Kako bi izgledal znak za jin-jang, če bi odražal zahodnjaški pogled na dvojno naravo vesolja? Vsekakor ne bi bil okrogel ampak oglat. Jin in jang se ne bi prepletala; še dotikala se ne bi. Jang bi bil večji bel kvadrat, ki bi skušal izničiti manjšega črnega. Poudarek bi moral biti na tem, da ne gre toliko za stanje (jin), kot za razvoj (jang). Morda nekako tako: □ + ▪ -> □ (jang (in jin) bi naj postal čisti jang).

Na zahodu ni bilo zmeraj tako. Poganski bogovi so bili hkrati dobri in zli, svetli in mračni, grobi in nežni, nekateri malo bolj, drugi malo manj. Kot povsod po svetu sta bila prav in narobe spremenljiva, odvisna od mnogih okoliščin in podvržena razpravam. In tako je bilo, dokler niso neki svečeniki svojega mnogoboštva oklicali za enoboštvo. 'Edinemu' bogu tega enoboštva (ki je kasneje nastal troedini), in njegovi četi nebeških 'nebožjih' vojakov – nadangelom in angelom, kasneje svetnikom in blažencem, nato pa še Božičku in Dedku Mrazu – so pripisali lastnosti, ki se večinoma pokrivajo s pojmom jang, Satanu in ostalim padlim angelom pa lastnosti jin.

To enoboštvo je kmalu razpadlo na tri enoboštva, vsako od njih pa še na nešteta podenoboštva. Skupaj in posamezno so širom sveta uspešno izničevala mnogoboštva (bojda so bila jin). Nekoliko manj uspešno so se skušala izničiti tudi med seboj (tudi jin; odvisno pač, koga vprašate). Ne glede na raznolike in spreminjajoče vplive narave in družbe, na katere so čete nenebeških božjih vojakov med svojim uničevalnim pohodom naletele, pa je odnos do dvojnosti ostal pri vseh enak.

Vse, kar je jin – torej tema, noč, spanje, mraz, zima, tišina, počivanje, čustvenost, spremenljivost, šibkost, ženskost, vpogled vase … –, je v zahodni družbi manjvredno in mora biti ali uničeno ali služiti jangu. Vse, kar je jang – torej svetloba, dan, budnost, toplota, poletje, hrup, dejavnost, razumskost, trdnost, moč, moškost, ukvarjanje z rečmi zunaj sebe … –, je v zahodni družbi sprejemljivo, vredno, vsemu osnova in cilj. Na vseh področjih družbenega delovanja, pa tudi zasebnega življenja, si zahodnjaki prizadevamo biti čimbolj jang in čimmanj jin. Če se že kdo ne želi odpovedati kakšni svoji jin lastnosti ali dejavnosti, jo skuša pred seboj in pred drugimi na jang način predstaviti in obraniti kot jang.

Dve tisočletji takšnega početja sta seveda pustili posledice. Potlačeni jin je po pravilih, ki veljajo za potlačene zadeve, ves čas udarjal ven in 'uničeval' jang podobo sveta, ki zaradi tega nikoli ni uspela biti povsem jang. Vojna proti zlu – ee, jinu – je naše naravno stanje od trenutka, ko se zbudimo, do trenutka, ko si dovolimo iti spat. Prisotna je v odnosu do mozoljev in štrlečih las, do padajoče skodelice in luči na semaforju, do soseda in šefa, do predsednika (poljubnega) in Romov (beduinov ali drugih bližnjih nomadov), do globalnega segrevanja in lokalnega vremena, do bogov (svojih in tujih) in smrti.

Stari Grki so ustvarili tragedijo. Kot so nas naučili v šoli (za mnoge izrazito jin zadeva), je to besedni dvoboj med dvema vrlima osebama, ki se po spletu okoliščin in ne po lastni krivdi znajdeta na nasprotnih bregovih. Prav zato ker sta vrla, vztrajata na teh bregovih do konca, ki je bridek za oba. Noben breg ni jin in noben jang. Grkov ni zanimalo, kdo ima prav, kajti ohranjene tragedije so zastavljene tako, da imata prav oba … in noben. Odločanje za junaka in hudobca se je pojavilo kasneje in okužilo tudi naše dojemanje starogrških tragedij, zaradi česar imamo npr. Kreona za oblastnega prasca, Antigono pa za ljubečo sestro.

Tragedije, ki so nastale pod trinoštvom troenoboštva, so seveda nedvoumno na strani jang junaka proti jin hudobcu. Danes so jih večinoma nadomestili akcijski filmi, kjer sploh ni več razprave o nagibih enega in drugega, ampak samo vojna med njima, pa tudi ljubezenske zgodbe, katerih naravni potek do poroke vedno pokvari neka jin oseba ali pojav, ki je na koncu odstranjen ali nevtraliziran.

Dve tisočletji zgodovine sta dokazali, da jina ni mogoče iztrebiti, ne glede na to, kako uspešno iztrebljamo vse, kar diši po njem. To zahodni družbi sedaj počasi prihaja v zavest. Potrebovali pa bomo še ogromno časa, da bomo jin sprejeli.

Kot ponavadi je tudi tu umetnost tista, ki orje ledino. A zgodovinskemu balastu janga ni ušla. Šla je tako daleč, da je zanjo vse, čemur je nekdo rekel umetnina ali umetniška dejavnost, tudi res umetnina oz. umetniška dejavnost. Vsa merila so izničena in vse je – jang.

Isto se godi oglaševanju edinstvenosti in raznolikosti izdelkov, storitev, skupin in posameznikov. Raznolikost je vedno bolj jang, enoličnost pa jin. Zato smo obdani s kupom izdelkov, uporabnih zgolj za eno nepotrebno reč. Zato nam je na voljo 1001 'eksotična' storitev, ki je ne potrebujemo. Biti vsakdanji, neopazen, podoben drugim, je postalo tako zavrženo, da se vsi, ki 'damo kaj nase', trudimo biti edinstveni. V tem stremenju k izvirnosti smo vsi drugačni, vsi enaki – vsi jang.

Potrebovali bomo še ogromno časa, da uničimo 2000 let nastajajočo piramido, v katero smo skušali zagrobati svoj jin; da vsaj za silo izbrišemo vse grehe, ki smo si jih nakopali na glavo, odkar nam je tretjina troedinega enega domnevno izbrisala tiste od prej. Zadeva je poleg mogočnosti tudi silno zapletena. Kje sploh začeti?

Na začetku naj bi bila beseda … A da ne začnemo še enkrat s pripovedjo oz. soljenjem pameti, se lahko za spremembo kaj vprašamo …

So vse zgodbe tega sveta res zgolj različice spopada med jangom in jinom, med dobrim in zlim? Je za zgodbo nujno, da v njej nekdo nekomu nasprotuje? A morda obstajajo zgodbe, v katerih ni spopada, a so kljub temu zanimive? A lahko jang in jin kljub različnosti in neskladnosti složno sobivata in se dopolnjujeta, kot menijo vzhodnjaki?

A morda ljudje lahko sobivamo, ne da bi se nam bilo treba spopadati?