Nihče ga še ni videl, nihče ga ne pozna, ne ve se kakšen obraz ima in če ga sploh ima, nihče ni slišal še njegovega glasu, a kljub temu je vseprisoten, vseobsegajoč in dobesedno prebiva med nami; tako v mislih, kot v besedah. Nanj se vsi sklicujejo, ga poveličujejo in mnogi ga obožujejo kot tistega, ki uravnava in uravnovesi razmerja moči. Deluje s svojo »trdo« nevidno roko, s svojo kruto neusmiljeno logiko, ter seže prav v vse pore družbenega življenja. Zanj lahko mirno trdimo, da obvladuje in kraljuje svetu. Na naša vsakdanja življenja ima velik in celo usoden vpliv, saj nas lahko kaznuje, nam sodi in obsodi brez milosti in ugovora. Se ga časti, se ga slavi in mnogim žene strah v kosti.

Ne, ne govorimo o Bogu, čeprav mu lahko pripišemo zelo podobne atribute. Govorimo o njegovem Veličanstvu Trgu in o njegovi vsemogočni moči, saj je le-ta dobesedno postal že prava svojevrstna religija, ki se ji prostovoljno klanjamo in uklanjamo; nemalokrat tudi klonemo. Bogati ga slavijo in pojejo hvalospeve, ker se zdi, da dela prav v njihovo korist, revni se ga bojijo, ker vedo, da jih vedno udari po žepu in jih pušča na cedilu, opeharjene, obubožane. Še več Trg- se celo pooseblja, saj se o njem govori kot o nečem otipljivem. Bomo videli, kako se bodo trgi odzvali. Trg je reagiral z navdušenjem. Vse je odvisno od odziva  trga. Trg je zaskrbljen nad javnim dolgom… Vse to govorjenje je namenjeno ljudstvu, ki mora predvsem brezpogojno verjeti; le vera je ta, ki rešuje.

Ste se kdaj že vprašali, kaj hudiča je ta trg, kdo ga vzpostavlja in kdo z njim upravlja?

Ima svoje kultne prostore, kjer se kaže z vso silo. Kaj drugega, to so borze, kjer se trguje in posluje, pa naj si bodo te realne ali virtualne je prav vseeno. Saj je tudi ta Vsemogočni  Trg zgolj fikcija, v katerega se sveto verjame in zaupa, pa če tudi vemo, da gre za igro močnih nad revnimi. Borzne stave in špekulacije trga so za elite vsakodnevna zabava, ki jim popestri dan in prinese nekaj denarcev za sprotno potrošnjo, drugim pa le-te uničijo življenje in jih pahnejo v revščino ali bedo. Tako za šalo se po padcu bonitetnih ocen stiska ljudi za pas. Realna ekonomija je potisnjena na margino, kar šteje so finance.

Gorje tistemu, ki si upa oporekati svetim zakonom trga. Kazen je medijska cenzura, ki utiša vsak dvom, ki bi lahko ogrozil trdnost strukture. Tako pridemo do tako znane litanije o krizi. Recepti, ki jih vera v Trg predpisuje svojim vernikom, so dobro znani;  zmanjšanje javnih izdatkov, privatizacija, dvig davkov za srednji nižji sloj, zmanjšanje javnega sektorja, reforme pokojninskega sistema, izničenje socialne države…  Nekako tako kot nam za pokoro naloži duhovnik, očiščenje, postenje in slavljenje Boga.

Tudi vera v Trg ima svojo troedinost, v katero je potrebno povsem zaupati, in sicer Mednarodni monetarni fond, Evropska komisija in ECB; oče, sin in sveti duh.

Nevidna roka Trga je vzela tudi suverenost nacionalnih držav, s tem ko razpolaga z njihovim javnim dolgom. Lahko jih izsiljuje in jim nalaga pokoro, s tem da jim diktira politiko, ki ji morajo slediti. Države so popolnoma razvrednotene, politiki zgolj lutke izvrševanja volje lastnikov kapitala.