Staro reklo pravi, da so rešitve problemov pogosto največji vir težav. Reklo je dobro in preverjeno, preverimo pa ga lahko vedno znova. Na primer danes, ko pripadniki elit trdijo, da vedo, kako rešiti problem, ki ga imenujejo kapitalistična kriza. Rešitve, ki jih dnevno ponavljajo kot pokvarjena plošča, so v resnici vir težav, iz katerih se bomo težko izvlekli, če ga ne bomo blokirali. Zgodba je zelo preprosta.

Če imata v stanovanju dva človeka, ki v njem živita, na voljo dve kopalnici, vsakdo pa ima pravico do svobodne rabe ene, ni nobenega problema, ko eden ali drugi želi uporabiti prostor za svoje potrebe. Problem NUJNO nastane, ko živi v istem stanovanju dvajset ljudi, kopalnici pa sta še vedno samo dve. V taki situaciji ne moremo več govoriti o svobodi posameznikov, demokraciji, medsebojnem spoštovanju in vsem drugem, kar je iz reda humanističnih idealov, kajti zelo verjetno je, da bodo nastali spori, konflikti, prepiri in to, kar smo videli v filmu z naslovom Kocka (Cube, 1997). In vsako uro je na svetu deset tisoč ljudi več.

Ko govorijo te dni politiki in ekonomisti o gospodarski rasti, ki bo gotovo sledila obdobju zategovanja pasov, vzbujajo občutek, da je rast nekaj intrinzično dobrega, nekaj, kar preprosto mora biti, nekaj, za kar smo pripravljeni plačati vsako ceno. In imajo prav.

Res bomo plačali visoko ceno, zelo visoko. A potem nekega dne tudi rasti kratko malo ne bo več, ker ne bo mogoča. Politiki in njim podobni ljudje namreč očitno ne razumejo čisto preproste matematike ali pa je nočejo razumeti.

Vzemimo primer, ki ga je sicer v svojem predavanju že pred časom navedel profesor Albert Bartlett. Vsako leto se število Zemljanov poveča za približno 80 milijonov. Govorimo o ljudeh, ki jih je seveda treba prehraniti, obleči, zaposliti in opremiti z vsem potrebnim za življenje, vse to pa postavi na globalni zemljevid precej veliko novo državo, kakršna je na primer Nemčija. Podatek preprosto pomeni, da bo ob nespremenjeni rasti že čez dobrih 12 let na planetu živelo tisoč milijonov ali ena milijarda ljudi več kakor danes, čez 25 let pa že dve milijardi več. Kdo bo prehranil toliko ljudi, kje bodo dobili svežo vodo, kako se bodo premikali po planetu in kaj bodo delali, kdo bo zanje ustvaril nova delovna mesta, koliko energije bodo za to potrebovali? Vse to je mogoče z lahkoto in zelo natančno izračunati. In še: ob enaki rasti prebivalstva bo čez 2400 let, kar je približno enako obdobju, ki je minilo od Kristusove smrti, na Zemlji toliko ljudi, da bo njihova masa enaka masi planeta, ki je natanko 5,9742 · 10²⁴ kg!

Ali se zapisano sploh lahko zgodi? Ne, ne more se in se tudi ne bo, kajti toliko ljudi na Zemlji kratko malo ne more preživeti, obenem pa pomeni rast prebivalstva tudi rast na vseh drugih področjih, kot so: nasilje, kriminal, lakota, širjenje bolezni, velikost mest, poraba energije, proizvodnja dobrin, smeti & odpadkov, nezaposlenost, prometne nesreče, infrastruktura itd.

Okolje, v katerem še živimo, je seveda končno, kar preprosto pomeni, da se ne povečuje in da ne raste. To ve vsakdo z zdravim razumom, saj Zemlja ni vsak dan večja in tudi ne kaže, da bi se hotela v bližnji prihodnosti kaj razširiti. Kako lahko nekaj nenehno raste v končnem okolju? Preprosto ne more. Zakaj potem zagovarjajo rast in prisegajo nanjo, kot da je božanstvo? Morda pa gre res za religijo!

In religiozni ljudje so lahko povsem zaslepljeni za dejstva. Če pozorno prisluhnete ekonomistom, boste hitro ugotovili, da številni govorijo skoraj o recesiji, krizi in katastrofi, če letna gospodarska rast ne doseže treh odstotkov. In vsakemu vsaj približno vzgojenemu otroku je jasno, da ne more imeti vsak dan vsega in da ne more imeti vedno več vsega. Jasno je otrokom, ni pa jasno ekonomistom in politikom.

Zdrava pamet nam pove, da je včasih treba kaj tudi skrčiti, zmanjšati, ustaviti. Politiki bodo seveda zmagoslavno rekli, da natanko to tudi delajo, saj jemljejo ljudem delo, plače in vse drugo. To je cinizem brez primere, kajti jemljejo jim zato, da bi ohranili kapitalizem, ki pa hoče vsaj tri odstotno letno rast. Kdo je tukaj nor?

In ko govorijo o trajnostnem razvoju, ne povedo vsega. Rast prebivalstva in vse večje zahteve po energiji namreč ne pomenita vzdržnosti oziroma trajnosti, kot poudarja profesor Bartlett. Tak je prvi zakon trajnostnega razvoja. Rast obojega namreč ne pomeni trajnostnega razvoja, ampak pomeni dolgoročno katastrofo s povsem nepredvidljivimi posledicami, ki na žalost gotovo ne bodo rožnate.

Prav tako je sprenevedavo in nemoralno prodajati ljudem meglo, češ da bo tehnologija, skupaj z znanostjo, rešila vse naše probleme, pa naj bodo kakršni koli. Taka zaslepljenost je zelo velika, kajti vsakdanje izkušnje nas učijo, da problemov, ki nastajajo med ljudmi, ne more rešiti nobena tehnologija, saj jih lahko rešijo zgolj ljudje, medtem ko eksponencialne rasti in z njo povezanih problemov ne bo mogel rešiti niti Bog.

Še en podatek. Ves svet porabi približno 85 milijonov sodov nafte na dan, medtem ko porabi samo Kitajska trenutno 9 milijonov sodov nafte na dan, že čez tri leta pa jih bo potrebovala 15 milijonov in to vsak dan; na ulicah Pekinga se dnevno drenja štiri milijone vozil, ki potrebujejo bencin. Taka rast je preprosto nevzdržna.

Če danes kaj potrebujemo za preživetje, potem so to ljudje, ki znajo in hočejo misliti. Ne potrebujemo nikakršne rasti in rešenih bank in novih menedžerjev in zategovanja pasu in odtegovanja denarja ljudem, ki ga imajo že tako bistveno manj, kot so ga imeli naši starši v totalitarni Jugi.

In misliti sploh ni težko. Dovolj je že ukvarjanje z naravnimi zakoni, ki so zelo preprosti in jih vsakdo lahko razume. Ne nekateri pripadniki elit, temveč vsakdo, kar pa že pomeni demokracijo.

Pomeni demokracijo na delu (Democracy at Work – to je obenem tudi naslov knjige, ki jo je spisal Richard Wolff, izšla pa bo novembra letos), ki je edino učinkovito zdravilo za krizo; ni naključje, da je podnaslov Wolffove knjige prav A Cure for Capitalism).

Zdravilo je torej demokracija, ki terja ljudi in njihovo razmišljanje. Krize zato ne rešujejo pripadniki elit, temveč jo rešujejo navadni ljudje. Če je ti ne bodo voljni rešiti, je, vsaj dolgoročno, ne bo rešil nihče.