizem lahko koeksistira v socialni državi. Seveda ne more, saj so v neoliberalizmu temeljne vrednote prosta pot kapitalu in finančnim vragolijam vseh oblik, medtem ko so v socialni državi temeljne vrednote delo, znanje in znosno življenjsko okolje. Ja, v taki državi živimo!?

Po triurnem liberalnem maratonu se je ob zaključku, v fotofinišu na prvo govorniško mesto in pod sam soj luči prebil Blaž Šteblaj. To je tisti predstavnik mladih sil, ki je izbruhnil, da: "kaj pa mi, mladi? Čisto ste pozabili na nas, kot pomembno politično opcijo". Hecno, prav ta izbruh kaže na nebogljenost in pod materino suknjo zavlečenih mladičev, ki čakajo, da se sesek sam skloni do njih, in jih nepotistično zaposli in financira. Nekoliko nespretno mu je dr. Štrajn odgovoril, da je on sam v mladih letih aktivizem izvajal na ulici. Šteblaj mu je pojasnil, da ko so nazadnje želeli vstopiti v parlament, je bil ta razbit. S tem se je v splošnem vrvenju javna tribuna do konca razpustila.

Naj povzamem bistvene sporočilne paradokse iz pričujoče javne tribune:

1. Ime liberalna akademija: že samo vabilo, kot celotna razprava, je utemeljila neoliberalizem kot škodljiv koncept. Nihče se ni drznil spotakniti v samo doktrino Liberalne akademije, ki je napadala (neo)liberalizem, čeprav se (še vedno) pretvarja, da sloni na liberalizmu in z znanstvenim aparatom povezuje nezdružljive koncepte v umotvor „levosredinska opcija“.
2. Vloga demokracije v kapitalizmu oziroma neoliberalnem kapitalizmu ali globalnem neoliberalnem fašizmu: kapitalizem ne potrebuje demokracije, demokracija predstavlja kvečjemu oviro. Vsakdanjost to več kot očitno dokazuje. Predstavniška demokracija služi kot predstava, vsa oblast je v resnici v rokah bogatuške octopussy-power elite.
3. Teroristična organizacija NATO: tukaj je ena od rešitev za pokritje izropane državne blagajne. Nato doktrina ne zagotavlja nikakršne obrambe naše države, ravno obratno, vključenost v Nato nas ogroža. Poleg tega članstvo pomeni trošenje neslutenih miljonov € in grozljivo drage turistične ekspedicije v Afganistan. Za neuporabno orožje potrošimo ogromno, ne samo tistih 3% BDP. Menda ja kdo ne verjame v to, da so nakupi orožja nekaj, kar lahko poteka transparentno?
4. Levo-desne vlade: ob aktualni fašistično-neoliberalni vladi smo v resnici ves čas imeli, v najboljšem primeru, desnosredinske vlade. Napačna ni niti trditev, da so bile to kratkomalo desno-konservativne vlade. Levosredinske ali leve vlade v vseh 21 letih nismo nikoli imeli. Čudim se sprenevedanju (ne samo politikov, tudi mnogih znanstvenikov), ki razpravljajo o nekih levih ali levosredinskih vladah pred letom 2004, in ki poudarjajo mračnost Rodovitnega, Janševega obodobja in je zdaj ta "princ teme" glavni krivec za vse. Kot da bi zares pričakovali, da bo z odhodom Janše spet vse lepo, kot ob zamahu s čarobno palico. Recimo, ali je Janša kriv IZBRISA VEČ 10.000 ljudi? Lahko mu očitamo sicer, da je to toleriral in nenazadnje prekosil svoje (levičarske? lepo vas prosim) učitelje, ko se z nepopisno aroganco izogiba rešitvi problema. Nas je on spravil v NATO? Izpeljava je podobna, kot pri prejšnjem pomisleku. Pravzaprav taka izpeljava velja za sleherni očitek Janši in tako lahko ugotovimo edino to, da imamo problem drugje. Slavni Ivan (za prijatelje Janez) je lahko kot svojevrsten fenomen zgolj rezultat in nikakor ne vir problemov!
5. Somrak socialne države: čas je, da končno in resnično pljunemo resnici v oči (kot so nam sporočali Buldožerji v brezskrbnem pionirskem obdobju) in se uzremo v našo „knjigo vseh knjig“, Ustavo. V Preambuli Ustave RS je zapisano, da smo socialna država. Ob strmem dvigu BDP in splošne storilnosti v „osvobojeni“ Sloveniji strmo upadajo socialne pravice, dohodki delavcev in s tem kupna moč. Poleg tega je v Ustavi zapisanega marsikaj, kar je izvodenelo istočasno, kot so tiskarske stroje zagnali. To pomeni, da že vseh dvajset let vsi skupaj kršimo lastno Ustavo in nikakor ne samo nek "temačni" nebodigatreba. Vsi mi smo Janša, kot nam to sporočajo tudi tisti trije umetniki Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša. In ko sem v preteklem tednu na mednarodnem posvetu, ki ga je organizirala Umanotera, videl njihov "emblem“ z opico, ki si zatiska oči, je bila asociacija na dlani.
6. Ali je dvajsetletni brambovsko-ksenofobni fašizem v Sloveniji dosegel zgornjo kulminacijo? Ali lahko začnemo upati na obnovo skoraj povsem razrušene socialne države? Seveda. Le da se samo od sebe ne bo nič zgodilo. Čas je za konsolidacijo leve politične opcije znotraj izvenparlamentarnih DSD, TRS, SEM (slednjo so liberalni akademiki pričakovano zignorirali - morda zato, ker niso imeli urejenih klančin!?) ali v kaki četrti, denimo, novoustanovljeni stranki. Možno je sicer tudi drugačno politično udejstvovanje, bodisi na ulici z "granitnimi kockami“ ali v "civilnih iniciativah", vendar pri tem ni mogoče pričakovati kakih učinkov, v dvajsetih letih za večino prebivalstva pač ni bilo pričakovanih rezultatov.

Kaj imamo torej v parlamentu? Večina izvoljenih predstavnikov ljudstva postavlja lastne koristi daleč na prvo mesto. Da dosežejo njihove lastne potrebe prvo mesto so se na prvem mestu sposobni odreči vsakršne nedolžnosti. Celo javno se je večkrat kakim politikom zareklo in so razkrili svoj resnični motiv. Denimo tudi kot tisti: "v politiko sem vstopil-a, ker mi ni vseeno za prihodnost mojega trenutno nezaposlenega otroka". Da ne govorimo o traparijah akademskih lopovov, ki v zameno za razkritje falsificiranih spričeval ali kakih drugih akademskih tekstov prejmejo najvišji parlamentarni status neodvisnih poslancev. Da niti ne omenjam vseh ostalih nebuloz, od tega, da nam politiki s čolnom masla na glavi bluzijo, kako smo vsi v istem čolnu. Ali pa tista o prenizki ceni solate, kot o dokazu nesposobnosti nekdanjega kandidata za premierja. Kakšna solata!? Seveda ne pravijo zastonj, da ima ljudstvo take politike, kakršni so oni sami - to je: kakršne si zaslužijo.